Kaj pomeni slovenski morski bazenček

Pogovor z dr. Markom Pavliho o tem, da smo dosegli prelomno točko, ko moramo začeti izboljševati kakovost okolja.

Objavljeno
19. maj 2017 22.23
Marko Pavliha
Danica Petrovič
Danica Petrovič

Ob evropskem dnevu pomorstva, 20. maja, je poleg vznesenih besed o morju vsako leto slišati več resnih svaril. Na vsakoletni mednarodni konferenci, na kateri poleg predstavnikov znanosti, gospodarstva, vladnih resorjev, organizacij za varovanje okolja in institucij iz Evrope sodelujejo tudi udeleženci z drugih celin, se te dni več kot 600 sodelujočih pogovarja o prihodnosti morij.

O tem smo razmišljali tudi z enim naših največjih pomorskih strokovnjakov, prof. dr. Markom Pavliho, prodekanom za raziskovalno in razvojno delo ter predstojnikom pravne katedre na fakulteti za pomorstvo in promet UL. Slovenija je že marca 1991 sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, v kateri se je zavezala, da bo njena razvojna in gospodarska politika tudi pomorsko usmerjena.

Čeprav se splošno politično dojemanje »slovenskega« morja zadnja leta suče okoli določitve meje v Piranskem zalivu, je ta problem bolj »kaplja v morju« vseh drugih resničnih nevarnosti, ki grozijo morju. Letošnja konferenca v Poolu v Veliki Britaniji ima pomenljiv naslov: Prihodnost naših morij. Oktobra bo na Malti še ena pomembna konferenca – o oceanih. Kje so resnične morske meje vsake izmed 23 (od 28) članic EU, ki mejijo na morje?

To je sijajna iztočnica ob današnjem evropskem dnevu pomorstva, ki žal še med poznavalci največkrat ostane prezrt, kaj šele med drugimi ljudmi, čeprav živimo na modrem planetu, ki bi se pravilneje moral imenovati Ocean, ne Zemlja. Morje je kri, ki daje polotoški Evropi planetarno kondicijo. Evropska unija je obkrožena s štirimi morji – Sredozemskim, Baltskim, Severnim in Črnim – ter dvema oceanoma, Atlantskim in Arktičnim. Če ne upoštevamo posledic brexita, se morska Evropska unija razprostira na več kot štirih milijonih kvadratnih kilometrov morja z 70.000 kilometri obale, ki je trikrat daljša od severnoameriške in skoraj dvakrat od ruske. Nihče v EU ne živi dlje kot 700 kilometrov od obale, približno polovica prebivalstva manj od 50 kilometrov, v obalnih regijah živi več kot 205 milijonov ljudi, od teh jih 5,5 milijona dela v pomorskih sektorjih. Obmorske regije predstavljajo več kot 40 odstotkov evropskega bruto domačega proizvoda; kar 90 odstotkov zunanje trgovine EU in več kot 40 odstotkov notranje poteka po morju. Unija ima vodilno vlogo na področju pomorskega prometa, saj ji pripada 40 odstotkov svetovnega ladjevja in 1200 pristanišč, ki na leto obdelajo 3,5 milijarde ton tovora in 350 milijonov potnikov. Evropski obalni turizem zasluži več deset milijard evrov; v nenehnem razmahu so ladijska križarjenja in navtika s 3000 marinami, ki zagotavljajo milijon privezov.

Skratka, kot vidimo, ima slovenski mini morski bazenček v EU popolnoma drugačno dimenzijo in potencial, pri čemer so največji problem meje v glavah, da ne rečem, malo patetično, tudi v srcih. Ko teh ovir ne bo več, bodo morja in oceani tudi za Evropo pomenila še dragocenejši vir za trgovanje, energijo in prehrano, za preživetje civilizacije, kajti na Mars in še kam v vesolje bodo v prihodnjih stotih letih odpotovali le izbranci, kar ni rešitev.

Mikroplastika in drugi mikrodelci so (poleg vidne svinjarije) dosegli tako veliko koncentracijo v vseh vodah, z oceani vred, da so začeli biti plat zvona tudi znanstveniki. Nihče ne ve, katera kaplja čez rob lahko ogrozi, na primer, plankton, ki s fotosintezo proizvede polovico (!) vsega kisika na Zemlji, in lahko se zgodi, da oceani ne samo začetek, ampak tudi konec našega življenja na planetu. Kaj lahko storijo pomorske države?

Nujno je globalno upravljanje oceanov (ang. global ocean governance), kjer imajo osrednjo vlogo Združeni narodi ter seveda regijske in nacionalne strategije. EU je naredila velikanski napredek s celostno pomorsko politiko, ki jo je leta 2007 splovila v podobi modre knjige, poganja pa jo šest močnih »motorjev«, če smo lahko metaforični, da ne bomo vselej govorili o kopenskih stebrih.

Prvega predstavlja strategija za modro rast, ki se ukvarja s pomorskim in obalnim turizmom, obnovljivimi energetskimi viri, morskimi minerali, akvakulturo in modro biotehnologijo. Zelo pomembno je pomorsko prostorsko načrtovanje oziroma celostno upravljanje obalnih območji, glede katerega sta v zadnjem času pohvalno napredni koprska in izolska občina z obema županoma, saj sta omogočili zgodovinsko priložnost, da cesto med obema mestoma vrnemo naravi in ljudem. Omeniti moramo še regionalne strategije za morske bazene, ki vključujejo Sredozemsko morje in Jadransko-Jonsko makroregijo, ter znanje o morju, ki vključuje biometrijo, geologijo, habitate, kemijo, biologijo, fiziko, vpliv človeških dejavnosti in druga področja, kar izvrstno obvladajo naši strokovnjaki na Morski biološki Postaji v Piranu v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo. Vse pomembnejši postajata celostni, povezani pomorski nadzor, kjer je ključna izmenjava informacij med nacionalnimi pomorskimi upravami, policijami in drugimi akterji, in pomorska zaščita pred terorističnimi napadi.

