Tiskane izdaje
V Sloveniji ne vemo, kakšne so dejanske cene zdravstvenih storitev. Cene posameznih operacij in drugih zdravljenj še vedno izhajajo iz nekdanjega proračunskega financiranja zdravstva in so precej poljubne. Leta 2004 smo začela uvajati nov, napreden obračunski model – DRG (Diagnosis Related Groups), po slovensko SPP (skupine primerljivih primerov), a ga nato nismo razvijali. Slovenije zdaj ni na seznamu držav, ki uporabljajo model DRG.
Strokovnjake za to področje smo vprašali, kakšen je pomen pravih cen, kdo bi jih lahko izračunal in kako. Bi se po pravilnem ovrednotenju zdravstvenih storitev pokazalo, da je zdravstvo premalo financirano? In kako naprej? Kaj svetujejo ministrici Milojki Kolar Celarc in premieru Miru Cerarju, ki sta za zdravstveni sistem odgovorna?
Cene najpomembnejši del zdravstva,
V Sloveniji ne vemo, kakšne so dejanske cene zdravstvenih storitev. Foto: Tadej Regent/Delo
Nujnost normativov
Ustrezno izračunavanje in noveliranje kalkulacij cen preprečuje, da bi povprečno učinkoviti izvajalci ustvarjali izgube zaradi cen, izvajalce sili k neprofitnemu poslovanju in omogoča vodenje ustrezne zdravstvene politike. Vse to je ključno za javne zdravstvene sisteme, vendar ne pri nas. Uporabimo lahko metodo ABC (»activity-based costing«). Za stroške zdravil, medicinskih tehničnih pripomočkov, zdravstvenih storitev in dela mora plačnik imeti normative in referenčne cene »inputov«. Prav teh normativov naš plačnik ni revidiral že vsaj deset let. Normativi dela bi morali obsegati tudi politiko plačnikov, s katero spodbujajo uvajanje novih tehnologij in kakovostnejšega dela. Normativi plačnika, izvajalcev in sindikatov so za različne namene (le pri plačniku so za potrebe izračunavanja cen) glede na različno osnovo (pri plačniku na glavarino, storitev, SPP, pavšal, pri izvajalcih po bolniku in pri sindikatih po zdravniku ali sestri) in morajo zato biti različni. Amortizacija je cena, kot je cena kateregakoli »inputa«, zato mora biti vključena v ceno. Kapitalu pri izvajalcih pa je treba priznati oportunitetno ceno, četudi naj bi izvajalci delovali neprofitno. Če je cena ustrezno izračunana, sili izvajalca k neprofitnemu poslovanju in doseganju količinskih ciljev in ga hkrati nagrajuje za večjo kakovost, nižje stroške, večji dotok pacientov in podobno.
Če bi na ZZZS tako določali cene za izvajalce, bi bile gotovo višje, kot so danes in bi iz zbranih sredstev za prispevke lahko kupili še manj zdravstvenih dobrin. Ob sredstvih obveznega zdravstvenega zavarovanja v tem primeru ne bi bilo nekakovostne ponudbe, čakalnih vrst in izgub izvajalcev iz ponudbe dobrin iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izvajalci pa bi lahko sami gospodarili s sredstvi in drugimi »inputi« ter investirali.
