Tiskane izdaje
Massimo Fičur že od rosne mladosti lovi ribe. Najprej z očetom, zadnja leta sam. Tako kot se za številne izolske fante tudi spodobi. Že skoraj trinajst let ga na ribolovu spremlja Zak. Palamidini lastniki niso imeli ravno veliko sreče v življenju, povedo izolski ribiči. Ladjo je imel najprej Janko Vesenik, ki je umrl v prometni nesreči. Njegov brat Robi Vesenik je Palamido prodal (in si kupil Albo). A tudi Robi ni imel sreče. Tudi on je (lani) umrl v prometni nesreči. Mar Palamida res prinaša nesrečo, se je po zadnjem dogodku na morju začel spraševati Massimo Fičur. Prijatelju mu pravijo tudi Segno. Prijelo se ga je pred časom, ko je trmoglavil, da tistega dne nima smisla ribariti, potem pa je prav ribiču, ki je najbolj vztrajal, da gredo na lov, neurje uničilo vse mreže. Tedaj mu je ribič priznal, da bi ga moral poslušati. Ti si »segno di Dio« (Božje znamenje), mu je tedaj zabrusil.
Osmega februarja ob 11.30 je Massimo odrinil iz Izole proti Piranu. Tedaj je bilo vreme še spremenljivo, vremenska napoved pa burin. Torej upanje, da se še razjasni. »Okoli 14. ure sem 'zakalal' - vrgel mreže. In se odpravil proti domu. Megla je že povsem skrila morje. Vidljivost je bila morda 70 ali 80 metrov. Ves čas sem pogledoval nazaj. Bolj me je skrbelo, kaj je za mojim hrbtom kot pred mano,« je dejal Massimo. »Ničesar nisva slišala z Zakom. Nihče ni trobil v opozorilo. Nenadoma sem zaslišal samo nekakšen piš zraka in za mano je iz megle vstal grozljiv privid. To je bilo res grozno. Visoka črna gmota je šla nadme. Samo štiri ali pet sekund časa sem imel. Toliko, da sem pospešil plin, kolikor je bilo mogoče, in da sem zavil s smeri. Motorjev velikanke sploh ni bilo slišati, bili so skoraj 200 metrov zadaj in zvok strojnice je nekoliko zaostajal. Sploh nisem gledal nazaj. Udarilo je z vso močjo. Lupino je najprej dvignilo dva metra v zrak, zato je praska na kljunu turške ladje tako visoko ob premcu, in potem sva z Zakom z ladijskimi razbitinami vred potonila. Nič nisem plaval, bilo je brezupno, samo mižal sem in se prepustil boleče mrzli vodi. Nisem niti mogel plavati, ker sem bil dobro oblečen in v škornjih. Vzgon vode me je čez nekaj trenutkov vrgel iz globine. Oprijel sem se razbitine in ladijski bok je drsel le nekaj metrov stran od mene. Če bi me vrtinci potegnili, bi me ladijski vijaki zmleli. Ladja je šla hitro mimo in skoraj po eni minuti je voda vrnila tudi Zaka. Imel je povsem izbuljene oči in je cvilil. Moram reči, da sem se ga zelo razveselil. Tisti hip se je film obrnil na bolje. Zaka sem potisnil na leseni del razbitine palube. Njega je zdržal, če pa sem hotel nanj stopiti jaz, se je del lesa začel pogrezati. Zato sem se oprijel bokobrana in se z nogami samo delno naslanjal na ostanek palube moje Palamide. Nedaleč od mene je priplavala vrečka z raketami, tri so bile uničene, drugi dve sem uporabil. Dve sem izstrelil, a me niso ne videli ne slišali ...«
Približno eno uro po nesreči je mimo Palamide plula Alba, na njej pa Saša Škapin in Mitja Sluga. Opazila sta razbitine in zaslutila sta, da se je nekaj zgodilo, nista pa mogla vedeti, kaj. Javila sta drugim ribičem in upravi za pomorstvo. Cristian Pugliese je Fičurjev prijatelj in se je z Massimom slišal nekaj ur pred odhodom na ribolov. Zdaj je bil na morju in ga je klical, vendar se mu ni oglašal. Niti na radijsko postajo ne. Ko je zvedel za razbitine, se je odpravil v tisto smer. Bilo je tako in tako na poti domov. Potem je na radarju videl delčke ladje, ni pa nikakor mogel najti brodolomcev. Massimo je slišal ropot ladje in je kričal iz vode, ampak Cristian je potreboval kake četrt ure, preden ju je našel.
