Kandidati za ministre

ANDREJ BAJUK, ministrstvo za finance:
rojen 18. oktobra 1943 v Ljubljani. Kandidat za finančnega ministra je doktoriral iz ekonomije na kalifornijski univerzi Berkeley, pred prihodom v Slovenijo pa je bil predstavnik Medameriške banke v Parizu. Še preden je leta 2000 za dobrega pol leta vodil slovensko vlado, je postal v finančni javnosti najbolj znan kot idejni oče zakona o privatizaciji bank, ki ga je aprila 1999 vložila v parlamentarno proceduro skupina poslancev tedanje socialdemokratske stranke s prvopodpisanim Janezom Janšo. Predlog zakona, ki ga je državni zbor zavrnil februarja 2000, je predvideval privatizacijo NLB in NKBM z brezplačno razdelitvijo certifikatov vsem državljanom, in sicer v skupni vrednosti 80 odstotkov kapitala obeh bank. Drugih 20 odstotkov kapitala obeh bank bi namenili za zapolnitev certifikatske luknje. Druga faza privatizacije je predvidela preoblikovanje NLB in NKBM v sistem komunalnih bank in hranilnic. Predlagatelji so med cilje zakona zapisali, da »bo izdaten delež slovenskega bančnega sistema ostal v slovenskih rokah, pod kontrolo in v službi Slovenk in Slovencev in se približal potrebam na lokalni ravni.« (M.J.)

JANEZ BOŽIČ, ministrstvo za promet:
Rojen 22. februarja 1954, organizator dela. Stalno prebiva v bližini rojstnega kraja v Selcah nad Škofjo Loko, kjer si je zgradil hišo. Je poročen in oče štirih otrok. Magistrski študij je končal leta 1992 na Fakulteti za organizacijske vede, na temo Poslovni organizacijsko-informacijski sistem gradbenih projektov. Ob septembrskem predvolilnem odpiranju črnokalskega viadukta, gradbeniškega infrastrukturnega paradnega dosežka, je petdesetletni predsednik uprave Darsa Janez Božič poudaril, da bo cestna infrastruktura tudi v prihodnje temelj kopenskega transporta. »Novi rodovi bodo kritično ocenjevali naše dosežke. Izvedbo gradnje, domiselnost zasnove in doslednost pri izdelavi.« Če in ko se bo Janez Božič jutri peljal na odprtje zadnjega odseka primorske avtoceste, bo tam po vsej verjetnosti zaprl življenjsko poglavje petletnega vodenja Darsa (od 1. marca 1999) in odprl novo poglavje na čelu prometnega ministrstva. Skoraj zanesljivo se bo tam srečal tudi s svojim predhodnikom, Markom Pavliho, ki v tem prehodnem obdobju še vodi prometno ministrstvo in ki je dosegel, da so taisti viadukt povsem po nepotrebnem odprli pred zadnjim odsekom. Zaradi volitev, pač. Janez Božič je poklicno pot začel v gradbeništvu – v Škofji Loki in potem v SCT na iraških gradbiščih. Študiral in magistriral je ob delu. Sistematik, dober analitik, ki ne govori na pamet; odločen, a previden; strog šef, ki daje svobodo in spoštuje različnost mnenja. Prvi, ki je kot direktor Darsa pojasnil, da so naše avtoceste same po sebi pravzaprav poceni – in kakovostne –, da pa jih dražijo stranski objekti. V pogovoru za Delo je točno pred enim letom povedal, da predstavlja v ceni enega kilometra avtoceste direkten strošek same gradnje 77 odstotkov, ostalo pa gre na račun arheoloških raziskav, projektiranja, odkupa zemljišč, vodarskih in drugih okoljskih posegov. Bo kot prometni minister poskušal skrčiti to četrtino stroškov? (A.S.)