Spodbuda za nižje cene
Vendar se je pri tem treba zavedati, da je vsaj tako pomembno, kot je določevanje cen, tudi opredeljevanje enote zdravstvene dobrine, na katero se cena nanaša. V resnici uporabljamo v Sloveniji vse sodobne načine plačevanja izvajalcev. To so plačevanje v obliki glavarine, po storitvi, po skupini primerljivih primerov (SPP) in kot pavšal. Pri nas noben izvajalec ni plačan po strošku dela, kar je tudi prav. Pri nas je zato pogosto narobe le to, da govorimo, kako smo priskrbeli denar za plače zaposlenih pri izvajalcih. Vsak od opisanih načinov plačevanja izvajalcev je uporaben za določeno zdravstveno dejavnosti in vsak na svoj način spodbuja izvajalce k večji učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti. Samo za primer: plačilo po storitvi je kot plačilo keramičarju po urah polaganja ploščic, plačilo po SPP pa je kot plačilo po kvadratnem metru za tako delo. V obeh primerih plačamo količino izvedenih dobrin zdravstvenega varstva (ne obravnavanih bolnikov), a je pri SPP izvajalec spodbujen, da dobrino ponudi ob čim nižjih stroških. SPP je tako običajni način plačevanja bolnišničnih storitev, po storitvi pa je smiselno plačevati takrat, kadar izvajalec ne določa števila storitev (v lekarniški dejavnosti, velikem delu specialistične dejavnosti, ko bolnik pride z napotnico).
Pomen doplačil iz žepa
Običajno te načine plačevanja kombiniramo še s tako imenovanimi doplačili in odbitki. Ti dodatni elementi pa vplivajo na vedenje uporabnikov. Doplačila, ki jih imamo tudi pri nas, uporabnikom signalizirajo, koliko zdravstvene dobrine stanejo, čeprav v času uporabe zaradi zavarovanja zanje ne plačajo. Doplačila morajo biti nizka, da ne uničijo solidarnosti, in nezavarovana. Oboje pri nas ne velja in zato doplačila pri nas nimajo prave vloge.
Zavedati se je treba, da načini plačevanja in cene lahko postanejo opazni, če imamo izvajalce, ki se nanje odzivajo. Spodbuda, ki nastane, na primer, s plačevanjem po SPP, ni smiselna, če med izvajalci ni nikogar, ki bi ga spodbujala. Če je izvajalec zasebni in pazi na svoj profit, taka spodbuda seveda deluje. Na koga pa deluje spodbuda pri javnih izvajalcih, ki so v resnici v lasti države, in to iste? Reforma javnih izvajalcev je nujna tudi zato, da cene lahko odigrajo svojo pozitivno vlogo. V nasprotnem primeru so izvajalci lahko kar uslužbenci ministrstva za zdravje.
Prave cene vplivajo na kakovost in učinkovitost
V Sloveniji se moramo odločiti, ali bomo financirali zdravstvo na proračunski ali na zavarovalniški način. Če se odločimo za drugega ali za kombinacijo obeh, potem je absolutno nujno poznavanje pravih cen vseh potrebnih aktivnosti, ki so predvidene in morebiti celo predpisane v primeru konkretne posamezne diagnoze.
Ko smo pred mnogimi leti začeli uvajati DRG (SPP), smo načelno potrdili, da smo se odločili za zavarovalniški sistem. Žal pa sistem v celoti nikoli ni bil dokončan. Načelno tudi ne bo nikoli končan, saj se pojavljajo nove diagnoze, metode obravnave, posledično pa se spreminjajo tudi stroški obravnav.
Prave cene so tisti mehanizem, ki ločuje kakovostne in učinkovite od nekakovostnih in neučinkovitih. In vse zavarovalnice, tudi zdravstvene, bi ves čas morale težiti, da v imenu in zaradi interesa svojih zavarovancev kupujejo storitve samo od tistih ponudnikov oziroma izvajalcev, ki so najbolj kakovostni in najbolj učinkoviti. Kombinacija obojega dolgoročno vodi k optimizaciji mreže ponudnikov – izvajalcev in k ravnotežju glede učinka vsake potrošene denarne enote.
Nikoli dokončan postopek
Določitev prave cene v prvi fazi poteka tako, da zavarovalnica/-ce, ustanovitelji in lastniki spremljajo vse stroške, ki so povezani z obravnavo vsake posamezne medicinske diagnoze pri vsakem pacientu, in kakovostne učinke obravnave. To seveda pomeni, da ne iščemo najnižjega stroška oziroma cene ob sicer nesprejemljivih učinkih medicinske obravnave. Tako dobimo zelo veliko bazo podatkov, s pomočjo katere lahko izračunamo povprečno ceno medicinske obravnave, vseh medicinskih obravnav, vsake posamezne medicinske diagnoze ob še sprejemljivih oziroma vnaprej določenih kazalnikih kakovosti. Prav tako lahko ugotovimo, pri katerih ponudnikih se gostijo obravnave s podpovprečnimi stroški in nadpovprečno kakovostjo (zaželeno). Analogno ugotovimo, kateri so podpovprečno stroškovno učinkoviti in podpovprečno kakovostni.