»To je bila zadnja možnost, saj se je že stemnilo. Od popka dol trupa in nog zaradi mraza nisem čutil. Z rokami bi se lahko držal le še kratek čas. Če tedaj ne bi prišel Cristian, bi šel. Šele kasneje me je zgrabila panika, ko sem po internetu prebral, da bi v tako mrzli vodi teoretično lahko zdržal največ pol ure. Jaz sem bil v njej več kot tri ure,« pripoveduje Massimo, ki je poln življenja, kot da se mu ni zgodilo nič. Prekaljeni pomorci pravijo, da ga je rešila obleka. Čez kavbojke in pulover je imel še ribiško zaščitno delovno obleko, vetrovko in škornje. To bi ga sicer lahko potegnilo na dno, če bi moral plavati, ker pa se je držal za razbitine, je bila obleka vsaj majhna zaščita pred uničujočim mrazom. Govoril si je, da bo zdržal v morju toliko časa, dokler ga bodo roke držale na bokobranu. »Pes je bil tiho, v bistvu je imel samo tace v vodi. Njega je les držal. Nič ni lajal, le k meni je prišel s smrčkom in mi vlival moralo. To je bila res neverjetna gesta. Po moje bi zdržal do jutra tam. Če bi imel ugoden veter, bi prisurfal do Izole,« se šali Massimo.
Cristian je na ladji Bonassa poskrbel zanj. Enota PHE jih je ob vplutju v izolsko pristanišče čakala na pomolu in odpeljali so ga v bolnišnico. »Ne vem, koliko temperature so mi namerili. Skrbelo me je, kaj je z Zakom, in še isti večer sem zahteval, da me odpustijo. Nič se nisem prehladil, samo zob me je bolel dva dneva,« je povedal. Mimogrede je podražil Zaka, ki je dobesedno privezan nanj: »Greva lovit ribe?« Zak se je samo vznemiril, zarenčal in se umaknil ritensko. »Prva dva dneva sem rekel, da ne stopim več na barko. Ampak zdi se mi, da bom kmalu popustil. V morju sem pustil mreže in ulov, škoda jih je. Nekaj dni nisem mogel spati ... Zdaj se počasi umirjam.«
Massimo je prepričan, da pomorski inšpektor govori neumnosti. »Bil sem v prosti plovbi. To pomeni, da lahko plujem, kjer hočem. Velika ladja bi bila dolžna gledati na radar in upočasniti vožnjo. Če bi plula po predpisih, ne bi moglo priti do trčenja. Brzela je bistveno prehitro za takšno meglo in brez zvočnih opozoril. Tako ne gre.«
Palamida je imela satelitsko navigacijo, ne pa radarja. Osem tisoč evrov za radar je previsok strošek za ribiča.
»Nisem veren, ampak tisti angel me je rešil,« pravi Massimo. Drugi ribiči pa so hudi. Pred dobrimi štirimi leti je prav tako turška ladja že trčila v ribiški čoln na sidrišču v Koprskem zalivu. Pred enim letom je kitajska ladja zapeljala v Debeli rtič, poleti je kontejnerska ladja trčila v potniško ladjo na privezu v Luki Koper. Lani je čoln do smrti povozil kopalca, drugi je nočnemu plavalcu odrezal nogo, tretji je zletel iz morja na solinski nasip. Ribiči govorijo o številnih bližnjih srečanjih z velikimi pločevinastimi pošastmi, ki vse bolj neusmiljeno drvijo po zalivu.
