Tiskane izdaje
Koga torej prihodnja štiri leta nujno potrebuje Pahor? Zagotovo vsaj približno ubrano ekipo, ki se ne bo razletela ob prvi težji preizkušnji. Vlada, ki jo v naši politični praksi že videnih pogajalskih muk sestavlja mandatar, bo namreč nujno strankarski kompromis. Čeprav opozicija govori o enovitem »ideološkem trojčku«, prve praske kažejo, da bo prihodnja ekipa, ne nujno zaradi Desusa, precej bolj hrupno odpravljala konflikte kakor prejšnja, ko javnih sporov tako rekoč ni bilo. To samo po sebi ni slabo, a če konfliktov ne bo znala reševati, to ne bo »izziv«, ampak poraz vladne koalicije.
Bolj kot vse dosedanje vlade potrebuje tudi opozicijo. Doslej se pač še ni zgodilo, da bi moral mandatar zaradi nepredvidljivih razmer v globalni ekonomiji v uvodnem nastopu priznati, da ima »glede strateških ukrepov za reševanje finančnih in gospodarskih razmer več vprašanj kot odgovorov«. Tu mu lahko pride prav za nekatere skrajno moteča spravljivost, ki jo je s političnimi tekmeci gojil dolga leta. Napoved Jožeta Tanka, da bo SDS »pazila, kaj se bo dogajalo na ultra- in infraobmočju«, kaže, da Pahor, vsaj na začetku, ne bo glavna tarča velike in v političnih spopadih prekaljene opozicijske stranke. Pahor potrebuje spretne in nepopustljive pogajalce s sindikati na eni strani in delodajalci na drugi. Dobre pravnike, izkušene preiskovalce, predvsem pa gospodarstvenike in ekonomiste. Pravo mero občutka za socialno pravičnost. Tudi politično zvijačnost in nekaj sreče.
Tudi pomisleki in zavrnitve kandidatov za novega gospodarskega ministra kažejo, zakaj Pahor tako vztrajno poziva k enotnosti. V parlamentu je res »zmagal z veliko razliko«. A glasove je dobil tudi zato, da se njegova prava preizkušnja nazadnje sploh lahko začne.