ANDREJ BRUČAN, ministrstvo za zdravje:
Rojen 10. februarja 1943 v Kranju, dr. medicine. Podpredsednik SDS in vodja strankinega odbora za zdravje. Ministrska funkcija mu ni tuja, saj jo je opravljal v polletni Bajukovi vladi leta 2000. Potem ko je opravil polnih 35 letih zdravniškega dela v Kliničnem centru, kjer se je zaposlil takoj po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani, gre zdaj torej drugič v vladno ekipo. V Ljubljani je opravil tudi specializacijo iz interne medicine, podiplomski študij iz kardiologije v Varšavi in Ljubljani, nato pa še akademsko specializacijo iz kardiologije. V Kliničnem centru vodi od leta 1979 urgentno internistično službo z danes 56 zaposlenimi in koordinira delo internih klinik na Zaloški. Zdravnike Kliničnega centra dobro pozna, saj je pri obveznem podiplomskem pouku urgentne medicine šel skozi njegove mentorske roke sleherni izmed njih. Bručan kot predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino in podpredsednik Evropskega združenja za urgentno medicino s skupino sodelavcev polnih deset let organizira mednarodni simpozij o urgentni medicini. Zdravstveni resor sodi v vseh vladah po svetu med težavnejše, pri nas pa velja zaradi nakopičenih problemov in 50 milijard primanjkljaja ob sicer 400 milijard težki javni denarni vreči za posebno trd oreh. Bručanu bo naredil še marsikateri siv las več. (Mi.Z.)

JANEZ DROBNIČ, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:
Rojen 23. oktobra 1957 v Globeli pri Sodražici. Diplomirani organizator dela in magister sociologije je pridobil tudi licenco za podjetniško svetovanje. Preden je bil leta 2000 izvoljen za poslanca, je bil svetovalec vlade na ministrstvu za delo. Zelo dejaven je bil pri sanaciji podjetij na Ribniškem in Kočevskem, veliko se je ukvarjal tudi z invalidsko problematiko. Sodeloval je pri projektih zaposlovanja, zlasti v krajih, ki so skoraj brez razvojnega potenciala, na primer v Loškem Potoku. Zaradi ogroženosti pred rjavim medvedom je v DZ vložil zakon in zatrjeval, da se ima za zaščitnika narave in živali, vendar v obsegu, ki zagotavlja harmonično sobivanje človeka in živali. O zakonu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je menil, da pomeni korak nazaj, in opozarjal, da se lahko zgodi, da bi uvozili seme kakšne druge rase, ki bi se »tukaj razširilo«, vendar pa da ne želi, da bi ga imeli za rasista. V zvezi s pravico otrok je prepričan, da je ta močnejša od pravice do materinstva ter zagovarjal tudi pravice moških. Namesto zakona o dekriminalizaciji prostitucije je predlagal socialno pomoč dekletom, ki naj bi jih odvrnila od prodaje telesa. Poročen je s socialno delavko in ima tri otroke. Kot izredno aktiven športnik ljubi zlasti tenis, tek in kolesarjenje. (J.G.)

KARL ERJAVEC, ministrstvo za obrambo:
Rojen 21. junija 1960, diplomirani pravnik. Politično pot je Karl Erjavec začel leta 1990 kot član Demosa in bil izvoljen za člana izvršnega sveta skupščine občine Kranj in hkrati imenovan za sekretarja za občo upravo in druge pravne zadeve. V občini Naklo je bil tudi pomemben član občinskega odbora Slovenskih krščanskih demokratov. Zatem je 1995 postal vodja kabineta pri varuhu človekovih pravic Ivu Bizjaku in bil leta 1997 imenovan za direktorja strokovne službe. Po volitvah leta 2000 je Erjavec kot član SLS skupaj z Bizjakom kot državni sekretar odšel na ministrstvo za pravosodje. Karlu Erjavcu nikdar ni manjkalo energije za odpravljanje napak. Zelo se je angažiral pri razreševanju afer Zbiljski gaj in Orion, predvsem pri ugotavljanju odgovornosti notarjev. Zelo kritičen je bil tudi do takratne generalne državne tožilke Zdenke Cerar. Tožilstvo ravna nezakonito, sicer ne bi že toliko let vztrajali, naj spremeni način obračunavanja in izplačevanja dežurstev, je takrat povedal Erjavec. Le nekaj mesecev za tem je prav Cerarjeva postala ministrica za pravosodje, vendar Erjavca ni odstranila. Kot kandidat za obrambnega ministra se na tem področju doslej ni angažiral. Vprašanje je tudi, ali se je za to področje sploh zanimal. Pojavljajo se tudi dvomi o tem, kolikšno politično težo in posledično tudi moč bo imel v vladi. Bolj jasno bo o tem mogoče sklepati tedaj, ko bo znano ime državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu. (R.P.)