»Ampak mi smo prepričani, da bi na turškem komandnem mostu morali videti Palamido, da bi morala biti podvojena straža, da bi se ji morali izogniti, da bi morali pluti vsaj trikrat počasneje v takih razmerah in da bi morali trobiti.« Massimo je tudi prepričan, da so na ladji zaznali trk, a so se naredili, kot da nimajo pojma. Če bi ribič utonil, ne bi nikoli zvedeli, kaj se je zgodilo. Tako pa je uprava za pomorstvo v Kopru kmalu ugotovila, katera ladja je ob določeni uri plula na določenem mestu. Turška ladja vozi na morski avtocesti. Vsakih šest dni pride iz Turčije v Trst, polna tovornjakov. Megla je resna ovira tudi na morski avtocesti. »Poveljniki tankerjev se obnašajo povsem drugače. Vsaki ladijci se izognejo. Kapitanom drugih ladij pa je vseeno. Tu bo treba narediti red,« zahtevajo ribiči. Mar vse nesreče doslej niso dovolj veliko opozorilo? Znamenje?
Letos z Bočne
Slovenci imamo morje bolj v mezincu, kot bi kdo mislil. Česa vse niso že doživeli slovenski pomorščaki! Če bi staknili glave skupaj, bi lahko veliko povedali o morju. Lotos Šparovec je akademski igralec, zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem. Kot študent drugega letnika AGRFT je poleti ponovil avanturo, ki sta si jo omislila s Sebastijanom Cavazzo že leto prej. Vkrcala sta se na ladjo Logatec Splošne plovbe in za tri poletne mesece odplula v Afriko. Leta 1993 je Lotos odplul z Bočno proti zahodni afriški obali. Rodil se je istega leta kot Massimo Fičur. Ne poznata se, ampak med njima je »neka tajna zveza«. Lotos je bil priden delavec. Ob osmih zjutraj so začeli tolči rjo z ladijskega železa. Poldrugo uro kasneje je bila malica. Takoj po malici se je vrnil na delovno mesto. Ladja je plula 40 milj stran od obale Sierra Leoneja. Daleč na odprtem, kopna ni bilo videti. Z vrvjo, nekakšnim trapezom in karabinom se je pripel za železen steber in ga z zunanje strani obdeloval s kompresorskim kladivom. Visel je nad morjem, ki se je penilo ob levem ladijskem boku, na tretjini ladijske dolžine od krme proti premcu. Ladja je plula proti Duali v Kamerunu. Obtežena s klinkerjem, torej vsaj enajst metrov gaza. In potem se je zgodilo tisto, kar se ne bi nikoli smelo. (Nikoli ne bi smel delati med plovbo na tako nevarnem mestu). Poleg tega je bil trapez star in vrv preperela. Malo je zanihalo ladjo in vrv je počila, Lotos pa padel naravnost z več kot desetih metrov v morje. Če trup ne bi bil tako potopljen zaradi težkega tovora, bi ga ladijski vrtinci povlekli pod vijake. Tudi Lotos je imel podobno srečo v nesreči kot Massimo: ostal je ob ladji. Ko je ves presenečen potisnil glavo iz morja, je Bočno že gledal v krmo. »Se trudiš dreti, ampak te nihče ne sliši, in samo upaš, da te je kdo videl. Ko čez deset minut, saj ne vem, čez koliko časa, ladja izgine z obzorja, ugotoviš, da tvojega padca ni videl nihče in da so tvoje možnosti nikakršne. Atlantik je precej mrtvo morje z dolgimi velikimi valovi. Kaj kmalu vidiš samo en val pred sabo in enega za sabo ... Joj, kakšna panika, mislil sem, da me bo zlomilo. Čeprav ne hodim v cerkev, sem tedaj tudi molil, začel sem se smiliti samemu sebi. Pa zakaj moram tako končati, kaj sem zagrešil, da me je doletela takšna kazen. Bila je res panika ...« pripoveduje Šparovec.