S tem korakom že pridemo do prve določitve prave cene. Nato v vseh naslednjih časovnih obdobjih postopke ponavljamo.
Mehanizmi spremljave učinkov, publicitete rezultatov in optimizacije nakupov (ekonomsko ravnanje zavarovalnice) vodijo k izboljšavam in povečevanju učinkovitosti pri ponudnikih oziroma izvajalcih. Tako dolgoročno v nekaj ponovitvah dobimo prave cene za pravo (opredeljeno) kakovost. Ta sistem seveda tudi upošteva vse modifikacije v medicinskih obravnavah. S tem je v sistem vgrajen tudi napredek ter razvoj tehnik in tehnologij. Serija ponovitev traja v neskončnost.
Odgovornost zavarovalnice
Naloga izračuna prave cene leži na zavarovalnici, saj je ona kupec, ki ima pogodbeno razmerje s svojimi zavarovanci. Zavarovalnica tudi najlaže opravi izračun, saj za vsakega pacienta za vsako diagnozo in za vsako obravnavo dobi specificiran račun, kar je osnova potrebne baze podatkov. Seveda lahko na ravni ponudnika oziroma izvajalca vsaka institucija po enakih načelih izračuna zase. Ker je večina institucij v ustanoviteljstvu vlade, je interes za izračun prave cene tudi na ministrstvu za zdravje.
Zdravstvo je premalo financirano v primeru, da zmnožek števila potreb zavarovancev in pravih cen ob upoštevanju razumnih čakalnih dob presega znesek razpoložljivih sredstev zavarovalnice v določenem obdobju. Drug problem so teoretično lahko kapacitete kakovostnih obravnav ob zadostnih finančnih sredstvih.
Dve poti za rešitev
Problem pomanjkanja denarja je mogoče rešiti na samo dva načina. Prvi je zmanjšanje oziroma prilagoditev porabe za zdravje našim zmožnostim, kar seveda lahko vodi v poslabšanje kurative, na katero pa je spet mogoče vplivati s preventivo, torej predvsem z zdravimi načini življenja, minimiziranjem negativnih življenjskih navad, skrbjo in odgovornostjo vsakega posameznika za njegovo zdravje. Drugi pa je povečanje sredstev, ki jih družba namenja za zdravstvo. Načini so znani in vsi so bolj ali manj nepriljubljeni.
Sam se vsekakor zavzemam za večjo odgovornost vsakega posameznika za njegovo zdravje in za zdrav način življenja.
Kako naprej?
Univerzalna solidarnost nima prihodnosti, saj so vplivi različnih rizičnih vedenj in nezdravih načinov življenja znanstveno dokazani. Zato ni razloga, da ljudje, ki skrbijo za svoje zdravje (tudi brez dodatnih stroškov), solidarno prispevajo tistim, ki tega ne počno. Menim, da bo v prihodnosti treba vzpostaviti večjo povezavo med rizičnim življenjem, razvadami z negativnim vplivom na življenje ter nezdravim načinom prehranjevanja z višino participacije za zdravstveno varstvo.
Mreža zdravstvenih institucij na sekundarni ravni je preobsežna. Nujna bo optimizacija in specializacija.
Dr. Andrej Baričič, ekonomist, v. d. generalnega direktorja UKC Ljubljana. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Izkušnje: spremljanje stroškov poveča varnost
Uspešno delovanje zdravstva mora temeljiti na poznavanju in upoštevanju pravih cen (stroškov) zdravstvenih storitev. Zdravstveni sistem ne more delovati dobro in učinkovito brez njihovega preglednega ovrednotenja.