MARIJA LUKAČIČ, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:
Rojena 10. avgusta 1949, geologinja. Študirala je na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je leta 1976 diplomirala iz geologije. Po diplomi se je zaposlila na Geodetskem zavodu Slovenije, kjer je bila vodja sektorja za prostorsko načrtovanje in urejanje prostora. Leta 1991 je bila imenovana za svetovalko vlade na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z nalogo, da pripravi zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. V letih 1994 do 1999 je bila direktorica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Obdobje njenega vodenja državnega sklada so zaznamovali številni zapleti pri urejanju koncesijskih razmerij z gozdnimi gospodarstvi in kmetijskimi podjetji kot upravljavci podržavljenih gozdov in kmetijskih zemljišč. Očitali so ji samovoljno oziroma usmerjeno vodenja ob podpori takratne krščanskodemokratske in v nadaljevanju Slovenske ljudske stranke (po njuni zaslugi je bila imenovana za direktorico sklada). Zaradi številnih kršitev, nespoštovanja zakonov (tudi odločitev ustavnega sodišča) v zvezi z razreševanjem sporov, povzročenih z odlašanjem uzakonjenih rešitev; zaradi nepravilnosti v poslovanju, ki jih je ugotavljalo računsko sodišče (vključno s prekoračitvami pooblastil in sporno naložbo 360 milijonov tolarjev v propadlo komercialno banko Triglav in brezplačno oddajo skladovih zemljišč v najem, v glavnem vplivnim članom stranke SLS), se kot direktorica sklada ni najbolj proslavila. Leta 2000 jo je vlada imenovala za direktorico urada za denacionalizacijo, leto pozneje pa se je vrnila na kmetijsko ministrstvo, kjer je bilo do spomladi letos njena domena področje naravnih nesreč. Po napovedani upokojitvi (minister Milan Pogačnik ji je v slovo že podaril umetniško delo) pred poletjem si je po enomesečnem dopustu premislila. Je avtorica kmetijskega dela volilnega programa SDS. (M.Š.)

