Kako utišati kritike

Miss Slovenije Špela Novak je seveda izmišljena, prav tako njena zgodba. A če bi res obstajala in bi v užaljenosti zaradi mnenja, ki ga je o njej zapisal novinar, najela odvetnike in prek njih grozila s tožbo, bi se ji samo smejali. Mar misli, da bo zaradi tožbe kaj lepša? To, da bivši predsednik vlade Janez Janša prek svojih odvetnikov zagrozi s tožbo kolumnistu Vladu Miheljaku zaradi ocen o Janševi vladavini, ki jih je Miheljak zapisal v svoji kolumni, pa nekako ni več smešno.

Na spisku tistih, ki se jih je v zadnjih dveh letih Janez Janša tako ali drugače odločil sodno preganjati, je za zdaj devet ljudi. Zoper dva so tožbe vložene, za dva je tožbo napovedal, če se mu ne bosta opravičila, za peterico pa je predlagal kazenski pregon (po kazenskem zakoniku se pregon nekaterih kaznivih dejanj izvede samo, če tako predlaga oškodovanec; tožbo vloži državno tožilstvo). Vseh devet je na tem spisku zaradi njihovih izjav o Janši.

Ko je Janša pred časom vložil tožbo proti svojemu predhodniku na mestu predsednika vlade Tonetu Ropu, je bil kljub začudenju nad nenavadnostjo te poteze v neki meri deležen razumevanja: rad bi se opral Ropovih obtožb, da se je pred prejšnjimi volitvami s hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu. Ko je zahteval kazenski pregon finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je avtor znamenitega dokumentarca televizije YLE o patrii, je to že poželo veliko začudenja in pozive k umiritvi strasti. Tudi več mednarodnih novinarskih organizacij je Janšev predlog ostro obsodilo. A po svoje bi Janšo še lahko razumeli: človek ga je v tem dokumentarcu obtožil prejemanja podkupnine, pa bi rad to čim bolj nazorno zanikal. Ko pa je zagrozil s tožbo Vladu Miheljaku, je vsakega razumevanja konec. Če Janša lahko toži Miheljaka zaradi njegove kolumne, lahko toži vsakogar, ki ima kakšno mnenje o njem.

Besede iz Miheljakove kolumne, ki so Janšo tako vznemirile in razjezile, da je zagrozil s tožbo, so daleč od kakšnih očitanj kaznivih dejanj. Očita mu slabo opravljanje funkcije predsednika vlade – in to še ni zločin. Pa še to le mimogrede. Jedro kolumne je bila Janševa napoved tožbe zoper Slavka Ziherla, znanega psihiatra in podpredsednika LDS, ki je prejšnji mesec, ko je razlagal, zakaj je že po nekaj dneh odstopil s položaja državnega sekretarja, tudi bolj mimogrede izjavil, da je Janša »s svojim načinom vladanja ogrožal marsikatero liberalno oziroma kar obče človeško vrednoto«. Ta opomba je bila dovolj, da je Janša od Ziherla zahteval opravičilo ali pa ga bo tožil. In nad tem se je v svoji kolumni zgražal Miheljak: »Bog pomagaj! Če je to vredno tožbe, potem smo lahko veseli, da se tega ni spomnil že prej, saj bi bili vsi, ki kdaj kaj kritičnega napišemo o politiki in politikih, v sodnem postopku, če ne že obsojeni.« Predlagal je tudi, da bi morda začeli pod Ziherlovo izjavo zbirati podpise vseh, ki se z njo strinjajo. »Pa naj vse toži.«

Osumljenih devet

Zgodilo se je točno to. Že po nekaj dneh je prejel Janševo grožnjo s tožbo. Ker se je zgražal nad tem, da Janša namerava tožiti Ziherla, je bil grožnje s tožbo deležen še sam. Iz njegove kolumne se jasno vidi, da ni resno računal s tem, da bi Janša zaradi teh stvari lahko še vlagal tožbe. A ta mu je hitro pokazal nasprotno. Janševo sporočilo je jasno: o meni že ne boste tako govorili.

Grožnja s tožbo ni namenjena samo Miheljaku in njegovi kritičnosti do Janše, namenjena je tudi vsem drugim, ki bi nameravali v javnosti kritično presojati o bivšem predsedniku vlade. Vseh devet, ki jih Janša želi videti na sodišču, se je na tem seznamu znašlo zato, ker so govorili o napakah in nepravilnostih, ki jih je Janša zagrešil v času, ko je bil predsednik vlade. Ob prvih Janševih grožnjah s tožbo in predlogih za pregon se je še zdelo, da se skuša oprati obtožb, ki jih ima za krivične in neresnične, vsaj pri zadnji zoper Miheljaka pa je postalo jasno, da mu gre predvsem za to, da se v javnosti ne bi več govorilo o tem, kakšen predsednik vlade je bil in kako je v tem času funkcionirala oblast. Rad bi, da vsi skupaj pozabimo, kaj nam je počel, ko je bil na oblasti. Rad bi obveljal za izvrstnega, če ne kar najboljšega predsednika vlade doslej. Kdor trdi nasprotno, pa se bo moral javno opravičiti ali pa bo zoper njega vložena tožba.

S tem je našel zanimiv način, kako utišati tiste, ki so kritični do njegove vladavine; kako pravosodni sistem in pravice, ki mu jih ta daje, uporabiti za to, da kultura ustrahovanja ostane živa tudi v času, ko je v opoziciji. Pravzaprav sodnih postopkov niti ni treba izpeljati do konca. Nihče ne hodi rad na sodišče in tam razlaga, kaj je v resnici mislil, ko je nekaj rekel ali zapisal. Pa tudi nekaj stane. Že dosedanje grožnje s tožbo in predlogi za kazenski pregon zadostujejo za to, da bo marsikdo premislil, ali bi v javnosti razpravljal o tem, kaj je počela Janševa vlada.

Vendar pa bo treba o tem še govoriti, pisati, razpravljati. Ravno zato, da se ne pozabi in da ne bo obveljalo, da je bilo vse prav. Da bodo prihodnji predsedniki vlade vedeli, kaj za javnost ni sprejemljivo, in da v podobnih situacijah ne bodo ravnati enako, kot je ravnal Janša. Kot je že Slavko Ziherl pred dnevi ugotavljal, da napovedana tožba samo potrjuje to, kar je sam izjavljal o Janši, bi tudi za tožbo proti Miheljaku lahko dejali, da že sama po sebi potrjuje nujnost takih razprav, kot je bila omenjena kolumna. Vsaka naslednja Janševa tožba samo potrjuje neupravičenost prejšnjih.

Če je miss Slovenije grda, ji do večje lepote ne bo pomagala nobena tožba. Ampak miss Slovenije niti noče postati lepša, saj je sama o sebi prepričana, da je najlepša. Hoče samo, da bi tako mislili tudi drugi.