Kaznovani, ker želijo govoriti po slovensko

ST. KANZIAN/ŠKOCJAN – »Če jezik ni viden in slišen, potem je to mrtev jezik,« mi je pred dnevi v Vinarah (Unternarrach), v uradno dvojezični vasi, dejala Sonja Kert Wakounig, po poklicu prevajalka, mati dveh otrok, predsednica Krščansko-kulturne zveze in še bi lahko naštevala. Ena izmed njenih dejavnosti je med drugim tudi, da se s preostalimi krajani že več kot desetletje bori za priznanje svojega jezika. Vinare so ena od 11 vasi od skupaj 37, kolikor jih je v občini Škocjan, ki so letos dobile dvojezični topografski napis in s tem tudi pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika. Seveda bi se to lahko zgodilo že davnega leta 1955, ko je bila podpisana ADP (avstrijska državna pogodba), ali morda leta 2000, ko je avstrijsko ustavno sodišče odločilo, da je občina Škocjan/St. Kanzian dvojezična. »Ker se slovensko govoreči krajani s tako politiko niso strinjali,« tako Sonja Kert Wakounig, »so se odločili za protest oziroma samopomoč krajanov. Sama oziroma z možem sva prvi dopis ali prošnjo, naj nama v prihodnje odločbe pošiljajo tudi v slovenščini, napisala že 3. maja 2001. Do leta 2004 je pisni zahtevek vložilo vsaj še 40 družin. Tistega leta je tudi kazalo, da bomo zadevo le pripeljali do uspešnega konca. Župan Thomas Krainz je namreč gospo M. K. sicer v nemščini, pa vendar z uradnim dopisom obvestil, da bo v bodoče dobivala dopise tudi v slovenščini.« Sonja je bila prepričana, da je bilo to priporočilo ustavnega oddelka, a tega deželni politiki niso bili pripravljeni upoštevati, zato od obljube ni bilo nič.

Brez posluha in pameti

Zaradi občutka nemoči in prevelikega obsega administracije, kar je motilo zlasti starejše krajane, je precej družin resigniralo, posebno ker jih okolica v glavnem ni razumela. Prevečkrat se je pojavilo vprašanje, ali je tega res treba, saj tako in tako vsi razumejo nemško. »Ducat pa nas je ostalo in pred tremi leti smo sklenili, da ne bomo samo prosili, ampak začeli prispevke (kanalizacija, voda, turistična taksa) plačevati na fiduciarni račun, in to toliko časa, dokler župan ne bo uvidel, da imamo pravico do odločbe v svojem jeziku.« Stvar je postala resna, ko je občina ne samo grozila z izvršbami, ampak jih je tudi uresničila. »Delodajalcem so pošiljali izvršbe na plače, drugim niso izplačali pokojnin, ogrožali so dobro ime celotnim družinam. Občina se je sicer povsem neoporečnim državljanom vpisala na nepremičnine v zemljiške knjige, in to z zneski samo 147 evrov.« Župan Thomas Krainz je bil zaradi tega tudi že tožen, vendar oproščen, in to z obrazložitvijo, da ni mogel vedeti, da je z neupoštevanjem slovenščine zlorabil uradni položaj. Da je bil celotni postopek farsa oziroma posmeh pravni državi, ni treba posebno poudarjati. Z novelizacijo zakona o narodnih skupnostih julija letos, ki so ga politiki po 56 letih prodajali kot zgodovinski kompromis, je vsaj 11 prizadetih mislilo, vsi prihajajo zdaj tudi iz uradno priznanih dvojezičnih krajev, da je njihov boj končan, vendar so se zmotili. Samo tri dni po sprejetju zakona so namesto dvojezičnih oziroma slovenskih odločb dobili le nemško obvestilo o izvršbah, čeprav občina ve, da je ves denar, v teh letih se ga je nabralo za več kot 60.000 evrov, na posebnem računu in da bi bil za razplet potreben le ščepec dobre volje in zdrave pameti.