Kamnoseki potrebujejo inkubator

Kras – Kamnoseški poklic po eni strani velja za deficitarnega, po drugi izšolanih oblikovalcev kamna delovna mesta ne čakajo. Izhod je v promoviranju tradicionalne uporabnosti kamna.

Po podatkih Centra republike Slovenije za poklicno izobraževanje je med leti 2009 in 2012 kar 123 delodajalcev povpraševalo po zaposlitvi kamnosekov. V prvi letnik (edinega pri nas) triletnega kamnoseškega programa na srednji gradbeni šoli v Ljubljani pa se v povprečju na leto vpiše od enega do pet dijakov.

Delo glede na povpraševanje

Ciril Segulin, direktor družbe Marmor Sežana, ki je največje podjetje med 17 kraškimi in brkinskimi kamnoseškimi delavnicami (po podatkih obrtniške zbornice jih je v Sloveniji 220) ocenjuje, da so podatki o povpraševanju po kamnosekih lahko zavajajoči. »Včasih bi pri nas zaposlili izučene kamnoseke, pa jih ne dobimo, včasih pa jih imamo tudi preveč, vse je odvisno od naročil.«

Od naročil so odvisni tudi oblikovalci kamna, do zdaj osem diplomantov modula Kamen na Višji strokovni šoli Sežana, kjer pa nimajo podatkov o zaposlitveni poti diplomantov.

»Na Krasu se domač kamen ponovno vse bolj uporablja pri obnovi hiš. Treba je promovirati njegovo široko uporabno vrednost, arhitekt pa mora priti do oblikovalca kamna,« pravi Stanislav Renčelj, avtor knjig tudi o kraškem kamnu. Vendar delovna mesta sežanskih diplomantov ne čakajo, večinoma morajo poskrbeti za samozaposlitev.

Draga oprema

»Kubik kamna stane več kot 2000 evrov, orodje je drago, prednost pa je, da si bom kamnoseško delavnico lahko uredil v očetovi strugarski delavnici,« je za Delo povedal Matej Štolfa iz Volčjega grada, študent sežanske šole, ki si je oblikovanje kamna uredil kot dopolnilno dejavnost.

Ker večina diplomantov nima lastne delavnice, kamnosek samouk, imetnik znamke domače umetnostne obrti Jernej Bortolato vidi izhod v ustanovitvi podjetniškega kamnoseškega inkubatorja. »Na ta način bi diplomantom omogočili samozaposlitev ob najmanjših stroških,« pravi.

Anja Hribar iz Tubelj pri Komnu svoje znanje oblikovanja kamna nadgrajuje na restavratorskem študiju, o prihodnosti kamnoseštva pa pravi: »Kraški kamnoseki bi morali delovati pod skupnim geografskim imenovalcem, da bi ohranili to staro obrt. Izpopolniti bi morali znanje in s kakovostno ročno obdelavo ustvariti svetovno razpoznavno dejavnost. Dobro bi bilo, če bi se vsi zavedali, da so viri kraškega kamna omejeni in da se ne moremo primerjati s svetovno znanimi kamnolomi Carrara.«