Katere so najpogostejše psihične težave

Izr. prof. dr. Vita Poštuvan na Univerzi na Primorskem odgovarja na vprašanja G+ o težavah depresije, strahu...

Objavljeno
09. september 2020 12.00
Posodobljeno
09. september 2020 12.00
»Zdi se mi, da je kriza zaradi koronavirusa pravzaprav priložnost, da smo se vsi še bolj zavedeli prisotnosti starejših, da se o njih več govori. To je lahko tudi pozitivno, saj bomo kot družba bolj občutljivi za njihove težave, « poudarja  izr. prof. dr. Vita Poštuvan, Univerza na Primorskem. Foto: Jure Eržen/delo

Katere so najpogostejši psihične težave ljudi, tako mladih kot odraslih in starejših?


Depresija velja za eno najpogostejših duševnih motenj in ne nazadnje eno najpogostejših bolezni nasploh, ne glede na starostno skupino. Če se ne zdravi, je mogoč tudi razvoj samomorilnega vedenja.

Poleg depresije so tako pri odraslih kot mladih pogoste tesnobe. Te so lahko vezane ozko na kakšno specifično stvar (npr. strah pred nastopanjem) ali gre za širše težave, povezane s stresom.
 

Kako epidemija hudih bolezni vpliva na psihično zdravje ljudi, saj se strah verjetno pojavi tako pri zdravih kot bolnih?


Strah je v situacijah, ko nas nekaj ogroža, normalno čustvo. Ko se soočamo s katerokoli boleznijo, ne le s covidom-19, se strahu ne moremo izogniti.

Študije kažejo, da ljudje, ki so po naravi bolj tesnobni, celo prej poiščejo pomoč, ko se jim zdi, da obolevajo, medtem ko strah pred zdravniki, zdravniškimi posegi ali zdravljenjem zamakne iskanje pomoči.

Vedno je pomembno pogledati, kako se spopadamo s strahom – ali je to konstruktivno in nam dolgoročno pomaga oziroma koristi ali ne.

image

»Velika težava bo, če se bodo zaradi koronavirusa začeli krhati medčloveški odnosi. V času najhujših ukrepov se je pokazalo, da smo več časa preživljali znotraj družine in da so se številni zbližali s svojimi najbližjimi oz. so kakovostneje preživljali skupni čas. Tako da ni vse negativno, « opozarja izr. prof. dr. Vita Poštuvan.
Foto: Mariborinfo


Eden od modelov psihologije zdravja pravi, da se ljudje glede zdravja vedemo bolj previdno, torej preventivno, glede na različne dejavnike. Če se nam zdi, da smo bolj dovzetni za bolezen (da bi torej hitreje zboleli) in če jo zaznavamo kot nevarnejšo oz. resnejšo, smo bolj previdni.

Prav tako smo bolj preventivno usmerjeni, če vidimo koristi svojega vedenja (npr. da se po telovadbi dobro počutimo) in če nam izvajanje preventivnega vedenja ne povzroča prevelikih težav (npr. da nam nošenje maske ni preveč moteče). Ključno pa je, kakšna je naša motivacija za vedenje.

Na začetku epidemije je imelo veliko ljudi zaradi poročanja medijev občutek, da se bolezen zelo hitro širi in je zelo nevarna – to sta prva dva dejavnika v modelu. Zato so bili pripravljeni slediti navodilom bolj dosledno. Po obvladanem prvem valu pa se verjetno percepcija spreminja.

»Dolgoročno seveda vzdrževanje razdalje, prepovedi zbiranja, nošenje mask (in s tem težje zaznavanje neverbalne govorice) ne bodo dobro vplivali na odnose. Če bo to nova normalnost za dalj časa, lahko pričakujemo povečanje stisk.«

 


To razlagam zato, da razumemo epidemijo ter vedenje in doživljanje ljudi tudi iz časovnega vidika. Danes so strahovi verjetno precej drugačni, kot so bili marca.
 