Nujno je treba vzpostaviti učinkovito organizacijo izvajanja zdravstvenih storitev, ki temelji na natančni analizi uspešnosti zdravstvene storitve in pri tem na natančni analizi uporabljenih materialnih sredstev (potrošni materiali, zdravila itd.), ki so nujni za učinkovito in kakovostno zdravstveno storitev, hkrati pa pomenijo varnost za bolnike. Nadzor nad rezultati zdravljenja je nujno potrebno določiti natančno in pregledno, kajti uspešno zdravljenje je ne samo izjemno pomembno za bolnika, je tudi finančno uspešno.
Nujno je tudi, da so v vrhu dobrega menedžmenta zdravstvenih ustanov zdravniki, ki poznajo tudi ekonomijo. Brez dobrega poznavanja procesov zdravljenja in poznavanja stroškov, ki jih le to prinaša, ni uspešnih rezultatov v medicinski stroki.
Preprost izračun pravih cen
Prave cene je dokaj preprosto izračunati. Za vsako stroko je treba analizirati posamezne procese zdravljenja, analizirati vse stroške zdravil in materialov pri različnih posegih, ob upoštevanju zahtevnosti medicinskih intervencij, dodati je treba stroške dela (zdravniki, medicinske sestre, tehnično in drugo osebje, amortizacijo in ceno nastanitvenih storitev, vključno s prehrano). Te podatke je treba pridobiti z analizo, na podlagi pregledovanja zdravstvenih procesov in klinik. V naši ustanovi MC Medisor Slovenija so vsi ti podatki dostopni takoj, saj vsak dan potekajo analize ne samo strokovnega dela, ampak tudi analize uporabljenih materialov. Na koncu tako točno vemo, koliko so znašali materialni stroški zdravljenja posameznega bolnika.
V našem zdravstvenem sistemu vidimo razkorak med dejanskimi stroški in možnostjo obračunavanja storitev po sistemu SPP, kjer velikokrat opažamo, da je zaračunana vrednost manjša od dejanske vrednosti zdravljenj. Ta razkorak je očiten predvsem pri zdravljenju najzahtevnejših obolenj, kjer sistem SPP ne omogoča korektnega obračunavanja, zato dobijo ustanove za najbolj zapletene posege najmanj sredstev.
ZZZS ne plačuje korektno – primer posegov na srcu
Zavarovalnica bi morala ob upoštevanju izkušenj nas, ki v slovenskem prostoru zelo dobro poznamo stroške zdravljenja, ustanoviti skupino, ki bi za posamezne sklope obolenj ovrednotila prave cene natančno in korektno. Vsekakor bi bilo treba vključiti tudi izvajalce in poznavalce sistema DRG (SPP), strokovnjake, ki vsak dan obračunavajo zdravstvene storitve. Dejanske cene je treba pregledati v smislu obračunanih cen SPP, kajti samo tako bomo ugotovili, katere storitve so obračunane pravilno in pošteno in katere storitve so prek SPP obračunane preveč.
Dobro poznam problematiko kardiovaskularne medicine, kjer plačevanje posameznih zapletenih posegov na srcu in žilju ni korektno ovrednoteno, na kar opozarjam že več let. Gre za dejstvo, da pri bolnikih, ki potrebujejo ob operativnih zdravljenjih vgradnjo srčnih zaklopk, žilnih opornic, aortnih protez, le-ti materiali niso pravilno ovrednoteni v ceni SPP in zato je plačilo manjše. Cene so namreč enake, če je vstavljena ena žilna opornica ali pet opornic, ena zaklopka ali več zaklopk. Kot primer bi navedla tudi postopek TAVI (transkatetrska vgradnja aortne zaklopke), kjer materiali prav tako niso vključeni v ceno.