Tedaj je bil njegov neposredni šef Peter Ivanež iz Lucije, sedaj kadrovski direktor na Splošni plovbi, drugi častnik krova. »Z njim sem bil na straži vsako noč med polnočjo in četrto zjutraj. Magično je bilo: mir, tema, utrinki, kot v vesolju. Zelo sva navezala prijateljske vezi, te prijateljske stike gojiva še danes. Naučil me je veliko pomorskih veščin. Uro kasneje so opazili, da me ni na ladji. Ladja je v eni uri opravila približno enajst milj poti. Kompresorsko kladivo je viselo čez rob, trapeza pa ni bilo nikjer. Telegrafist je takoj oddal sporočilo vsem ladjam v bližini, da je človek v morju. Tedaj ladje niso imele GPS, da bi pokazal natančno pozicijo. Le satelit je vsaki dve uri zabeležil pozicijo ladje. Še ob uporabi GPS bi bil čudež, če bi me našli. Tudi če bi takoj po mojem padcu to videli in obrnili ladjo, bi bile težave. Ampak tedaj so pluli že eno uro stran. Ladjo zanašajo močni tokovi in tudi mene so nosili tokovi. Saj nisem vedel, v katero smer naj plavam. Imel sem malo prednost, da sem devet let treniral plavanje in da je bilo vreme ugodno, morje razmeroma mirno. Kljub paniki sem se odločil. Na koncu je vedno odločitev: odločil sem se, da bom preživel.«
Kapitan ladje je bil tedaj Jadran Vovk iz Kopra. Ladjo so takoj obrnili. Naredili so williamsov manever, poseben obrat, ki ga poznajo stari pomorščaki in daje največ možnosti, da se vrneš po približno isti poti nazaj. Peter Ivanež je povedal, da je šla vsa posadka na palubo in gledala v morje. Po eni uri plutja so zagledali neko pljuskanje v morju, usmerili so ladjo v tisto smer, poldrugo miljo stran, nato pa ugotovili, da je bila le skupina delfinov. »V tem delu morja je vse polno živali. Delfinov, kitov, mant, psov ... Pogosto smo jih videvali. Nihče me še povohal ni, jaz pa tudi nisem veliko mislil nanje. Sezul sem si gojzerje, odvrgel trapez s karabinom in na sebi ohranil samo belo majico. Malo potem, ko so jih delfini speljali s poti, sem najprej ugledal dva dela dvigala, dva štrclja. Nato sem zagledal ladjo. Slekel sem si majico in jo vrtel nad glavo kot zmešan. Imel sem res veliko srečo, da so me zagledali,« se zaveda Lotos. Ivanež pove, da so gledali skozi štiri daljnoglede in da so sistematično česali kvadrant po kvadrantu. Tedaj je prav on zagledal človeka z vrtečo majico. Razdalja je bila podobna kot s portoroškega pomola do gojišč školjk in rib pri solinah. Kasneje je Lotos še večkrat gledal, kako hitro se izgubi kak predmet v morju, ki ga vržeš s palube. »V nekaj minutah ga ne vidiš več. Upravitelj stroja Valerij Umek iz Zadra je naročil v zadrski cerkvi zahvalno zvonjenje, ko so me potegnili na krov. Ni šlo zlahka. Povsem sem omagal in izgubil vso moč. Nisem mogel več po lestvi gor. Noštromo Ivo Perinič je skočil v morje in me štuporamo prinesel po lestvi ob boku. Natanko tri ure je minilo od takrat, ko sem padel v morje. Meni se je zdela cela večnost,« se spominja Lotos. Enako ur je bil v morju kot Massimo, a razlika je bila precejšnja. »Mene je povsem psihološko lomilo. V takih primerih brodolomce zlomi šok, zadušiš se od panike in ihte ... Mene ni zeblo, ribiča pa bi lahko ugonobil mraz. Če bi bile razmere drugačne, bi razdaljo treh milj do obale lahko preplaval v poldrugi uri, denimo. Dve noči sva s kapitanom prebedela in se pogovarjala, spila veliko viskijev, a se naju ni nič prijelo ...«
Ne vemo, kakšno sled je pustilo morje pred Sierra Leonejem v Lotosu. Zagotovo je na ladjo po treh urah splezal drugi človek. Slabih deset let kasneje je naredil diferencialne izpite in po AGRFT končal še pomorsko šolo ter se 2004 še enkrat vkrcal kot kadet na ladjo Lucija. »Vendar se je pomorski poklic v desetih letih povsem spremenil. Kruh je vse trši.« Ljudje ga večkrat vprašajo, ali je bil on tisti, ki se je znašel v morju. Pa jim reče, da ne. Ta zgodba je zanj še zdaj nemalokrat utrujajoča. Raje ni več v njej.
