Kamera + nič denarja + volja = en film

Celje – V peklensko vročem poletju 2013 so najstniki Timotej Jevšenak, Žiga Škoflek in Nik Pušnik razmišljali, ali si ne bi morda popestrili dolgih počitnic s snemanjem filma. Kmalu je bila na terenu ekipa več kot 15 mladostnikov, ki se je vrnila v čas, ko se nihče izmed njih še niti rodil ni.

V izmišljeni štajerski vasici Višnjevo aprila 1980 miličnika delovni čas preganjata s pivom, »prešvercanim« viskijem in cigaretami. Preseneti ju občinski inšpektor, ki je prišel preverit, kako je kraj urejen, saj ga bo ob prazniku naslednjega dne obiskal predsednik občine. Pričakovano imajo z urejanjem precej težav, precej dobra gostija s predsednikom pa se ne konča po načrtih.

To je zelo na kratko povzetek celovečerca, ki je nastajal skoraj dve leti, ustvarili pa so ga nadobudni najstniki, ki dokazujejo, da mladi niso apatični in da počitnice še zdaleč niso brezdelne. Sprva so nameravali posneti okoli desetminutni film, a mladostna domišljija je deset minut hitro razširila, razlaga scenarist, režiser in tudi eden od miličnikov v filmu Timotej Jevšenak: »Začelo se je z enim srečanjem med počitnicami, potem smo se dobivali večkrat na teden in v treh tednih je bil scenarij napisan, zgodba razvita.« Igralci so imeli tudi umetniško svobodo, še dodaja Timotej: »Zgodba sva zasnovala s koscenaristom Žigo Škoflekom, igralcem pa sem posebej poudaril, naj se ga ne držijo dosledno. Vsak je potem na svoj način stvari povedal.«

Živela osemdeseta

Mladi so tudi za kostumografijo, scenografijo, masko poskrbeli sami. In to precej dobro, saj imaš kmalu občutek, da gledaš pravi posnetek osemdesetih, pa ne le zaradi predmetov, ampak tudi zaradi vzdušja, ki ga ustvarijo igralci. Ti so že sodelovali, pove Timotej: »Nekateri smo že skupaj igrali v Dogodku v mestu Gogi, kasneje pa še v predstavi Ščuke pa ni, kjer smo sodelovali dijaki vseh treh gimnazij. Sami smo se povezali, šlo je za neko mladinsko gledališče. Od tam smo iskali, kdo bi bil primeren za igro v filmu, koga vse še poznamo.«

Na podoben način so izbirali tudi rekvizite, saj 35 let stare steklenice piva pač nima vsak doma. Nekaj so vendarle prispevali sami, saj se Timotej in Žiga za to obdobje zelo zanimata. Tudi to je bil vzrok, da so film postavili v ta čas, razlaga Timotej: »To obdobje podoživljamo le po nekih zgodovinskih virih, po pričevanjih sorodnikov. Želeli smo pokazati, da je bilo leto 1980 zelo prelomno leto za Jugoslavijo in potem posledično tudi za Slovenijo. Želeli pa smo tudi opozoriti, da premalo mladih razume in sploh zanima ta čas.«

Garderoba v mrliški vežici

Deset snemalnih dni med počitnicami 2013 je bilo zelo zabavnih, a peklenskih, se spominja Timotej: »Takrat smo snemali zunanje, vaške kadre. In prav takrat je bilo 38, celo 40 stopinj. Umirali smo od vročine. Naporno je bilo, ker smo imeli le eno kamero z enim mikrofončkom. Posneti pa je treba več kadrov, ponoviti igro vedno enako ali vsaj zelo podobno.«

Majhna vasica, ki je prišla na veliko platno, so Črešnjice, vas nad Frankolovim v občini Vojnik. Našli so jo spet po pogovoru, ali kdo pozna kakšno fino majhno vas. So pa po imenu Črešnjic prišli tudi do ideje za ime izmišljene vasice, pove Timotej: »Padla je ideja, da če smo že v Črešnjicah, ki imajo ime po češnjah, pa naj bo naš kraj imenovan po višnjah. In od tod Višnjevo.«

V Črešnjicah so snemali tudi v zapuščeni podružnični osnovni šoli, kjer je v filmu upravna zgradba. Z zarjavelo ograjo in razbitim steklom, kar za prihod predsednika »popravijo« z zastavo in zaveso. Tudi sicer so morali mladi precej popraviti oziroma vsaj počistiti, da so lahko snemali. »Tja smo šli nekaj dni pred prvim snemalnim dnem, ker je bilo vse v popolnem razsulu. Za vse smo bili sami, a smo počistili.«

Verjetno ne le zato, ampak krajani Črešnjic so jih lepo sprejeli in jim tudi odprli prostore. Tudi ne prav običajne, v smehu razlaga Timotej: »Tam je en gospod, ki skrbi za celotno vas in ima ogromen šop ključev. Ta šop ključev odpira tudi cerkev in mrliško vežico. V mrliški vežici smo imeli garderobo, ker je bilo res vroče, v vežici pa je bilo pa super hladno.«

Veliko delo po snemanju

Snemalec Nik Pušnik se je namučil že na snemanju, potem je opravil grobo montažo, nato je film šel še skozi montažersko sito Žige Škofleka, Lenarta Piana in Tina Centriha. Delali so sami, se sproti učili montaže in dela s programi. »Nismo imeli pomoči, čeprav bi bila morda potrebna. Smo pa želeli pokazati, da tudi gre, če se sam potrudiš,« pove Timotej. Rezultat je navdušil prepolno dvorano celjskega Mestnega kina Metropol, kjer je bila prejšnji petek premiera. Navdušeni so bili tudi mladi: »Tako dolgo smo čakali, da bomo film končno pokazali javnosti. Bili smo počaščeni in ganjeni, da je bilo toliko ljudi. Videti film na velikem platnu je pa nepredstavljivo.«

Vsi, ki bi si film še radi ogledali, si ga lahko ogledate nocoj ob 20. uri v ljubljanskem Ziferblatu. In ostanite do konca odjavne špice. Videli boste, da znajo mladi povedati tudi bolj kompleksne zgodbe, da so ustvarjalni in da so dobri igralci. Celo tako dobri, da so krajani Črešnjic mislili, da ne igrajo, je povedal Timotej: »Snemali smo na pokopališču in Lenart, ki je igral župnika, je stal na škarpi ob cerkvi. Gospod, ki je prišel mimo, je vprašal, ali je v Črešnjicah nov župnik.«