Zdravstvo hira, razvoj drvi mimo nas
Že vsa leta mi je jasno, da je zdravstvo podfinancirano, predvsem na področju zdravljenja najzahtevnejših obolenj in predvsem v kardiovaskularni medicini ter v vseh tistih strokah, kjer se uporabljajo zahtevni medicinski postopki in nove tehnologije. Potrebovali bi več denarja, če hočemo ohraniti zdravstvo na taki ravni, kakršno smo imeli pred nekaj leti. Zavedati se moramo, da zdravstveni sistem hira in da deluje resnično z zadnjimi močmi. Nedopustne so čakalne dobe in nedopustno je to, kar se dogaja zdaj, da gre mimo slovenske medicine z veliko hitrostjo razvoj zdravljenj z novimi tehnologijami, mi pa temu ne moremo več slediti. Analize in predvidevanja je treba načrtovati vsako leto in prilagoditi sredstva za nove dejavnosti in za tista zdravljenja, kjer so nedopustne čakalne dobe. Resno oboleli bolnik ne sme čakati, zdravstvo mora biti dostopno za vse enako, vsak trenutek, če hočemo poskrbeti za zdravje slovenskega naroda.
Ne strinjam se s krčenjem sistema, vendar je treba natančno opredeliti, katere zdravstvene storitve plačujemo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in za katere dejavnosti so potrebna dodatna zavarovanja v okviru zavarovalnic, ki jih izbere zavarovanec sam. Dostopnost zdravljenja moramo omogočiti vsem državljanom za najtežje, najbolj zapletene posege, za urgentna stanja, in to je treba opredeliti v košaricah pravic, ki so že opredeljene v okviru Zdravniške zbornice Slovenije. Menim, da je ta program dober in da bi ga bilo vredno razviti.
Dr. Metka Zorc, zdravnica, profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, solastnica zasebnega srčnega centra MC Medicor v Izoli, pobudnica lanskega posveta o sistemu DRG v Sloveniji. Foto: Roman Šipič/Delo
Izračun: v sistemu 600 milijonov evrov premalo
V Sloveniji je bil pred desetletjem narejen posnetek avstralskega modela plačevanja hospitalnih bolnikov, ki žal iz nepojasnjenih razlogov ni nikoli popolnoma zaživel, čeprav je bilo veliko opravljenega dela in porabljenih precej sredstev. Bilo bi zanimivo od vseh vpletenih in odgovornih slišati, zakaj projekt ni nikoli zaživel. Razlogi mi niso znani, bojim pa se, da se skriva pravi odgovor v mešanici nesposobnosti in neodgovornosti nosilcev razvoja zdravstvenega sistema v Sloveniji. Ta izpad v financiranju bolnišnic je verjetno večja napaka, kot si želimo priznati.
Agencija za vrednotenje zdravstvenih storitev in DRG
Nesporno je, da sistem DRG kot plačilni instrument bolnišnične obravnave bolnikov velja povsod po svetu. Pomembno je vedeti, da kolikor je držav, toliko je različic DRG, torej da ga vsaka država prilagodi značilnostim svojega zdravstvenega sistema. V tehničnem smislu je izračunavanje realne cene preprosto, če so podatki dosegljivi in vhodni elementi dogovorjeni in znani. Gre za reguliran trg, kjer sistem temelji na zamejitvi obsega sredstev (govorimo o stabilnosti javnega zdravstvenega sistema zaradi nespornega dejstva, da medicina na prostem trgu lahko ponudi veliko več, kot je nacionalna ekonomija sposobna nameniti denarja za zdravstvo) in partnerskem dogovarjanju o realnih cenah. Monopolni pristop ZZZS oziroma države je to temeljno dejstvo iznakazil in posledice so tu. Sistemi DRG v svetu temeljijo na spoštovanju dogovorov in iskanju najboljših poslovno-strokovnih praks, medsebojnem zaupanju in spoštovanju argumentov, torej je sistem dinamičen, se nenehno prilagaja novim spoznanjem.
Čas je, da to zahtevno delo ločimo od ministrstva in ZZZS, izobrazimo strokovnjake zdravstvene ekonomike v EU in jim damo status neodvisnih profesionalcev, ki bodo ustvarjali razmere, v katerih bodo prevladovali argumenti tako medicinske kakor ekonomske stroke pri določanju cen.