Juretu je tveganje »ležalo«
Lotos Šparovec ni edini, ki je padel z ladje Splošne plovbe. Še vsaj nekaj so jih iskali. Enkrat je padel mlad črnogorski mornar nekje ob brazilski obali. Ladja Splošne plovbe je še pet dni plula in česala morje na mestu, kjer je predvidoma padel v morje. Niso ga našli. Enkrat pa je nekdo sam skočil v morje. Imel je težave. Ampak njegov skok v morje so k sreči takoj opazili in ladjo obrnili ter ga kmalu našli. Imel je tudi srečo, kljub vsemu.
Lotosov prijatelj je Igor Šterk. Na letošnji Internautici bo Igor po dosedanjih predvidevanjih predstavil knjigo Ladijski dnevnik Jureta Šterka z njegovega zadnjega potovanja z Lunaticom. Odlomke bo najverjetneje bral ravno Lotos Šparovec.
Jure Šterk je kmalu po osamosvojitvi Slovenije odplul na triletno pot okoli sveta s komaj 6,5 metra dolgo jadrnico Slovenija. Ko se je leta 1994 vrnil, je bil prvi Slovenec, ki je sam objadral svet s takim čolničkom, lupinico, pravzaprav. V Marini Portorož je pripravil tiskovno konferenco in pripovedoval o pustolovščinah in avanturah. Novinarjem je o svojih vtisih govoril dve uri in povedal le drobec. O sebi je dejal, da je »mož, ki mu tveganje leži«, in z zanosom govoril o nevarnostih, ki so prežale nanj na čudežni odisejadi. Pravilno je ugotovil, da tedaj na svetu ni bilo deset takih, ki jim je uspel podoben podvig s tako lupinico.
Ves čas potovanja je lovil ribe. V morje je imel vedno namočenega enega ali dva laksa s trnki. To mu je nekoč tudi rešilo življenje. Nekega dne na jadrnici ni bil privezan, oblečen pa v nepremočljivo obleko. In po nesreči je padel v morje, nekje sredi Indijskega oceana. Tako oblečen seveda ni mogel kaj prida plavati, zato je hotel najprej zagrabiti vrv, ki jo je z jadrnice ves čas vlekel prav v ta namen, da bi se je oprijel. Vendar mu to ni uspelo. K sreči pa je lahko zagrabil za laks, ki je bil namenjen kakšni ribi. »Tako nežno nisem še nobene stvari vlekel k sebi kot tedaj tisti laks. Če bi se strgal, bi to bil konec mojega zadnjega upanja,« nam je povedal sredi septembra pred dobrimi šestnajstimi leti. Takrat mu je uspelo priti nazaj na Slovenijo. Povsem drugače je bilo na Lunaticu. Očitno je plezal na jambor, ker se mu je utrgala jeklenica, ali počel kaj podobnega. Tveganje mu je ležalo. Ampak pri Lunaticu nikoli ne veš. Zato se še zdaj izgubljeno ziblje med Indijo in Avstralijo.