DRAGUTIN MATE, ministrstvo za notranje zadeve:
Rojen 2. maja 1963, diplomirani obramboslovec. Politični anonimnež Dragutin Mate se je doslej v javnosti pojavil zgolj dvakrat. Prvič na začetku leta 1999, ko ga je Slovenija odpoklicala s položaja vojaškega atašeja v Sarajevu. Polkovnik Mate (kljub visokemu činu nima pomembnejše vojaške izobrazbe) je namreč zbiral podatke o ljudeh, ki so bili v stiku z bivšim direktorjem varnostno-obveščevalne službe obrambnega ministrstva (Vomo) Andrejem Lovšinom. V tem kontekstu je Mate zbiral podatke o zasebnem življenju takratnega slovenskega veleposlanika v BiH Draga Mirošiča. Po čigavem naročilu je to počel, ni bilo nikoli pojasnjeno. Drugič pa se je Mate pojavil v javnosti, ko je pričal pred parlamentarno preiskovalno komisijo pod vodstvom Rudolfa Mogeta (LDS), ki se je ukvarjala s poosamosvojitveno trgovino z orožjem. Komisiji takrat menda o štetju velikih vsot denarja ni povedal nič koristnega, ker naj bi rekel, da ima pooblastilo zgolj za odgovarjanja na vprašanja o orožju iz skladišča Ložnica. Vse kaže, da je Mate preizkušen kader Janeza Janše. Po neuradnih podatkih je Mateja sicer v Vomo leta 1991 zaposlil prav Andrej Lovšin. Postal je referent za vodenje evidenc za preverjanje ljudi. V času sprejema v službo naj ne bi imel slovenskega, temveč hrvaško državljanstvo. Kljub temu je menda soodločal o mnenjih obrambnega ministrstva o nekdanjih vojaških osebah in upokojencih JLA, od katerih so mnoge pozneje prisilno deložirali iz stanovanj, nekateri pa so ostali brez pokojnin ali pa sodijo v kategorijo t. i. izbrisanih. Večer je pred leti poročal, da je menda Mate v tem času po kratkem postopku (v 30 dneh) sebi in staršem zagotovil slovensko državljanstvo. Kot varnostnik naj bi leta 1992 spremljal ministra Janeza Janšo na poti po Hongkongu, Singapurju in Avstraliji, po vrnitvi pa ga je Janša iz Voma premestil v svoj kabinet na položaj referenta za mednarodno sodelovanje. V tej funkciji je sodeloval pri nabavi testnih količin pehotnega orožja iz Singapurja. Po Janševem odhodu 1994 je bil Mate odrinjen na stranski tir in leta 1996 postal vojaški ataše v BiH. Leta 1999 je bil odpoklican zaradi omenjenega vohunskega škandala. Ko se je leta 2000 Janez Janša za nekaj mesecev vrnil na ministrstvo za obrambo, je Mate takoj postal vodja kadrovske službe. Skupaj z brigadirjem Antonom Krkovičem naj bi sodeloval pri kadrovskih rošadah v generalštabu SV. Bil je tudi med tistimi 131 častniki, ki jih je Janša v nenavadnih okoliščinah na hitro povišal v činu. To se je zgodilo prav na dan imenovanja nove vlade 30. novembra 2000. Po Janševem odhodu je postal direktor Uprave za obrambo Ljubljana. (R.P.)

DARINKA MRAVLJAK, ministrstvo brez listnice za lokalno samoupravo in regionalni razvoj:
Rojena 3. februarja 1965, agronomka. »Moja pisarna je na številki 107, interna telefonska številka 413 ...«, so bile prve besede poslanke SLS Darinke Mravljak, ko je konec junija 1997 v državnem zboru prevzemala vlogo predsednice komisije za politiko enakih možnosti. Izvolitev za poslanko druge najmočnejše parlamentarne stranke je takrat 32-letni diplomantki agronomije na ljubljanski biotehniški fakulteti, ki se je kot samostojna podjetnica ukvarjala z vrtnarstvom, obetala zgodbo o političnem uspehu. Toda priložnosti Mravljakova očitno ni izrabila, kajti na parlamentarnih volitvah 2000 je s 23 zdrknila na prekratkih devet odstotkov glasov za ponovitev poslanskega mandata in kazalo je, da je njena politična kariera zapečatena. Pred dvema letoma so jo zamenjali tudi na mestu podpredsednice ljudske stranke, tako da je trenutno njena najvišja strankarska funkcija članica sveta stranke. Vodstvo stranke je letos sploh ni uvrstilo na kandidatno listo SLS, vendar poznavalci odnosov znotraj SLS trdijo, da Mravljakova sodi v ožji krog pristašev predsednika stranke Janeza Podobnika. Mravljakova se je preusmerila tudi poklicno – iz kmetijstva v gradbeništvo. Po neuspehu na volitvah konec leta 2000 je bila najprej direktorica gradbenega podjetja Kograd IGEM inženiring, kjer se je v glavnem ukvarjala s kupovanjem gradbenih zemljišč za naročnike iz tujine. Letos je ustanovila svoje podjetje za svetovanje o naložbah v gradbeništvo. Predsednik vlade je Darinko Mravljak za ministrico brez listnice, ki bo morala na novo določiti financiranje vedno bolj praznih občinskih blagajn in streti trd oreh ustanovitve regij ali pokrajin, izbral zato, ker je, kot je zapisal v obrazložitvi, zadovoljen z njenim znanjem, izkušnjami o regionalnem razvoju in o lokalni samoupravi. Mravljakova je bila v obdobju 1998–2002 podžupanja občine Radlje ob Dravi – iz tega časa je znana afera z obvoznico, ki so jo zgradili čez njeno vrtnarijo – in članica nadzornih odborov sklada za regionalni razvoj. (J.P.)

