Tiskane izdaje
Likvidacijski upravitelj trboveljske Termoelektrarne (Tet) Luka Podjed za dobrih 22.200 evrov ponuja naprodaj umetniško zbirko Teta: šestnajst likovnih del in tri skulpture, med njimi tudi uglednih imen slovenske likovne umetnosti in kiparstva. Ponudil jih je galerijam, a brez uspeha. Česar v postopku ne bo prodal, bo pripadlo lastniku Teta, Holdingu Slovenskih elektrarn (HSE).
Množica Franceta Slane, Vojvodski prestol legendarne trboveljske skupine Laibach, Eva Irene Polanec, Skulptura Tanje Pak, življenjske sopotnice politika Jožefa Školča je le nekaj najbolj znanih imen iz zbirke Teta in obenem najdražjih kosov, ki so naprodaj v likvidacijskem postopku. Prvi dve umetnini sta naprodaj po 3800, tretje za 2400 evrov. V naboru so tudi dela nekaterih lokalno priznanih amaterskih likovnikov, kot so Bogdan Barovič, Lojze Potokar Cvrčo in Jože Ovnik, vsa z energetsko tematiko. Njihova vrednost ne dosega več kot 500 evrov.
Barovič ogorčen
Avtor dveh likovnih del, naprodaj za 900 evrov, upokojeni trboveljski politik Bogdan Barovič, se neprijetno presenečen sprašuje: »Če sta naprodaj dve moji deli, kje se je potem izgubilo tretje?« Tetu je namreč dve sliki prodal, eno podaril. O »razprodaji« zasavske kulturne dediščine meni: »To je konec normalne države. Iz stečajnih oziroma likvidacijskih postopkov bi morali izločiti nacionalno kulturno bogastvo, ki ga ne gre prodajati za nekaj sto evrov tako kot vijake ali kos pločevine.«
Po njegovem mnenju je rešitev enostavna: »Če zbirke ni mogoče prodati oziroma če ni niti eni od kulturnih ustanov v Trbovljah od muzeja do Delavskega doma ali Lovskega gradiča, ki je celo protokolarni objekt občine, v interesu, da bi jo imel, naj se vsaj likvidacijski upravitelj zaveda pomena in jim jih daruje ali da v hrambo. Če že država nima kulturnega sklada, ki bi skrbel za to. V primeru Tetove zbirke lahko zagotovim, da je vanjo vloženega veliko truda, pozitivnega odnosa in ljubezni do Trbovelj.«
Ponujajo drobiž
»Na trgu umetnin vlada mrtvilo, nobenega konkretnega povpraševanja ni, čeprav je v zbirki tudi nekaj vrednih kosov,« je za Delo dejal Luka Podjed. Tisto malo ponudb, kar jih je dobil, je bilo odločno prenizkih: ljudje bi kupili največje umetnine za nekaj sto evrov. V interesu Teta je, da za zbirko in za preostalo premoženje družbe v likvidaciji iztrži čim več. Po zastavljenem načrtu naj bi likvidacijski postopek končal prihodnje leto, kar bo najbrž težko izvedljivo, saj niti HSE niti država ne vesta, kaj naj z energetsko lokacijo ob Savi, ki ima sicer vso potrebno infrastrukturo, je družbeno sprejemljiva in ima ljudi z znanjem. Nihče pa si ne želi, da bi se postopek končal s stečajem.
Podjed umetnine prodaja po tržni vrednosti. Na vprašanje o kriterijih cenitve pojasnjuje: »Ocena je bila okvirna. Težava pri cenitvah umetnin je, da so drage, včasih dražje od vrednosti zbirke.« Preden bodo neunovčena dela iz zbirke Teta prešla v last HSE, jih bo Podjed poskušal prodati po scenariju B: to je po nabavni ceni.
Najdražji Slana
Gabrijel Brezovar, eden najbolj znanih zasavskih zbirateljev, ki redno spremlja trg umetnin, ocenjuje, da je v Tetovi zbirki največ vredno olje Franceta Slane: »Če bi ga bilo mogoče dobiti za 2500 evrov, bi bil to zelo dober nakup. Njegova olja, velikosti sto krat 80 centimetrov, dosežejo ceno do 5000 evrov.« Olje iz zbirke Teta je precej manjše - 80 krat 60 centimetrov.