Kakšne težave lahko spremljajo ljudi v času koronavirusa, ko ni videti »pozitivnega« konca epidemije?


Velika težava bo, če se bodo zaradi koronavirusa začeli krhati medčloveški odnosi. V času najhujših ukrepov se je pokazalo, da smo več časa preživljali znotraj družine in da so se številni zbližali s svojimi najbližjimi oz. so kakovostneje preživljali skupni čas. Tako da ni vse negativno.

Toda tam, kjer odnosi že prej niso bili ugodni, je več stikov pomenilo več možnosti za konflikte. Zato nekateri poročajo tudi o porastu razvez v tem času.


»Mene najbolj skrbi osamljenost ljudi. Pa ne le tistih, ki živijo sami, ampak tudi tistih, ki sicer živijo s kom, a ti odnosi niso topli, pristni in ne dajejo občutkov varnosti.«



Dolgoročno seveda vzdrževanje razdalje, prepovedi zbiranja, nošenje mask (in s tem težje zaznavanje neverbalne govorice) ne bodo dobro vplivali na odnose. Če bo to nova normalnost za dalj časa, lahko pričakujemo povečanje stisk.

Mene najbolj skrbi osamljenost ljudi. Pa ne le tistih, ki živijo sami, ampak tudi tistih, ki sicer živijo s kom, a ti odnosi niso topli, pristni in ne dajejo občutkov varnosti.


G+ vprašanja in odgovori

https://www.delo.si/novice/slovenija/kako-pomembno-je-za-zdravo-zivljenje-biti-na-vrtu-345051.html


Nekateri podatki iz tujine kažejo tudi na manjši porast samomorilnega vedenja v času prvega vala zdravstvene krize. Vendar takšnih študij še nimamo veliko, saj podatke o samomorilnem vedenju večinoma dobivamo z eno- ali dveletno zamudo.
 

Ali so za aktualne koronavirusne razmere lahko značilni tudi pogostejši panični napadi, obsesivne motnje ...?


Kako se bo pogostost težav na področju duševnega zdravja spreminjala, bomo verjetno lahko analizirali šele retrospektivno. Smo pa v naši nedavni študiji, izvedeni v začetku epidemije pri nas, ugotavljali, da je strah pred izgubo službe napovedoval tesnobo ljudi.

Negotovost pač ne prispeva k duševnemu zdravju.


»Stigmatizacija je povezana z manjšo ozaveščenostjo in strahom. Zdaj, ko bolezen vedno bolje poznamo in jo bo več ljudi tudi prebolelo, bo verjetno stig­matizacije manj.«

 

Kako velik je problem stigmatizacije ljudi, ki so se okužili, in kako se ta stigmatizacija nasploh lahko nekontrolirano širi?


Stigmatizacija je povezana z manjšo ozaveščenostjo in strahom. Zdaj, ko bolezen vedno bolje poznamo in jo bo več ljudi tudi prebolelo, bo verjetno stig­matizacije manj.
 

Ali se stigmatizacija ranljivejših in tudi starejših skupin ljudi, ki jo opažamo v »moderni« individual­ni družbi, v zdravstveni krizi še krepi?


Zdi se mi, da je kriza zaradi koronavirusa pravzaprav priložnost, da smo se vsi še bolj zavedeli prisotnosti starejših, da se o njih več govori. To je lahko tudi pozitivno, saj bomo kot družba bolj občutljivi za njihove težave.

Nekaj drugega pa bo, seveda, če bodo ljudje jezo ali frustracije zaradi svojih težav ob koronavirusu valili na te ranljive skupine. To lahko privede do polarizacije družbenih skupin in tudi večjih nemirov v družbi. Vendar se mi zdi, da so ljudje bolj jezni na našo politiko kot na ranljive posamez­nike ter da te razumejo in si jih želijo obvarovati.