Tiskane izdaje
Če sme za svoje koristi skrbeti Slovenija, sme seveda tudi Hrvaška. To je pravica vsake države in načeloma tudi vsakega naroda, le da so možnosti narodov brez države pri tem seveda bolj omejene.
V nekdanji LR oziroma SR Sloveniji je bilo o slovensko-hrvaški narodni razmejitvi v Istri malone prepovedano govoriti, kaj šele pisati in/ali kaj risati. V slovenskih učbenikih zgodovine je bila narodnostna meja Slovencev v Italiji, Avstriji in Madžarski korektno zarisana, s Hrvaško pa je bilo drugače - povsod in tudi v Istri se je sumljivo natančno ujemala z republiško mejo.
Poglejmo, kako je bilo s tem v resnici, in začnimo z razporeditvijo prebivalstva severnega dela polotoka na začetku 20. stoletja, torej v času, za katerega so na voljo že prvi zanesljivi podatki. Jasno je, da vsakdo daje prednost svojemu narodu. Tako je slovensko poselitveno ozemlje po sočasnih hrvaških virih na svojem južnem robu segalo do črte Umag-Klana (vas nad Reko, v smeri proti Snežniku), po slovenskih pa so še južno od nje živeli Slovenci in Hrvati pomešano, in to na zahodnem delu vse do Mirne. Italijansko so govorili v obalnih mestih in njihovi okolici, večja taka območja, tudi na podeželju, pa so (bila) južno od Mirne.
Samovolja vojaške in partijske oblasti
Meje te vrste so bile seveda le približne. Takratno izobraženstvo istrskih Hrvatov in Slovencev jih je, kljub vzajemnemu južnoslovanstvu in skupnem odporu proti poitaljančevanju, nedvomno poznalo, prav tako seveda avstrijski statistik Carl von Czoernig ml., ne pa tudi hrvaški predstavniki v jugoslovanski emigrantski vladi v Londonu, v NDH in že prej v banovini Hrvaški.
Ti ljudje in celo njihovi strokovnjaki takrat niso vedeli niti tega, do kod na severu Istre naj bi pravzaprav segalo njihovo ozemlje, kaj šele, da bi imelo hrvaško politično vodstvo glede npr. Savudrijskega rta in trikotnika med njim, Umagom in spodnjim tokom Dragonje kakršne koli konkretne zahteve. Leta 1939 se je v tem smislu zganil šele Mladen Lorković, poznejši zunanji minister ustaške NDH, najbrž prvi Hrvat, ki mu je prišlo na misel, da bi bilo ta del Istre dobro priključiti hrvaški domovini.
Uradno je, v memorandumu za britansko vlado, severno hrvaško mejo v Istri junija 1943 prvi zarisal podpredsednik jugoslovanske kraljeve vlade Juraj Krnjević. In za bodočo neustaško Hrvaško med drugim »olastninil« tudi strateško pomemben Savudrijski rt s pripadajočim zaledjem. Kar je bila popolna politično-diplomatska novost, saj si Hrvati tega ozemlja prej uradno še nikoli niso lastili. In bilo bi tudi čudno, če bi si ga. Zakaj? Nikoli pred letom 1954 jim ni pripadalo, v nobenem smislu, ne v politično-upravnem ne v prebivalstvenem. Nobeno do tedaj uradnih štetij, izvedenih po kriteriju občevalnega jezika, na tem območju namreč praktično ni našlo ljudi, ki bi navedli hrvaščino (izjema sta samo k. o. Kaštel in leto 1910, ko jih je bilo tam 71 ali 5,7 odstotka prebivalstva!).
