Tiskane izdaje
V Sloveniji, kot kaže, enoznačnega odgovora na ti vprašanji nimamo. To se je pokazalo že ob tvitu, da za reševanje problema beguncev obstaja preprosta rešitev, to je streljanje, v katerem je javnost prepoznala sovražni govor, tožilstvo pa ne.
Tožilstvo in termin sovražni govor
V Delu smo se že tedaj obrnili na urad generalnega državnega tožilca. Ob begunski problematiki, ki jo v medijih spremljajo tudi do beguncev sovražni zapisi - predvsem na spletnih omrežjih -, se je namreč spet zastavilo vprašanje odzivnosti države na izražanje, ki spodbuja sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi.
Da se mora preprečevanje vseh oblik sovražnega govora začeti že pri posameznikih, so nam tedaj povedali na vrhovnem tožilstvu, ki smo mu zastavili vprašanje, kdaj se država v takšnih primerih odloči za kazenski pregon. V uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja so nam pojasnili, da slovenska zakonodaja termina sovražni govor, katerega bistvo je, da se pokaže kot ravnanje na temelju predsodkov, ne uporablja. V kazenskopravnih predpisih se takšno izražanje opredeljuje kot prekršek vzbujanja nestrpnosti (20. člen zakona o varstvu javnega reda ali miru) oziroma kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen kazenskega zakonika).
Pri presoji zakonskih znakov kaznivih dejanj in konkretnih primerov sovražnega govora gre na načelni ravni za kolizijo dveh legitimno zavarovanih interesov, in sicer pravice do svobode izražanja in varovanja integritete ter dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin.
»V tem razmerju in glede na okoliščine vsakega posameznega primera se presoja, ali gre za še dopustno izražanje mnenja ali pa za prekršek oziroma kaznivo dejanje,« so razložili v uradu generalnega državnega tožilca. Pri tem je pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje, ki »temelji na določeni osebni okoliščini posameznika in ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev«.
Skladno z uveljavljeno sodno prakso in pravnim stališčem vrhovnega tožilstva o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti mora biti za kazenski pregon (poleg izrečenih ali objavljenih besed) podana objektivna možnost ali verjetnost, da bosta zaradi sovražnega govora konkretno ogrožena javni red in mir, kar se pokaže zlasti v neposredni nevarnosti posegov v telesno ali duševno celovitost posameznikov. Skratka, ko (lahko) hude besede prerastejo v nasilna dejanja.
»Storilčev naklep mora nujno obsegati javnost delovanja, zavest o spodbujanju sovraštva, usmerjenost proti določeni skupini in zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir,« so pojasnili v uradu generalnega državnega tožilca.
Odločitev o pregonu je avtonomna strokovna odločitev posameznega tožilca. Ta mora presoditi, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki katerega koli kaznivega dejanja. Denimo, ali gre v konkretnem primeru lahko tudi za kazniva dejanja zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter zoper čast in dobro ime.
Nov tvit s sovražno vsebino
Danes je v javnosti odmeval nov tvit Sebastjana Erlaha, ki so ga zaradi tistega prvega nedavno izključili iz SDS. Tokrat je pozval h požigu džamije prvi dan po njeni zgraditvi. Zato smo uradu generalnega tožilca znova zastavili vrsto vprašanj, med njimi, ali gre vsaj v tem primeru za sovražni govor; ali je to tudi že stopnjevanje sovražnega govora v primerjavi s prvim tvitom; in kdo naj nosi odgovornost, kadar država z nekim jasnim in odločnim sporočilom ne zna ustaviti širjenja nestrpnosti?
Dobili smo naslednji odgovor: »V zvezi z vašimi vprašanji vam sporočamo, da je državno tožilstvo dolžno sprožiti kazenski pregon vselej, ko obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Odločitev o tem sprejme pristojni državni tožilec, ki je pri tem samostojen, vezan na ustavo in zakon. Ocenjevanje verjetnosti končnega izida ali morebitnih odzivov javnosti ne more biti merilo za odločanje o pregonu, temveč mora ta vedno temeljiti zgolj in izključno na ugotovitvi o obstoju zakonskih pogojev za pregon.«
Podrobne odgovore na naša vprašanja še čakamo.
Diskriminatorna mnenja in ideje
V Spletnem očesu, instituciji civilne družbe, ki deluje v okviru Centra za varnejši internet Slovenije na Fakulteti za družbene vede, in si prizadeva za zmanjšanje sovražnega govora na spletu tudi s kodeksom, ki so ga podpisali številni mediji, tega opredeljujejo kot izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno).
Kazenski zakonik sicer določa, da je kaznivi sovražni govor »javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti do določenih družbenih skupin na način, ki lahko vodi tudi k njihovem neposrednemu ogrožanju.«
Andrej Motl iz organizacije Spletno oko ocenjuje, da tvit, ki poziva k požigu džamije, vsebuje elemente sovražnega govora po 297. členu, zato bi ga v primeru prijave posredovali policiji.
V Spletenem očesu so letos prejeli 678 prijav domnevno nezakonitega sovražnega govora, policiji pa so jih zaradi ocenjenih znakov nezakonitosti posredovali 24.
Lani je bilo prijav 1290, policiji pa so jih posredovali 29.
Andrej Motl ocenjuje, da so skupaj z nekaterimi drugimi pobudniki regulacije sovražnega govora že pripomogli k večjemu razločevanju sovražnega govora od drugih oblik sporne komunikacije, kot so žalitve ali grožnje, in tudi k večjemu razlikovanju pri nas nezakonitega sovražnega govora od sovražnega govora v širšem smislu, kot ga, denimo, razume Svet Evrope.