JANEZ PODOBNIK, ministrstvo za okolje in prostor:
Rojen 17. septembra 1959, splošni zdravnik. Po diplomi na medicinski fakulteti je osem let služboval kot splošni zdravnik na Idrijskem in Cerkljanskem, potem pa ga je posrkala politika. Bera njegovih funkcij, predvsem vodilnih, je zelo bogata: predsednik skupščine občine Idrija, poslanec v DZ, predsednik programskega sveta SLS, župan Cerkna, predsednika državnega zbora RS, predsednik SLS. V glavnem (razen v zadnjem mandatu) je nastopal v duetu z bratom Marjanom, pri tem pa je bil Janez starejši, modrejši, bolj umirjen. Pa zmeren, načelen in razsoden, kot piše v njegove življenjepisu. Eden njunih najbolj znanih patentov je »mostograditeljstvo«; z njim sta poskušala izboljšati ugled stranke, ki je nenehno vijugala levo in desno, se prerivala v vladi, doživela več padcev kot vzponov in pred dobrega pol leta pristala v opoziciji. Ta pa ji ni pisana na kožo. Kot letošnje volitve niso bile pisane na kožo Janezu Podobniku. Glasovi volivcev iz tujine so ga celo izrinili iz parlamenta in postal je eden od dveh predsednikov strank (poleg Antona Rousa), ki nista bila izvoljena kot poslanca. Čeprav se je neznansko trudil, celo – takšen je vtis – v nasprotju s sebi lastno umirjeno in razsodno držo. Sajenje lipe na Jorasovi domačiji (ob povsem nepravem času, saj se drevje sadi v času mirovanja, neodvisno od volitev), meddržavni incident, leva roka v opornici, privoščljivost in sočutje, v seštevku pa packa na imidžu. Kljub slabemu volilnemu rezultatu je torej stranka kot zadnja obotavljivo vstopila v koalicijo in Podobnik bo postal minister v novi vladi. V igri sta bila prometni in okoljski resor. A čeprav je bila mostograditeljska izkušnja javnosti bolj dopadljiva, je očitno prevladala posajevalska: Podobnik bo urejal okolje in prostor – po vsej Sloveniji. (B.K.)

DIMITRIJ RUPEL, ministrstvo za zunanje zadeve:
Rojen 7. aprila 1946, doktor socioloških znanosti. Je tako rekoč permanentni vodja diplomacije in tisti z najdaljšo izkušnjo. Kot član Peterletove vlade je bil »slovenski zunanji minister«, še preden je bila država. Ministroval je, ko je država vstopila v Evropsko unijo in Nato. Med zunanjepolitičnimi napakami par excellence, ob Ogleju, pa sta dve njegovi: z izjavo, da se je Slovenija pripravljena »pogajati o vsem, razen o meji«, je kot prvi zunanji minister odprl pogajanja z Italijo in kot tretji minister je z vilniuško izjavo uvrstil Slovenijo med satelite ZDA. Najprej je bil vtis, da je intelektualec, ki gostuje v politiki. S pedigrejem profesorja, publicista, pisca političnih člankov v osemdesetih in soustanovitelja SDZ je bil slikoviti, izstopajoči minister v pionirski etapi 1990–93; leta 1994 je postal župan Ljubljane, ki ni skrival prezira nad položajem, in leta 1997 veleposlanik, ki je zrušil nadrejenega, da se je lahko vrnil v Mladiko. Politika je postala edina koža, nedokončani mandati glavna značilnost, menjavanje strank obvezna praksa. V diplomaciji se je profiliral s konfliktnostjo: vpeljal je obsedne razmere v Mladiko, uvedel diplomatsko vojno s Hrvaško, gojil aroganco do Balkana in razkazoval, da je Slovenija geografsko evropska država, a politično ameriška. Mogoče se ni bilo mogoče izogniti vilniuški izjavi, vendar se Ruplu niti ni zdelo potrebno, da bi Slovenijo odmaknil iz položaja, ki kloni že pod pritiski posrednika, ne ameriške vlade. Za njegovo politično preživetje so ključni vsi trije premieri: sedanji, Janša, ki mu je dal ministrstvo četrtič, čeprav brez javnega mandata; odhajajoči, Rop, ki ga je odstavil, a s tem ošibil sebe, ne njega; in nenazadnje bivši predsednik vlade, Drnovšek – on, ki ga je glasno omalovaževal, a tiho ohranjal. (S.V.)

