Tiskane izdaje
Če se dve državi ne moreta sporazumeti o nečem dovolj hitro, se pač pogajata. Slovenija in Hrvaška se po mnenju mnogih že predolgo pogajata, marsikdo je tudi trdno prepričan, da je naša država v tem primeru preveč popustljiva ali da celo premalo zahteva. O tem bi se seveda dalo precej razpravljati, a vsaj kar zadeva meddržavno mejo na morju, ne moremo mimo znane slovenske parlamentarne deklaracije, da je Slovenija upravičena do celotnega Piranskega zaliva.
Med državama se je februarja znova vnela polemika zaradi hrvaškega odloka o podaljšanju koncesije zagrebški Ini. Saj ni države, ki bi kar tako privolila, da ji druga rije po morskem dnu, o katerem je trdno prepričana, da je prav njeno! Hrvaška stran je sicer zatrdila, da zadeva ni tako huda in da smo z njo pretiravali. Tudi v našem časniku in vključno z objavo zemljevida spornega območja.
A ostal je občutek, da bo treba zadevi prej ali slej priti do dna. Iz tega tudi misel v takratnem Delu, da si bo treba kljub vsemu še naprej prizadevati predvsem za dialog. Po možnosti za bolj strpnega. Če bo ta pripeljal, denimo, tudi do arbitraže, bomo lahko vsi samo zadovoljni. Obe državi trdita, da se je ne bojita. Eni in drugi pa bomo šele v tem primeru prvič res vedeli, ali se je bilo vredno toliko prepirati.
Zdaj se zdi, kakor da nas je vse skupaj spravilo v zadrego, ker so Hrvati v Bruslju nekatere evropske sogovornike prepričali, da je skorajda edini izhod iz težav le še mednarodna arbitraža. Marsikdo je zaradi tega presenečen, vendar pa morda niti ne toliko, ker se je Unija prvič vpletla v doslej na tem področju dosledno dvostranske odnose med Slovenijo in Hrvaško, temveč še bolj zaradi spoznanja, da državi očitno nista sposobni urediti elementarnih pravil igre brez posredovanja tretjega.
Naj bi bila poslej morda učinkovitejša kar bruseljska evrokracija s svojim blagim pritiskom na obe državi? Če ne bo na obeh straneh jasnih znamenj, da sta pripravljeni dati v mednarodno presojo prav vse in se vrniti pravzaprav na začetek zgodbe, ki se je na prvi pogled začela leta 1991, raje pa še veliko prej, od tega ni mogoče veliko pričakovati. Prej to, Evropa gor ali dol, da bi v tem primeru razpravo o meji dokončno podaljšali v nedogled.
