Kako programirati stabilnost

Program stabilnosti, ki ga je vlada sprejela in poslala v Bruselj, je očitno kompromis, ki ne posega po fiskalnih rešitvah (denimo povečanje DDV) za zmanjšanje visokega primanjkljaja javnih financ - ta bi v primeru vladnega neukrepanja več let dosegal približno šest odstotkov BDP. Tak črni scenarij bi praktično pomenil zlom javnih financ in drastično povečanje javnega dolga, ki bi bremenilo še cele generacije davkoplačevalcev. Vlada zdaj kot glavni ukrep napoveduje vsaj dvoletno zamrznitev plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev na ravni iz prve polovice letošnjega leta. Pri tem smiselnem, sicer na prvi pogled kar ostrem predlogu ji gre zdaj precej na roko rekordno nizka stopnja inflacije: če bi se inflacija začela povečevati na ravni iz leta 2007, bi tak ukrep verjetno kmalu postal socialno nevzdržen - res pa bi višja inflacija napihnila tudi proračunske prilive ...

A ker državljane vedno najbolj zbode poseganje v plače in pokojnine, bo program tudi v tej omehčani različici lahko ostal na ravni neuresničenih želja, če vlada ne bo nadaljevala še širši socialni dialog. V njem bo morala ne le sindikatom, pač pa tudi upokojencem, študentom in širši javnosti pojasniti, da mora ukrepati z grenkimi zdravili, ker so makroekonomske okoliščine v nekaj zadnjih četrtletjih dramatično spremenjene in daleč najbolj zapletene v zadnjih desetletjih. Po drugi strani pa bo program stabilnosti verjetno kmalu zapletel tudi že tako vroče-hladne razmere koaliciji. Še posebej, če bodo v Desusu želeli še pred evropskimi volitvami problematizirati prispevek k stabilnosti, ki naj bi ga - poleg večine drugih državljanov - pridala tudi polmilijonska armada upokojencev.

Gospodarska stabilnost je zlasti v časih krize pomembna zadeva: mnogi se bodo še spomnili stabilizacije in stabilizacijskih programov, ki so nam zaznamovali življenjski standard v nekdanji SFRJ v 80. letih prejšnjega stoletja. Zdaj, v povsem drugačnem, evropskem okviru, pa spet postaja aktualen program stabilnosti, ki je sicer obveza vseh članic Unije. Razmere so take, da se s povrnitvijo na lahko izgubljene stabilnosti ukvarja ves razviti svet - ob zavedanju, da gospodarska nestabilnost neizbežno destabilizira tudi družbo in politiko.

V naših razmerah so za prihajajočo veliko nestabilnost javnih financ, ki utegne trajati še več let, krive zlasti vse pretekle vlade, ki v časih višje gospodarske rasti niso posegle v strukturo proračunskih izdatkov in niso izvedle nekaterih nujnih strukturnih reform. Ob tem so se paradržavne inštitucije na čelu z Darsom na veliko in dokaj brezskrbno zadolževale. Na vse to so ekonomisti in kritična javnost vseskozi opozarjali, zlasti v vsem rekordnem letu 2007, vendar se vladajoča politika na to ni kaj prida ozirala, saj je bila zaslepljena z rastjo, ki jo je gnala mednarodna konjunktura. Zdaj smo se, podobno kot druge evropske države, znašli v tako težkem položaju, da nas letos in naslednja leta čakajo radikalni posegi v javno porabo. Tega se sicer večina še morda niti ne zaveda. A ukrepanje bo nujno, sicer bi se država čez nekaj let lahko znašla pred bankrotom, pred katerim je zagotovo ne bi rešilo niti kako nepriljubljeno, a zdaj odloženo povečanje davkov, ki bi le še zavrlo agregatno povpraševanje. Zdaj je čas, ko bo to povpraševanje treba povečati. V časih, ko postaja deflacija veliko večji problem od inflacije, si bo pač vlada morala še toliko bolj prizadevati za povečanje produktivnih naložb in s tem za nova delovna mesta in davčne prilive.

Iz torkove tiskane izdaje Dela