Tiskane izdaje
Leitinger ga namerava v turistično ponudbo Dravske doline vključiti na delu Drave, ki povezuje tri občine: Vuzenico, Muto in Radlje ob Dravi, in v »sendviču« med dvema splavarjema. Severneje od njegovega pristana, na Gortini, malo pred Trbonjskim mostom, obiskovalce po Dravi vozijo Koroški splavarji, južneje, v Javniku pri Podvelki, pa Dravski. Splava obeh sta skoraj identična in sprejmeta veliko več obiskovalcev, kot jih bo butični Laitingerjev, ki se bo od obstoječih ločil tudi po tem, da bo dvoetažen.
»Kovinski plavajoči pontoni mu bodo omogočali boljšo plovnost, vodljivost in trajnost. Namenjen bo uporabi skozi vse leto. Njegova posebnost je konveksno napeto telo kabine, ki spominja na notranjost nekakšne lesenjače. Gre v bistvu za hibrid med arhitekturnim objektom in motorno ladjo, narejeno iz lesa, kovine in stekla,« je povedal arhitekt Miha Štefl, ki je Davidovo idejo za plovilo prenesel na papir.
Na »teraso« po krožnih stopnicah
Sodobna lesenjača, ki spominja na parnik iz industrijskih časov, bo v dolžino merila dvaindvajset metrov, v širino nekaj manj kot sedem in pol, visoka pa bo šest metrov. »Spodaj bo kovinski katamaran, za katerega bodo konstrukcijo izdelali v vuzeniškem Bijolu, z vso integrirano tehnično opremo, nad njim pa glavna in edina kabina z manjšo kuhinjo, veliko mizo za goste in toaleto. Dvoje krožnih stopnic bo vodilo na zgornjo ladijsko palubo, kjer bodo velik pohoden krov, dva pomola in pokrit mini bar,« je plovilo opisal arhitekt.
Laitinger in Štefl sta napovedala, da bo plovba z njim zaradi široke plovne konstrukcije precej stabilna in mirna tudi ob večjem številu gostov. A več kot petdeset jih Melanija, kot namerava Leitinger poimenovati plovilo, ne bo sprejela. Upravljal ga bo kapitan, ki bo potreboval še dvočlansko posadko. Dva elektro motorja bosta dajala dovolj moči, da bo plovilo kljubovalo rečnemu toku, osvetljeno pa bo s fotovoltaiko. Plulo bo po najlepšem delu reke, po več kot deset kilometrov dolgih lenih rečnih zavojih med Vuzenico in Vuhredom, nato pa morda še po kateri drugi reki ter celo po avstrijskem akumulacijskem jezeru Soboth. Prednost plovila namreč nista le preprosta zasnova in cenovna dostopnost, pač pa – tako njegova načrtovalca – tudi sestavljivost in možnost transportiranja. Brez težav ga je namreč mogoče zložiti celo v ladijski kontejner.
Z reko povezan
Glina in les sta Davidova najljubša materiala. Še posebej les, o katerem pravi, da bi ga morali doma bolj ceniti in mu dodati višjo vrednost. Rad ima gozd in drevesa, zato redko odkloni povabilo v krošnjo kakšnega starega, že opešanega, da mu odreže suho ali bolno vejo ter prireže krošnjo.
Z reko živi, odkar je na svetu. Kot otrok si je prilastil otoček na Dravi in si na njem uredil kolišče. Vse življenje je strasten ribič, a mu ribiške štrene na reki mešajo signali raki, ki so v Dravo našli pot iz Mure. »Lovim jih z vršami, čeprav je takšen način lova v sladkovodnih vodah prepovedan. Predpise kršim zavestno, ker s tem delam dobro ribam,« je povedal skorajšnji kapitan. Nalovljeni vedno končajo v loncu.
»Reka, ki je zanj neomejen vir navdiha, se mu je enkrat že preveč približala in s seboj odnesla vse njegovo imetje. Davidu Leitingerju uspeva človeško tuzemsko bivanje povezati s transcendenco umetniškega ustvarjanja. V njegovem umetniškem delu je voda venomer prisotna v fluidnih kiparskih stvaritvah v lesu, ki prestopajo mejo med uporabnostjo umetnosti in čisto obliko,« je o Davidu kot umetniku povedal Jernej Kožar iz Koroške galerije likovnih umetnosti.
Za plovbo že zdaj vrsta
»Plavajoči objekt, ki ga bo namestil v reko Dravo, presega običajna plovila, saj naravno okolje povezuje z umetnostjo. Ta Leitingerjev objekt na vodi ne bo niti Géricaultov Splav meduze niti Haronov čoln, s katerim ta prevaža duše umrlih čez reko Stiks, mejo med tostranstvom in kraljestvom mrtvih. Leitingerjev objekt na vodi je arhitektura in skulptura hkrati, struktura, ki lahko postane pomemben vir doživetij v teh mirnih vodah pod Pohorjem,« je prepričan Kožar.
Za potnike se ni bati. Že zdaj si mnogi želijo rezervirati vožnjo z Davidovim čolnom, nekateri si ob pogledu na načrte za plovilo predstavljajo, da bi na njem lahko preživeli celo počitnice. »Začetek bo težak,« je bil iskren Benjamin Jernejčič, ki po Ljubljanici vsak dan prepelje od sto do tristo potnikov. Tudi pozimi. »A David je zagnan in verjamem, da mu bo uspelo,« je dodal.
Leitinger bo delo pri mutski Mitnici začel marca. Do takrat pa ... »Živim. Preprosto živim in ne delam nobene škode,« je sklenil.