VASKO SIMONITI, ministrstvo za kulturo:
Rojen 23. marca 1951, profesor zgodovine. Osmi minister za kulturo v samostojni Sloveniji Vasko Simoniti je Ljubljančan (rojen 1951), profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti kot specialist za slovensko zgodovino in zgodovino jugovzhodne Evrope v 16. in 17. stoletju (njegova doktorska teza leta 1989 je bila obrambna organizacija pred turškimi napadi v slovenskih deželah 17. stoletja). Med več kot sto doma in v tujini objavljenimi članki je posebno izpostavljena sintetična obdelava slovenske zgodovine od sredine 15. do sredine 17. stoletja. V slovenskem političnem življenju ga najprej zasledimo v krogu Nove revije, najbolj pa se je izpostavil kot vodja volilnega štaba neodvisne kandidatke Barbare Brezigar (s podporo SDS in NSi) na zadnjih predsedniških volitvah, kot podpisnik državljanske pobude Nekaj je treba storiti in programa Zbora za republiko. Letos je bil izvoljen za člana mestnega odbora SDS Ljubljana. Smernice za njegovo ministrovanje je najti v programu strankinega odbora za kulturo, ki ga je kot predsednik podpisal avgusta letos. Po njem je treba dopolniti nacionalni program za kulturo s tem, kar je bilo iz »Šeligovega« izpuščeno, ministrstvo mora postati zgolj servis, kultura se mora uveljaviti kot temeljna vrednota, oblikovati je treba več kulturnih središč, zgraditi nacionalno knjižnico, dvigniti odstotek BDP za kulturo s sedanjih 0,85 na 0,88 odstotka v prihodnjem letu in ga postopoma zviševati na en odstotek; in med drugim tesneje povezati ves slovenski kulturni prostor. (M.Vo.)

LOVRO ŠTURM, ministrstvo za pravosodje:
Rojen 19. maja 1938, doktor pravnih znanosti. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral na ljubljanski pravni fakulteti in diplomiral leta 1961, pet let pozneje pa je pridobil naziv doktorja pravnih znanosti. Tu je bil redni profesor upravnega prava. Njegov družbeni angažma se je začel konec osemdesetih let; iz anonimnosti ga je pripeljalo predvsem njegovo članstvo v komisiji slovenske skupščine, ki je raziskovala ozadje afere JBTZ. Od junija 1990 do decembra 1998 je bil sodnik ustavnega sodišča, v letih 1997 in 1998 tudi njegov predsednik. Od julija 1999 je vodil slovenski del slovensko-hrvaške diplomatske komisije za določitev meddržavne meje. Septembra istega leta je postal član malteškega viteškega reda, enega najstarejših katoliških redov. Leta 2000 je bil v Bajukovi vladi najprej kandidat SLS+SKD za šefa Sove, zatem kandidat za obrambnega ministra, zasedel pa je mesto ministra za šolstvo in šport. Je avtor osnutka zakona o verskih skupnostih in kandidat za prosto mesto ad hoc sodnika za varstvo osebnih podatkov v skupnem nadzornem telesu, ustanovljenem na podlagi sklepa sveta EU o vzpostavitvi Eurojusta. Je tudi direktor inštituta za pravo človekovih pravic. (M.V.)