Toda podjetnega Krnjevića to ni motilo, početje pa se mu je tudi lepo obneslo. Leta 1952 je jugoslovanska vojaška oblast oziroma vladajoče partijsko vodstvo piranski občini kratko malo odvzelo severni del Savudrijskega polotoka in ga pripojilo občini Buje, v jurisdikcijo nad Piranskim zalivom pa ni poseglo. Tako je občina izgubila ozemlje, ki ji je pripadalo nepretrgano najmanj od druge polovice 13. stoletja (protesti domačinov so bili bob ob steno), obdržala pa je zaliv.
Posledica je bila ta, da je občinska meja odtlej de facto tekla natanko po obalni črti severnega dela Savudrijskega polotoka. V nekdanji skupni državi ta absurd ni bil pomemben, stvari pa so se začele pričakovano zapletati po 25. 6. 1991, ko je bilo treba občinsko mejo spremeniti v državno, prijateljska Hrvaška pa je poleg tako pridobljenih katastrskih občin Kaštel in Savudrija od Slovenije hotela in si kmalu zatem s fizičnim nasiljem de facto tudi prilastila še »pripadajočo« polovico Piranskega zaliva. Čeprav tudi ona prisega na stanje, kakršno je veljalo do omenjenega junijskega dne leta 1991.
Strogo po takratni zakonodaji
Glede Kaštela in Savudrije bo morda kdo rekel, da so vse take in podobne stvari v času prejšnjega totalitarnega režima itak potekale bolj po kavbojsko oziroma, kot se je temu reklo takrat, po partijski liniji. Metoda je bila resda zelo značilna, toda ravno glede meje v Istri obstaja manj znana, a pomembna izjema. Prebivalci obmejnih vasi Abitanti, Belvedur, Brezovica, Gradin, Koromači-Baškini, Močunigi, Pregara in Sirči niso hoteli ostati na Hrvaškem. Sabor je decembra 1955 sprejel sklep o njihovi priključitvi k LR Sloveniji, slovenska skupščina pa je potem sprejela ustrezno soglasje in aprila 1956 ga je v skladu s takratno zvezno ustavo potrdila tudi zvezna skupščina v Beogradu. In mejno črto so na tej podlagi potem spremenili še na terenu. Vse je torej šlo strogo po takratni zakonodaji. Resda je bil to na meji edinstven primer, toda pravno tako podprte spremembe še danes ne more nihče izpodbijati. Kaj takega ni prišlo na misel niti uradnemu Zagrebu. Čisto nekaj drugega pa je zadeva s Kaštelom in Savudrijo (katastrskima občinama, skupne površine približno 40 kvadratnih kilometrov, katerih južna meja na Savudrijskem polotoku se večinoma povsem ujema s tričetrt tisočletja staro mejo občine Piran). V njunem primeru gre za spremembo v popolnem nasprotju ne le z londonskim memorandumom, temveč tudi s takrat veljavno jugoslovansko zakonodajo.
Poleg tega ima hrvaška stran še (dodat)en problem. Ker že ime pove, kam Piranski zaliv v resnici sodi, so ga njihovi ribiči leta 2002 iz obupa preimenovali v »Savudrijsko valo«, novost pa je 9. avgusta 2002 prvi uporabil novinar Vjesnika Mirko Urošević. Danes ga posnema tudi predsednik Mesić, toda mnogi njegovi rojaki se novosti izogibajo, saj se zavedajo, da novorek te vrste vendarle preočitno kaže, katera stran si poskuša prilastiti, kar ni njeno.
Vprašanje istrske meje torej, kljub sedanji množični histeriji, ni noben »umetno generiran problem«. Ne da se obravnavati zgolj kot zaostrovanje, »ki ga v zadnjem času uprizarjajo politiki na obeh straneh meje«.
Argument za utemeljenost zahtev
Politiki res živijo (tudi) od občutka, da se ljudje čutimo Slovence, Hrvate itd. Vendar lahko misel tudi obrnemo in rečemo, da so politiki med drugim za to celo plačani. Namreč da delujejo v korist, v našem primeru, slovenstva. Če ne bi bilo tako, pravzaprav tudi države ne bi potrebovali, države (majhne, torej drage), za katero se je slovensko prebivalstvo decembra 1990 odločilo s skoraj 90-odstotno večino.