Kako do denarja – več rešitev
V Sloveniji je ob upoštevanju sedanjih cen na voljo premalo denarja za financiranje vseh zdravstvenih potreb prebivalstva oziroma storitev, ki so zdaj v vseobsegajoči in hkrati nedorečeni univerzalni košarici pravic. V zdravniških organizacijah smo v sodelovanju z neodvisnimi finančnimi poznavalci ocenili, da je zdravstveni sistem podhranjen za 600 do 700 milijonov evrov na leto. Sistem je zaradi politike izčrpavanja s poslovnega vidika opešan, nedodelan, vse manj dostopen, nepregledne kakovosti storitev in nekonkurenčen v mednarodnem merilu. Razvoj medicine z novimi sodobnimi pristopi diagnostike, zdravljenja in zdravil ter demografska slika Slovenije nas opominjata, da je reforma nujna.
Ključno vprašanje je, kako do novih finančnih virov. Nekaj več denarja bi država lahko namenila iz proračuna, saj Slovenija primerjalno gledano iz te postavke namenja malo denarja za zdravstvo. Mišljeno je tako financiranje nekaterih postavk ZZZS za izobraževalne procese in razvojno medicino, morda tudi urgenco (ki si jo je država z zidalno mrzlico razkošnih urgentnih centrov zakoličila s krepkim povečanjem stroškov glede na koristi), nekatere ciljane preventivne programe prek trošarin ... Nerazumno je vztrajanje, da se država ne posluži participacij na recept, hospitalne dneve, tudi obiske v ambulantah. Gre za simbolične zneske, ki dajejo dokazano racionalne učinke tudi na strani uporabnikov zdravstva. Skupna sredstva iz te postavke pa gotovo niso zanemarljiva in presegajo 150 milijonov evrov na leto. Največji del sredstev je seveda mogoče pričakovati od dodatnega zavarovanja, ki mora biti transparentno, uresničljivo, tudi pravično. Predvsem pa morajo državljani misliti, da tako vzpostavljajo najboljšo in dosegljivo medicino za čas, ko se pojavi resno obolenje. To pa je naloga politike, ki se vse do zdaj ni niti malo potrudila.
Naprej s celovito reformo
Prim. Andrej Možina, predsednik Zdravniške zbornice Slovenije. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Zdravstvo ni samo finančno, ampak tudi politično vprašanje
Profesor Elio Borgonovi (Univerza Bocconi v Milanu, Italija) je objavil študijo, v kateri je ugotovil, da oblikovalci politik v središču globalnih gospodarskih izzivov prepogosto obravnavajo sisteme zdravstvenega varstva samo v smislu iskanja prihrankov z rezi v proračunih. Če hočemo stabilne univerzalne sisteme zdravstvenega varstva, usmeritev samo na finančni vidik ni prava in edina usmeritev, socialna in politična stabilnost sta vsaj enako pomembni.
Marc J. Roberts je dejal, da dobiš tisto, kar plačuješ! Če plačuješ (ne)učinkovitost, boš dobil (ne)učinkovitost.
Kaj je prava cena?
Najprej moramo pojasniti, kaj pomeni »prava cena«. Večinoma se z izrazom prava cena misli na »stroškovno ceno«, torej ceno, ki izraža dejanske stroške zdravstvene storitve. Vsekakor ni tako. V kompleksnih sistemih zdravstva postavitev in uporaba stroškovne cene posameznega primera do zdaj tako rekoč nikjer ni bila uvedena. Razlog za to je dejstvo, da so celo primerljive zdravstvene storitve tako kompleksne in v podrobnostih izvedene na toliko različnih načinov, z različnimi materiali, z različnimi timi, v različnih prostorih in z različno opremo in tako dalje, da bi bilo računanje stroškovne cene oziroma »prave cene« nesmiselno in neproduktivno. Cena bi se razlikovala od primera do primera, tudi za vsebinsko popolnoma primerljive primere. V bistvu to ne velja samo za zdravstvo, ampak za vse kompleksne sisteme, tudi za gospodarstvo.