GREGOR VIRANT, ministrstvo za javno upravo:
Rojen 4. decembra 1969, doktor pravnih znanosti. V strokovnih krogih že precej let ni neznano ime, zlasti na področju javne uprave. Na politično prizorišče je stopil v Bajukovi vladi; tedanji notranji minister Peter Jambrek ga je predlagal za državnega sekretarja za področje javne uprave. Na tem položaju je ostal tudi po volitvah leta 2000, ko je ministrstvo prevzel Rado Bohinc. A ne do konca mandata. Virant je odstopil v začetku septembra z obrazložitvijo, da želi čist položaj oziroma da je sodelovanje v strokovnem svetu SDS, za katerega je pisal program v skladu s svojo izobrazbo, vendarle tudi politični angažma. In z napovedjo, da se bo ob določenih pogojih vrnil v politiko. To obrazložitev je v predvolilnem času nekajkrat potrdil tudi s kritikami na račun donedavnega šefa Bohinca. V politiko pa se vrača kot kandidat za ministra v novem ministrstvu za javno upravo, ki bo med pomembnejšimi ministrstvi. Virantu niti najhujši nasprotniki ne bodo mogli očitati neprizadevnosti, saj je bila po dolgih letih stopicanja na mestu tudi po njegovi zaslugi v zadnjem mandatu sprejeta reformna sistemska zakonodaja za področje javne uprave. Prizadevanja za bolj etično državno administracijo so se uresničila v etičnem kodeksu vlade; za boljšo, ljudem bolj prijazno upravo pa bo treba še marsikaj narediti, saj so bili storjeni šele prvi koraki pri uvajanju reformne zakonodaje v prakso. (J.T.)

ANDREJ VIZJAK, ministrstvo za gospodarstvo:
Rojen 6. avgusta 1964, magister elektrotehnike. Je poročen in ima tri otroke. Leta 1991 je dobil prvo službo v Litostroju na razvojnem oddelku za optimizacijo delovanja hidroelektrarn. Iz tega področja je tudi diplomiral. Drugo zaposlitev je dobil na inštitutu Jožefa Štefana na oddelku za avtomatizacijo industrijskih procesov. Iz tega področja je naredil tudi magistrsko nalogo. Leta 1994, ko je magistriral, se je zaposlil na inšpektoratu za delo, leta 1998 je postal občinski svetnik občine Brežice in kasneje podžupan. Leta 2000 je bil državni sekretar na ministrstvu za delo v Bajukovi vladi. Istega leta je bil izvoljen tudi v državni zbor kot poslanec SDS. Od jeseni leta 2001 je opravljal funkcijo vodje poslanske skupine SDS do lokalnih volitev leta 2002, ko je bil izvoljen za župana občine Brežice V letu 2004 je bil z tretjim rezultatom SDS ponovno izvoljen v državni zbor. Kot gospodarski minister naj bi se zavzemal predvsem za razbremenitev gospodarstva predvsem administrativnih ovir in davčnih obremenitev. Več pozornosti naj bi posvečal manjšim in srednjim podjetjem pomembno področje za razvoj gospodarstva v Sloveniji pa se mu zdi tudi turizem, v katerem vidi ogromno neizkoriščenih možnosti. Energetiko, ki bo po novem spadala v resor ministra za gospodarstvo, je v tem prehodnem obdobju potrebno pripraviti na liberalizacijo trga, poskrbeti pa je treba tudi za zanesljivo oskrbo z električno energijo kar pomeni razvoj dodatnih virov, je prepričan kandidat. Na podlagi analize stanja na ministrstvu za gospodarstvo in usklajenih odločitev v vladi namerava Vizjak postopoma pomladiti ekipo na ministrstvu za gospodarstvo. (M.K.)