Seveda med politiki poleg inteligentnih in pokončnih osebnosti ne manjka tudi stremuhov in prenapetežev, ki zaradi osebnih koristi po medijih forsirajo svojo ceneno populistično demagogijo. Tudi (in še zlasti) njihovo početje vpliva na javno mnenje, glavna posledica pa je pravcata »nacionalna homogenizacija«. Ta je bila sprva značilna le za Hrvaško, kar so nekateri njeni predstavniki na raznih teve-soočenjih takrat celo navajali kot docela vsebinski argument za utemeljenost hrvaških zahtev po spornem morju in kopnem. Zatem je seveda neizogibno prišlo do tega, da se je »homogenizirala« še Slovenija in se v tem pogledu skorajda izenačila s Hrvaško.
Ko gre za mejo v Istri in za morsko mejo, je najboljše, da pogajanja potekajo v dveh fazah. Prvo je treba končati čim prej. Slovenska pogajalska izhodišča zanjo naj bodo taka, da bo dogovorjena začasna meja »v skladu s stanjem 25. 6. 1991«, saj kakšne druge možnosti sploh ni. V tem prvem delu je treba za ljudi na obeh straneh vseh uradno še nedoločenih odsekov državne meje čim prej urediti in izboljšati življenjske razmere, da bodo vsaj znosne in bo laže počakati na dokončno uradno določitev. V drugi fazi, ko bo šlo konkretno za to določitev, pa se bo treba lotiti nič manj kot ponovne razdelitve cone B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja, tako da bo končno pravno veljavna. Ko bo vse to nared, bo odveč tako pretirano triumfiranje kot igranje vloge ponižanega in razžaljenega. Zmagajo naj razum, evropska pravna kultura, demokracija, civiliziranost, duh sodelovanja.
Brez spremembe površine
Republika Hrvaška in današnji uradni Zagreb navsezadnje nista kriva za dejanja partijskih vodstev totalitarne FLR Jugoslavije in LR Hrvaške, imata pa v rokah škarje in platno. Pozabimo torej za trenutek na sedanjo nacionalistično evforijo in čisto hipotetično poglejmo, kaj bi za naši državi pomenilo, če bi Hrvaška občini Piran vrnila nekoč nelegalno in nelegitimno odvzeto ozemlje na Savudrijskem polotoku. Predvsem bi s tem odločilno prispevala h končni pravno veljavni razdelitvi nekdanje cone B, eliminirala problem morske meje v Piranskem zalivu, s tem potrdila njegov status slovenskih notranjih voda, in zelo zmanjšala tudi sporno površino med temi vodami in odprtim morjem (slovenska obala bi se podaljšala za skoraj 22 odstotkov, hrvaška pa skrajšala za 0,17 odstotka; Slovenija bi se povečala za nekaj manj kot 0,2, Hrvaška pa zmanjšala za 0,07 odstotka).
Če sme za svoje koristi skrbeti Slovenija, sme seveda tudi Hrvaška. To je popolnoma normalno in tega ji nihče ne oporeka. Toda, kot smo videli, si naša soseda zase ne želi skoraj nič, vroče pa hrepeni po nečem drugem. Zdi se, da hoče Sloveniji preprečiti teritorialni dostop do odprtega morja, pa tudi ohraniti, povečati in podaljšati krivico, storjeno občini Piran pred 57 leti, zraven pa pobasati še južno, (za Hrvaško povsem nepomembno) polovico Piranskega zaliva. Za ta svetla cilja bi bržkone tvegala celo članstvo v Evropski uniji.
To je res težko videti kot prizadevanje za hrvaške koristi, zelo lahko pa kot strastno željo, za vsako ceno škodovati prijateljski Sloveniji.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
