Tiskane izdaje
Kot pravi prof. dr. Andrej Robida, ki je dolgo vodil oddelek za kakovost pri ministrstvu za zdravje, je naredil veliko za uveljavitev sprememb na tem področju in potem odšel, ker ni dosegel pričakovanega: »V Sloveniji predstavljamo lažno odličnost. Pri napaki ne raziščemo vseh dejstev, iz opozorilnega dogodka se ničesar ne naučimo. Pri nas še vedno prevladuje patološka kultura varnosti - veliko bolje bi bilo, če bi se držali njene zrele različice, ki temelji na opravičilu pacientu.«
Motiti se je človeško, to prikrivati je neodpustljivo, iz tega se nič naučiti pa je neopravičljivo - izposojena misel, na katero pogosto spomni generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo pri ministrstvu za zdravje prim. Janez Remškar, skriva v sebi izrazito sporočilnost za slovenske zdravstvene ustanove.
Lažna odličnost - zakaj in do kdaj?
V vsaki družbi in v slehernem sistemu zdravstvenega varstva mora celovito zaživeti kultura sporočanja neželenih dogodkov. Kot pravi Remškar: brez sramotenja, brez kaznovanja, v želji po aktivnem odkrivanju težav, za katere je skoraj praviloma kriv (napačno postavljen ali napačno zastavljen) sistem.
V skandinavskih državah je vzpostavljena kultura proaktivnega sporočanja napak; rezultati tega so odkrit pogovor o vsako leto ugotovljenih incidentih pri bolnišničnem zdravljenju, manj tožb in vedno večje zaupanje v zdravstveni sistem. V Sloveniji pa je za zdaj v praksi obveljalo »fakultativno« poročanje, ki v resnici ni zaživelo; to potrjuje podatek, po katerem naj bi se lani v slovenskih bolnišnicah zgodil tako imenovani opozorilni incident pri zdravljenju (zgolj) devetih pacientov.
Je takšen podatek resnicoljuben, je pravičen do (lastnega) strokovnega dela, do želenega izboljševanja strokovnosti in odpravljanja sistemskih vrzeli, je pošten do pacientov? V slovenskih bolnišnicah vsako leto zdravijo okrog 350 tisoč bolnikov; v EU je bilo nedvoumno ugotovljeno, da se nevarni dogodki (pri teh je lahko napaka manjša ali večja) v povprečju zgodijo pri osmih do desetih odstotkih pacientov, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje ... Je torej slovenska medicina oziroma celoten zdravstvenovarstveni aparat tako rekoč čudežen? Tako neverjetno dober, da lahko govorimo o zgolj devetih zapletih na leto na nacionalni ravni, medtem ko so, denimo, v Veliki Britaniji, spremljali 165 operacij z zamenjavo velikih arterij, v katerih je sodelovalo 16 centrov in 21 kirurgov, in pri tem ugotovili v povprečju sedem napak - na eno operacijo?!
Pri nas te zadeve potekajo bistveno drugače. Ko je, denimo, 78-letna pacientka padla s preiskovalne mize, si pri tem zlomila desni kolk, zaradi česar je bila potrebna operacija, nakar je gospa zbolela za pljučnico in umrla, bolnišnica tega zdravljenja enostavno ni opredelila kot zaplet pri zdravljenju. Se morda sliši znano, se ob tem marsikomu v spominu utrne še kakšna podobna izkušnja, ko so, na primer, njegovega ali njenega starejšega svojca sprva zdravili zaradi navidezno nedolžnih zdravstvenih težav, potem pa se je od nekod pritihotapila okužba z mrso? Pri tej okužbi se zdi, da je v bolnišnicah še vedno najbolj priročno, če rečejo, da jo je pacient najverjetneje prinesel že s seboj. Po drugi strani pa je znano, da so bolnišnične okužbe ena najbolj perečih zadev, povezanih tudi z nedosledno higieno rok zdravniškega, zdravstvenega ali drugega osebja, ki na dosledno razkuževanje rok (ali materiala) med enim in drugim pacientom nemalokrat pozabijo ...
Kultura obtoževanja in strahu
Dr. Andrej Robida meni, da so tovrstne dileme v medicini povsem enake že od Hamurabija naprej; v 5000 letih se je omilila edinole ostrina ukrepov, ki sledijo napakam pri zdravljenju. Miti pa so tisti, ki ostajajo in precej ovirajo izboljševanje varnosti pacientov. Pri nas se odražajo predvsem v napačni obravnavi napak, kjer odkrivanje in odprava vzrokov za njihov nastanek ostaneta zanemarjena. Posledica takšnega ravnanja je le še dodatno poslabševanje varnosti pacientov, »ker zaradi kulture obtoževanja in strahu napake skrivamo in izvajamo defenzivno medicino«.
V Sloveniji je pristop k varnosti pacientov še v povojih. Dr. Robida poudarja: »Ko se zgodi resna napaka, in zlasti če zanjo izve javnost, jo obravnavamo po starem. Obtožujemo posameznika, opiramo se na nezmotljivost ljudi in ne razumemo mentalnih procesov, ki vodijo do napak. Dokler bo prevladovalo mišljenje, da napake delajo 'slabi' ljudje, ki so nepazljivi, površni, nepozorni, zmotljivi ..., toliko časa se varnost pacientov ne bo začela izboljševati.«
V teh postopkih praviloma ostaneta pozabljena iskanje in odprava vzrokov za odstopanje od norm in standardov zdravstvene prakse, skrivanje napak pa zaradi takšnega pristopa postaja še verjetnejše in pogostejše. »Ne poročati o napakah v zdravstveni ustanovi je največje zlo za varnost pacientov. Drugo največje zlo je nepravično obtoževanje posameznika.« Po prepričanju dr. Andreja Robide mora v slovenskem zdravstvenem sistemu zaživeti kultura pravičnosti, v kateri se je nemudoma treba opravičiti pacientu ali svojcem in kjer poročanje o napakah ne sproža kaznovanja, varnost pacientov pa se bistveno izboljša.
Več v Delovi Sobotni prilogi.