Srečni Damjan
Še enega odiseja, ki se je srečno vrnil v domač »pristan«, lahko dodamo k omenjeni trojici. Damjan Pesek se je znova rodil 6. oktobra 2008. V zalivu Mala Smokova je na severnovzhodni strani Visa s podvodno puško lovil ribe. Ob 10.30 na globini 12 metrov s tehniko preže upleni pet kilogramov težkega gofa, je o tem dogodku poročal Vane Fortič, sicer eden od mojstrov podvodnega ribolova. Veliko ribo je očistil na kopnem in jo pozneje (ob 11. uri) zataknil na ribji natikač za pas ter nadaljeval lov v plitvi vodi. Ko je bil le deset metrov od obale, na globini 1,5 metra, in le deset metrov od čolna, je ob 12.10 začutil močan udarec od zadaj v nogo. Najprej je pomislil, da ga je povozil čoln. V resnici ga je zagrabil beli morski volk za spodnji del leve noge. Toliko je bilo že krvi okoli njega, da ni videl glave morskega psa, vendar mu ga je z levo roko uspelo zagrabiti za škrge, z desno roko, v kateri puško drži za cev, pa sunil veliko divjo žival v spodnji del trebuha. Pes je popustil in odplaval le nekaj deset metrov stran. Tedaj je Damjan poklical prijatelje na pomoč: »Beli me je, beli me je, pomagajte!« Prijatelj Egon je skočil v pomožni čoln in prihitel na pomoč. Toda ta čas je pes priplaval nazaj. Damjan je odpel pas z utežmi in ribo spustil na dno. Vendar uplenjeni gof psa ni zanimal. Proti njemu je uprl puško, kar je psa nekoliko odvrnilo od napada. Damjan je hotel zlesti v gumenjak, a je pes krožil po površini le nekaj metrov stran od gumenjaka. Iz morja je seveda molel svojo pošastno plavut. Čeprav mu je iz razmrcvarjene noge lila kri, je Damjan počakal, da se je pes nekoliko oddaljil, in šele tedaj z zadnjimi močmi zlezel v čoln. Pes pa je še krožil okoli čolna. Prijatelj Robert mu je nogo improvizirano povezal in s prevezo deloma ustavil krvavitev. Nato se je začela bitka za življenje. Vožnja z najeto barko Adria 1002 do Visa, kjer sta mu pomagala dr. Đorđević in dr. Tomić, nato s helikopterjem v klinični center Split, kjer ga je sprejela ekipa dr. Radonića ob 15.30 in mu v zadnjem trenutku rešila življenje (pol ure kasneje bi Damijan izkrvavel, so ocenili).
Beli morski volk je po Peskovih ocenah meril okoli štiri metre, in če je bil res tako dolg, je tehtal vsaj pol tone. V zadnjih sto letih je bilo v Jadranu najmanj pet napadov belega morskega volka na človeka, ki so se končali s smrtnim izidom, in vsaj še pet drugih napadov (med njimi tudi napad na čoln pred Koprom leta 1939). Zato je Peskov primer rešitve iz čeljusti belega morskega volka podoben zadetku na loteriji in deloma tudi trem opisanim primerom v našem članku.
V vseh teh primerih so se naši odiseji oziroma pomorski avanturisti odločili, da bodo preživeli; zbrali so zadnje atome moči, da so premagali nesrečo, v kateri so se nenadoma znašli. Vse skupaj je na meji racionalnega. Toda Massimo Fičur bi pravzaprav moral imeti bolje opremljeno ribiško barko in turški ladjar bi moral v megli ob naši obali pluti počasneje. Lotos Šparovec ni imel primerne opreme, ker se mu vrv nikoli ne bi smela utrgati, pa čeprav bi to delo opravljal v pristanišču, kjer bi bile lahko posledice še hujše, saj bi lahko omahnil na trdo podlago. Jure Šterk je tvegal, ampak se je sam odločil za takšno pot. Damjan Pesek pa je eden od približno tisočih Slovencev, ki so se odločili za adrenalinski šport podvodnega ribolova. Ni bil edini, ki je pod vodo srečal veliko žival. Lahko pa je prepričan, da takega volka po verjetnostnem računu nikoli več ne bo. Damjan je čakal na belega. Nekaj let prej se je odpravil v Capetown v Južno Afriko in v kletki za plačilo nekajkrat zaman čakal, da bi ga ugledal. Potem je beli priplaval brezplačno, v trenutku, ko ga ne bi nihče pričakoval. Njihove izkušnje so poučne. Ne gre za star dalmatinski pregovor: Hvali morje, drži se kraja! Ampak: Hvali morje in ga spoštuj. Do njegove zadnje kaplje.
