Kako se naučiti slovenščine v tujini

Ljubljana –  Prvi učitelj bo nastanjen v Bruslju, poučeval pa bo še v Monsu, Haagu in Parizu, drugi pa v Düsseldorfu, od koder se bo vozil slovensko besedo vcepljat še učencem v Essnu in Hildnu. In kaj sploh se skriva za sintagmo »dopolnilni pouk slovenščine v tujini«? Slovenci radi poudarjamo, da smo številčno majhni, a naš jezik spada med kar tri odstotke največjih jezikov na svetu, saj ga v Sloveniji govori okrog dva milijona ljudi, nekaj sto tisoč, po nekaterih ocenah celo pol milijona, pa še v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu po skoraj vsem svetu. Pogosto se sliši, da je ohranjanje maternega jezika in lastne kulture ena temeljnih človekovih pravic, kar menda ni le floskula. Zgodovina šolstva v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kjer naj bi se slovenska manjšina po obstoječi zakonodaji in mednarodnih obveznostih učila tudi materinščino, je dobro znana in nič kaj spodbudna, vsekakor pa veliko manj kot na narodnostno mešanem ozemlju znotraj Slovenije.

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja se je veliko Jugoslovanov, med njimi tudi Slovencev, selilo za delom na Zahod. Takrat je švicarski dramatik Max Frisch nekoliko ironično zapisal: »Poklicali smo delavce, prišli pa so ljudje s svojimi potrebami,« med katerimi je bila potreba po izobraževanju otrok priseljencev in šolah z njihovim maternim jezikom. Najprej je bila to skrb različnih slovenskih skupnosti in cerkva, ko so se za poučevanje maternega jezika zavzele države gostiteljice v sodelovanju z državami izvora, so začeli na podlagi meddržavnih pogodb poučevati ob popoldnevih v javnih šolah.

Trije načini učenja

Zavod za šolstvo in šport ponuja tri glavne načine učenja slovenščine: dopolnilni pouk, ki ga izvajajo v evropskih državah, pouk slovenščine v evropskih šolah za otroke diplomatov in drugih državnih predstavnikov, kjer je slovenščina učni predmet tako kot drugi predmeti in je iz nje mogoče tudi maturirati (v Evropskih šolah Bruselj I, kjer je vpisanih največ slovenskih otrok, Luksemburg II, Karlsruhe in Frankfurt na Majni; kjer ni vpisanih dovolj učencev, je mogoče učenje in poučevanje slovenščine na daljavo prek projekta E-SLOvenščina), ter »sobotne šole«, ki so organizirane v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji.

Začetki v Veliki Britaniji

Začetki dopolnilnega pouka segajo v leto 1962 v Veliko Britanijo, leta 1966 se je začel v Belgiji, med letoma 1966 in 1973 pa še v Franciji, na Danskem, v Zvezni republiki Nemčiji, Švici, Luksemburgu, na Švedskem in Nizozemskem. Na ministrstvu za šolstvo, kjer za te stvari skrbita posebna služba za mednarodno sodelovanje in evropske zadeve ter komisija za učitelje slovenščine po svetu, pravijo, da se je zanimanje za dopolnilni pouk slovenščine konec 80. let prejšnjega stoletja precej zmanjšalo, zadnja leta pa se spet povečuje – verjetno tudi za to, ker je slovenščina postala uradni jezik EU.
V 90. letih je Slovenija začela namenjati več pozornosti tudi ohranjanju slovenščine v čezmorskih deželah, zlasti ZDA, Kanadi, Argentini in Avstraliji, kjer je pouk slovenščine in drugih predmetov v slovenščini potekal že desetletja, vendar brez pomoči matične države. Zadnjih 20 let matica pomaga – tako kot učiteljem dopolnilnega pouka po Evropi – s strokovnimi seminarji za učitelje v Sloveniji, nabavo gradiva, štipendijami za poletne šole, organiziranjem ekskurzij in še s čim.

Znanje jezika 
in poznavanje kulture

Temeljni cilji dopolnilnega pouka je pridobivanje osnovnega besedišča za sporazumevanje v slovenskem jeziku v vsakdanjih situacijah, njegovo bogatenje in utrjevanje, razvijanje in poglabljanje sporazumevalnih zmožnosti ter pridobivanje osnov slovenskega knjižnega jezika.

Bistveni del pouka je tudi spoznavanje slovenske kulture, geografije, zgodovine, spodbujanje zavesti, želje ter potrebe po ohranjanju jezikovnega in kulturnega izvora, spodbujanje medkulturnih stikov med pripadniki različnih jezikovnih in kulturnih skupnosti ter pozitivno vrednotenje slovenskega jezika in kulture v družbi drugih jezikov. Tem zahtevam morajo zadostovati tudi učitelji, ki se za dopolnilni pouk odločajo (nekateri stalno živijo v kraju, kjer poteka pouk, drugi, bolj usposobljeni in zato tudi uspešnejši, pa prihajajo iz Slovenije). Pomembni sta njihova sposobnost in usposobljenost za zunajšolsko delo v kulturi in znati morajo jezik države, kjer bodo poučevali. Učitelj je pomemben kulturni animator v slovenskih skupnostih in spodbujevalec kulturnega delovanja med Slovenci, imeti pa mora tudi dober posluh za učence, ki prihajajo k njemu z različnim znanjem slovenščine in iz družin z različnim odnosom do nje.

Za to, kako se naučiti slovenščine ali se v njej izpopolniti v Sloveniji, pa so na voljo različni seminarji, šole, tečaji …

Pouk materinščine na Švedskem

»Ob podpori ministrstva za šolstvo in šport mi je omogočen dopolnilni pouk slovenskega jezika v Göteborgu na zahodni obali Švedske. Ciril Stopar pa poučuje otroke slovenskih staršev na vzhodni obali, torej v Olofströmu, kjer se zbirajo ob nedeljah popoldne k društvenim aktivnostim. Včasih so otroci skupaj s starši odhajali v slovenska društva ali v šole, s tretjo generacijo pa je veliko težje, ker oba od staršev pogosto nista več Slovenca in govorita slovensko in švedsko ali samo švedsko. Zanimanja za obisk pouka materinščine je kar nekaj, le težko se je uskladiti s starši, ki so zaposleni od jutra do večera, ob sobotah pa imajo otroci največkrat še kakšne obveznosti oziroma še dodatne aktivnosti. Pa vendar nam je v Göteborgu uspelo s starejšo skupino že tretje leto nadaljevati pouk slovenskega jezika. Žal je mlajša skupina po dveh letih odnehala, toda upam, da bomo morda v prihodnje znova našli čas za izpolnitev njihovih želja po globljem znanju slovenskega jezika. V starejši skupini je zdaj pet fantov in deklet, ki si ob podpori staršev prizadevajo, da najmanj eno uro na teden najdejo čas za poglabljanje znanja materinščine.«