Kaj vse se skriva za novinarskim prispevkom?

Časopis Delo v gosteh na Gimnaziji Ilirska Bistrica.

Objavljeno
20. marec 2018 13.50
Delovci na Gimnaziji v Ilirski Bistrici, anketa
Saša Bojc
Saša Bojc

Potujoča­ razstava 27 fotografij devetih Delovih fotografov se je po postanku v Idriji in Postojni preselila na Gimnazijo Ilirska ­Bistrica. Pred odprtjem so dijaki lahko prisluhnili Delovima novinarjema Borisu Šuligoju in Nejcu Goletu ter fotografu ­Juretu Erženu, ki so odgovarjali na vprašanja o prelestih in bolestih sodobnih medijev.

»V poplavi informacij so za družbo in demokracijo toliko pomembnejše preverjene in ustrezno interpretirane informacije, ki pomagajo državljanom pri odločitvah na vseh življenjskih področjih. Nestrokoven pristop spominja na supermarkete, ki ponujajo zelo poceni, a zdravju in okolju škodljivo hrano,« je poudaril Delov dopisnik iz Kopra Boris Šuligoj. Poleg kredibilnosti, avtonomije, izobraženosti in razgledanosti novinarja sta s kolegom Nejcem Goletom, novinarjem in namestnikom urednice gospodarske redakcije, večkrat poudarila tudi pomen ­zaupanja. To novinar gradi vse življenje in ga potrjuje v vsakem prispevku znova, a ga lahko tudi v hipu ­zapravi. To je poklic, in ne služba, ki se konča vsak dan ob isti uri.

»Se zgodijo tudi izredni dogodki, kot je bil prejšnjo sredo odstop vlade, ko sem odšel domov ob pol polnoči,« je Gole odgovoril na vprašanje, ali je novinarstvo poklic 24 ur na dan in sedem dni v tednu. A dobro opravljeno delo, je poudaril, prinaša pozitiven adrenalin in zadovoljstvo. Jure Eržen je poklic časopisnega fotografa, ki ga spremlja adrenalin zlasti na kriznih žariščih, strnil takole: »Fotografija je emocija. Fotografi ustvarjamo s svetlobo namesto s črkami.«

Bolj zapleteno, kot so mislili

 



Odgovori gostov so presenetili mlade poslušalce. »Zelo me je pritegnilo, ko so opisovali, kaj počnejo in kako je to zapleteno; da morajo dosti razmišljati. Novinarje sem imela za bolj nadležne, ampak se trudijo in spoštujejo človeka,« je povedala voditeljica pogovora, dijakinja prvega letnika Polona Zadnik. Njena generacija časopisa nima za staromodnega, a ni več del njihovega življenja. Nanj se ne spomnijo, čeprav sama prelista in prebere zlasti lokalne brezplačnike.

 



Njenega sovoditelja Gašperja Kastelica je pritegnilo nastajanje fotografije, kako fotograf najde zgodbo in kako spregovori sama zase. »Ko jo vidiš, ti pove, kaj se dogaja ali kaj se je zgodilo, in ne potrebuje razlage. Zadostuje naslov, tako kot pri teh razstavljenih,« je povedal. Čeprav mu časopis redko pride pod roke, se zaveda, da je splet poln lažnih informacij. »Ja, na to nas opozarjajo tudi profesorji: naj ne prepisujemo prvih, ki jih vidimo, naj jih preverimo pri več virih, naj ne uporabljamo wikipedije ...« je povzel učiteljske nasvete. Njegova vrstnica Špela Kresevič Frank, ki je med ogledovanjem razstave pestovala podarjeni izvod Dela, je dejala, da pri noni in nonu večkrat bere časopis in rada pogleda predvsem športne rubrike.

 



»Naročena sta na Dnevnik, zato pregledam tudi priloge in revijo Vzajemna. Nisem vedela, kaj vse delajo novinarji, zanimivo je bilo slišati toliko novega, saj bo morda to nekoč moj poklic,« je dejala. Raje kot novinarka bi bila fotografinja, za najboljšo od razstavljenih fotografij Delovih novinarjev pa je razglasila tisto iz Planice Tomija Lombarja.

Poseben čar je prijeti časopis


Tudi Tino Šajn je presenetilo, da se za novinarskim prispevkom »skriva še mnogo več, kot vidimo, mislimo in si predstavljamo. Je mnogo težje, bolj zapleteno, človek se mora poglobiti in najti smisel,« je povedala. Sama spremlja raznovrstne medije, brez dvoma pa sta v ospredju televizija in mobilnik. »Časopis je tudi na spletu in zato bolj pri roki. A kljub vsemu je poseben čar, če ga vzameš v roke. Zdi se, da ima zato tudi večjo težo,« je razmišljala na glas. Temu je pritrdila tudi profesorica Katja Koren Valenčič. »Mislim, da je dragoceno vzpostaviti stik z natisnjeno besedo, ki izgublja moč. Tudi učitelji opozarjamo na vse, kar so poudarili gostje – etičnost, zaupanje in pomen resnice. Naši dijaki so ves čas v stiku z informacijami, vendar med njimi ne znajo, tudi zaradi mladosti, selekcionirati. Tudi pri razvijanju kritičnega branja književnosti opažam, da so prehitro pripravljeni sprejeti učiteljevo razlago,« je povedala. Prav zato se kot šola trudijo, da bi pripeljali v goste čim več ustvarjalcev in jim razširili obzorje.