Pri izračunavanju cene zdravstvenih storitev se večinoma uporablja enega izmed treh pristopov: analiza dejanskih stroškov, določanje standardnih stroškov ali s pomočjo razmerij (obtežitev) med cenami v drugi državi, ki je že določila standardne cene. Plačnik, izvajalec in regulator iščejo kombinacije teh treh pristopov.
Brez stroškovne analize – korak nazaj
Najbolj dodelan sistem plačevanja je plačevanje po izhodih zdravljenja stacionarnega bolnišničnega zdravljenja (DRG, po slovensko SPP – skupine primerljivih primerov), ki je postal pri plačevanju standard. Pri uvedbi tega sistema se večina držav na začetku odloči za prenos razmerij med cenami iz druge države, nato pa najpozneje v petih (raje treh) letih uvede relativne cene prek lastne stroškovne analize. Sicer bi se sistem izrodil. Stroškovne analize po uvedbi SPP v Sloveniji do zdaj še nismo izvedli! Pri tem pa lahko predstavim naš primer dobre prakse: sami smo izdelali in uvedli cenik storitev za storitve CT in NMR leta 2010. Torej znamo in zmoremo.
Za izračun cen je primarno odgovoren plačnik z nujno vključitvijo strokovnjakov z medicinskega in ekonomskega področja. Ob poznavanju metod stroškovne analize morajo poznati tehnike vrednotenja zdravstvenih tehnologij. Krmar sistema (ali regulator) mora samo uvajati strateške spodbude.
Naj spomnim, da je skupina ekonomistov v okviru Zdravstvenega sveta septembra 2010 obravnavala 67 predlogov izvajalcev za nove zdravstvene programe. Želje (predloge) izvajalcev po dodatnih 53 milijonih evrov je prek procesa vrednotenja zdravstvenih tehnologij pretvorila v realne potrebe po 14 milijonih evrov.
Ob letošnji spremembi meril pri obravnavi vlog za javno financiranje novih zdravstvenih tehnologij so bili iz pravilnika žal izločeni kriteriji stroškovne učinkovitosti, kar je korak nazaj in negativen odmik od evropskih direktiv in smernic.
Financiranje
Dokazovanje pod- ali prefinaciranosti z določanjem »prave« cene je zgrešena pot. Vprašanje financiranja, še manj pa same cene storitev, ni osrednje vprašanje zdravstvenega sistema. Financiranje mora slediti demografski strukturi prebivalstva, pravicam in potrebam prebivalstva, organizaciji sistema. Podfinanciranost je tako relativen in zavajajoč pojem, saj bo v neoptimalno organiziranem sistemu zdravstvo vedno podfinancirano, kar pa je pravilno, saj mora voditi k racionalizaciji in optimizaciji sistema.
Prava pot se mora začeti z določanjem realnih potreb državljanov in državljank po zdravju, nato pa je nujna politika, ki to razume!
Glede na sistem financiranja zdravstva je treba izhajati iz košarice pravic. Moramo se zavedati, da je tudi mreža zdravstvenega sistema, ki vključuje izvajalce, njihove zmogljivosti ter število in kakovost vseh storitev, ki jih izvajajo in predpisanih metod zdravljenja, vsebinsko del osnovne košarice pravic. Samo »prava cena« storitve, sprememba financiranja ali samo sprememba sistema organizacije ni dovolj, potrebne so celovite spremembe sistema, torej z racionalizacijo in reorganizacijo zdravstvenega sistema. Šele takrat se lahko postavlja vprašanje morebitnih dodatnih sredstev!
Dorjan Marušič, zdravnik in matematik, nekdanji minister za zdravje, uvajalec sistema DRG pri nas, zdaj član svetovalne skupine evropskega komisarja za zdravje. Foto: Roman Šipič/Delo
***
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