Morje je neprecenljivo za veliko gospodarskih panog. Katere se po vašem mnenju morajo prilagoditi trajnostnim ciljem tako, da svoje apetite po neskončni rasti ukrotijo ali pa temeljito spremenijo tehnologijo, in katere imajo prav zaradi tega primerjalno več potenciala?

Prav vse gospodarske panoge se morajo trajnostno razvijati, kajti tudi morsko okolje je žal tako načeto, da ni več dovolj zgolj varovanje oziroma preprečevanje onesnaženja s kopnega, iz zraka, z ladij, z dejavnostmi v podmorju, potapljanjem plastike in drugih zloveščih odpadkov v morje, škodljivim prostorskim (ne)načrtovanjem, plenilskim ribolovom in pretirano marikulturo.

Dosegli smo prelomno točko, ko moramo izboljševati kakovost okolja, kar izhaja iz 72. člena naše ustave, ki zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja in državi nalaga skrb, da jo uresničuje, kakor tudi iz obeh temeljnih pogodb EU in 37. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tem duhu je treba načrtovati ureditev obale med Koprom in Izolo, predvideti največje mogoče število tovornih in potniških ladij, ki jih lahko še zmore naše okolje, in oceniti, do kod v zaledje se še sme širiti Luka in koliko marin je še sprejemljivih. Še naprej moramo vztrajati pri prepovedi gradnje plinskih terminalov, tako v italijanski soseščini kot pri nas, in se boriti proti vsem podobnim »morskim pošastim«, kot jih je mračno poimenoval legendarni biolog Miroslav Zei.

Za vse to bi tudi Slovenija potrebovala nacionalno holistično pomorsko politiko v skladu z evropskimi smernicami, ki bi jo izvajalo prenovljeno ministrstvo za pomorstvo in promet. Žal so to do zdaj le dobesedno mokre sanje nekaterih zanesenjakov v puščavski suši, toda ne smemo obupati, kajti upanje in optimizem sta katalizatorja srečnega življenja.

Po metodologiji Eurostata med glavna evropska pristanišča štejejo tista, ki na leto pretovorijo več kot milijon ton blaga in v katere pripluje ali iz njih odpluje več kot 200.000 potnikov. Koprsko pristanišče je še vedno predvsem tovorno pristanišče. Leta 2015 je bilo po pretovoru blaga na četrtem mestu z zadnjega dela lestvice med evropskimi pristanišči. Vendar ima, kot vemo, drzne načrte za razvoj.

Odkrito in brez kakršnihkoli zasebnih interesov sem ponosen na Luko Koper, ki omogoča službe – v Luki je neposredno zaposlenih 1000 delavcev, posredno pa vsaj še 3000 – in prihodke celotni slovenski prometni, pomorski in logistični panogi, ne zgolj na obali. Iz njenega obilnega nedrja se hranijo tudi država, koprska in ankaranska občina, ki so lani iz koncesijskih dajatev, dividend in nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča prejele kar 23,3 milijona evrov! Luka Koper je prvo kontejnersko pristanišče v Jadranu in drugo v Mediteranu za avtomobile. Je pristanišče srednje Evrope, saj sta dve tretjini tovora v tranzitu, prvo pristanišče Avstrije na področju kontejnerjev in prvo za Madžarsko in Slovaško. Kot vem, so dejansko »drzni« načrti vezani na strateške načrte do leta 2030; do leta 2020 bodo investirali 300 milijonov evrov v pristaniške kapacitete, največ v kontejnerski terminal, do leta 2030 pa dodatnih 400 milijonov, če bo zgrajen nesrečni drugi tir, brez katerega bo Luka v nekaj letih dosegla točko saturacije in se ne bo mogla več razvijati. Luka Koper je do okolja eno najbolj prijaznih pristanišč na svetu, za kar je bila že večkrat nagrajena.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da že čez 30 let sveta ne bodo poganjala fosilna goriva in da masovni transport, velike transnacionalne gospodarske verige, multinacionalke ... ne bodo preživeli. Da se je torej treba razvijati regionalno in bolj »samopreskrbno«?

Tako je, in vse to je podkrepljeno z evropskim primarnim in sekundarnim pravom, politikami, zelenimi, belimi in modrimi knjigami, strategijami, akcijskimi načrti, nacionalnimi programi, resolucijami in drugimi akti, le uresničiti jih je še treba. Čeprav ima Slovenija le dobrih 46 kilometrov obale in okoli 200 kvadratnih kilometrov ter tri kubične kilometre morja, smo verjetno ena redkih držav, ki je v svoj grb in na zastavo narisala morje, zato bi morali biti toliko bolj ponosni na našo pomorsko identiteto in se vesti kar najbolj odgovorno.

»Morje je potemtakem nekakšna stalnica evropske osebnosti,« pravi Michel Mollat du Jourdin, »in njegova trajnost je pogoj za prihodnost, tako kot je bila v preteklosti.« Evropsko morje je Mare nostrum, torej naše morje, zato si zasluži našo skupno in največjo skrb.