JURE ZUPAN, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo:
Rojen 16. marca 1943, dipl. fizik in doktor kemijskih znanosti. Dr. Zupan je včeraj posebej za Delo povedal, da si je prav on – v okviru programa za področji znanosti in visokega šolstva, ki ga je izdelal za NSi – tudi zamislil reorganizacijo MŠZŠ in ustanovitev novega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Sedanji šolski ministrski resor je po njegovem mnenju tako obsežen, da ga sam »ne bi mogel obvladati«, novo ministrstvo pa naj bi bilo dovolj pregledno ter naj bi združevalo resorje, kjer se »kujejo elite«. Ministrski kandidat sicer ni osebnost, ki bi se že uveljavila v slovenski politiki – to ne velja za področje znanstvene politike, v kateri je začel delovati že konec 90. let, bil je tudi aktiven v klubu znanstvenikov SLS, ki ga je vodil dr. Alojz Marinček, vendar se v SLS ni včlanil. Je pa nedvomno naredil uspešno kariero v znanosti. Po študiju na ljubljanski univerzi jo je leta 1966 začel na Institutu Jožef Stefan, od tam se je leta 1983 preselil na Kemijski inštitut, kar sam označuje za eno svojih najpomembnejših življenjskih odločitev, saj je s tem s področja kvantne kemije prešel na področje kemometrije oziroma kemijske informatike, kjer si je pridobil mednarodni ugled zlasti z objavami rezultatov svojih raziskav nevtronskih mrež in se tudi uvrstil med pisce knjižnih uspešnic in med deseterico najbolj citiranih slovenskih znanstvenikov. Bil je tudi med prvimi, ki so po slovenski osamosvojitvi dobili državno nagrado za znanost. Čeprav dr. Zupan nikdar ni odšel z inštituta na univerzo, pa je od leta 1975 tudi sodelavec fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ljubljanske univerze, kasneje pa tudi mariborske univerze. Pred 15. leti je bil na ljubljanski univerzi habilitiran za rednega profesorja, skupno pa je bil doslej mentor ali somentor 29 diplomantov, 16 magistrov in 12 doktorjev znanosti. Zupan je v pogovoru poudaril, da ne pristaja na oznako, da je »inštitutski človek«, češ da je skrajni čas, da se preseže delitev na univerzitetno in ostalo znanost. Ob tem, da se mu izbira Potočnika za evropskega komisarja za znanost zdi sijajna poteza Barrosa, je opozoril tudi na to, da se je predsednik NSi Andrej Bajuk pri nas prvi zavzemal, da bi Slovenija v evropski komisiji dobila prav ta resor. (J.K.S.)

MILAN ZVER, ministrstvo za šolstvo in šport:
Rojen 25. maja leta 1962, doktor politologije. Doslej je vodil odbor za šolstvo, znanost in šport pri strokovnem svetu SDS, ki mu tudi predseduje. Zaposlen je na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer predava sociologijo. Kot minister se bo zavzemal za manjšo obremenjenost otrok doma in v šoli, za notranjo fleksibilno diferenciacijo in za odpravo zunanje diferenciacije, pa za več domovinske in državljanske vzgoje. V zadnjem intervjuju za časopis Demokracija je med drugim povedal, da načelo ločenosti cerkve in države ne sme pomeniti diskriminacije nobene od njiju. Verouk kot izbirna vsebina v osnovni šoli je zanj popolnoma samoumevna. Po njegovem je v današnjem šolstvu bolj smiseln poudarek na razmišljanju šolarjev in reševanju življenjskih situacij, kot pa na pretiranem kopičenju podatkov. Prizadeval si bo za večjo vlogo učitelja, predvsem za njegovo večjo avtoriteto. Učitelj je zdaj bolj uradnik, ki se zaradi tega premalo ukvarja s šolarjem. Učitelji brez prave avtoritete tudi nimajo vzvodov, da bi učence za kršitve v šoli primerno kaznovali; in to učenci in dijaki dobro vedo. Kot šolski minister se bo zato zavzemal za to, da kazen v šoli ne bo več tabu. (A.Č.)