Čeprav bodo z asfaltiranjem več sto kvadratnih metrov površine, ki bo stalo predvidoma manj kot 15.000 evrov, vzpostavili stanje pred arheološkimi raziskavami, je javnost pričakovala vse kaj drugega. Arheologi so prišli na Punto (Prešernovo nabrežje) ravno zato, ker je uprava prejšnjega župana Petra Bossmana zastavila projekt postopnega urejanja in prenove skrajno dotrajane mestne infrastrukture.
V temeljitejšo prenovo infrastrukture jih ne sili zgolj dolžnost upravljavcev spomeniško zaščitenega mesta, temveč tudi ambicija, da bi nekoč postali evropska prestolnica kulture, državna turistična strategija in ne nazadnje tudi vse višja gladina morja, ki grozi, da bo potopilo Piran.
Arhitekturne zasnove pripravljene
Občinska uprava je že leta 2016 pridobila idejno zasnovo utrditve približno kilometra obalnega pasu Punte od hotela Piran do območja pod cerkvijo. To je posebej občutljivo območje, saj je staro in strnjeno mesto na nenavadno koničastem rtu spomeniški biser, morje okoli Punte je naravni rezervat, v morju tik ob obali pa raznovrsten živelj. Za nameček je mesto zelo iskana tarča nepremičninarjev. Poleg idejne zasnove ureditve širšega obalnega pasu je izbrani Studio Pirss (arhitekturni biro Sandija Pirša) izdelal tudi projekt za izvedbo ureditve trga na Punti s tlakovanjem in prikazom arheologije.
Kot nam je povedala vodja občinske službe za investicije Karmen Pines, so projekti za ureditev Punte usklajeni z zahtevami in soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Če bodo projekti dobili večinsko podporo javnosti, bodo izvedbene projekte uvrstili v proračune za prihodnja leta, je pojasnila Karmen Pines.
Gostilničarji urejali brez dovoljenj, zdaj pa so proti
Na Punti je več kot 15 lokalov in piranskih gostišč. Večina gostincev je doslej nasprotovala posegom, saj se bojijo, da bodo s tem izgubili del prometa in predvsem del javnih površin, na katerih imajo postavljene mize. Najete površine (terase) so sčasoma vsi preuredili v nekakšne zimske vrtove, večinoma brez soglasij in dovoljenj. Nekateri so v tlake (v javne površine) vgradili talno ogrevanje, drugi so se pred poplavami ogradili s parapetnimi zidki. ZVKD zahteva, da bi morali biti zimski vrtovi urejeni enotno v skladu s konservatorskimi smernicami, ločeni od pročelij piranskih hiš. Morali bi zagotoviti vsaj 3,7 metra široko interventno pot med gostinskimi mizami in obalno črto, da bi omogočili oskrbo in dostop do hiš gradbenim, delovnim in intervencijskim vozilom.
Idejni projekt Studia Pirss ugotavlja, da je pas med hišami in morjem širok v povprečju 12 metrov in da bi restavracije po teh načrtih smele zasesti največ šest metrov obale, preostalih šest metrov pa bi bilo namenjenih vozilom, kolesarjem in sprehajalcem. Ob skalometu (valobranu) je predvidena postavitev parapetnega zidu, ki bi v dobršni meri preprečil poplave. Na mesto velikih valobranskih skal bi ponekod postavili večje, ravne kamnite bloke, ki bi imele vlogo valobrana in bile obenem veliko prijaznejše do kopalcev in sprehajalcev. Idejna zasnova kot možno predvideva tudi gradnjo več krajših (deset metrov dolgih in poldrugi meter širokih) pomolčkov. Celotna obala piranske Punte bi se tako v dobršni meri spremenila v prostor za rekreacijo in kopanje.
Tudi ukrepi proti poplavam
Mesto in država bi morala narediti vse, kar je mogoče, da bi najkasneje v prihodnjem desetletju čim bolj preprečila poplave in postopno utapljanje mesta. Parapetni zidek je seveda samo eden od možnih ukrepov. Razmišljati bi morali tudi o morebitnem zvišanju tlaka obalne promenade, o preprečevanju vdora vode skozi kanalizacijo in precej porozna tla, na katerih sloni mestno jedro. Kako bo občinska uprava prepričala gostilničarje, da se odpovejo delu površin, je težko napovedati. V teh primerih ne gre samo za podjetniški zaslužek, saj vsi gostilničarji zagotavljajo tudi delovna mesta, bogatijo turistično ponudbo in plačujejo davke državi.
Še najmanj razumljivo je, da se država, ki je večinska lastnica obalne parcele, in občina Piran doslej nista dogovorili za zdavnaj nujno ureditev sramotno grde plaže pred hotelom Piran. Predstavniki hotela (last podjetja Eurotas) so nam že večkrat potrdili in občini izkazali interes, da bi sodelovali v tem projektu. Arhitekti imajo narisane rešitve, državne in občinske službe pa obtožujejo druga drugo. Že zdavnaj bi morali bolje rešiti tudi črpališče mestnih odplak, ki kazi mesto na bližnjem pomolu.
Veliko uspešnejši so v Izoli
Obnova poteka uspešneje v Izoli, kjer nameravajo jeseni začeti drugo fazo sanacije ribiške infrastrukture. Rekonstruirali in širili (ter zvišali za pol metra) bodo del obale Sončnega nabrežja do dela, kjer so sanacijo končali leta 2010 v času županovanja Tomislava Klokočovnika. Sanirali bodo pomol v južnem delu mandrača in obnovili njegov severni del do bencinske črpalke. Poglobili bodo akvatorij ribiškega pristanišča in v njem namestili plavajoče pomole ter drugo opremo za ribiče, poskrbeli za razsvetljavo. »Do poletnih počitnic bi radi pridobili gradbeno dovoljenje in kandidirali za delež nepovratnih sredstev evropskega ribiškega sklada. Prihodnje leto bi radi investirali 2,5 milijona evrov in z naložbo vsaj deloma povišali obalo, da bi vsaj nekoliko zaustavili poplave. Če bi hoteli zgraditi še varovalni zidek ali pločnik ob mandraču, da bi tesneje zaprli staro mesto pred poplavami, bi morali predolgo čakati na soglasje spomeniškega varstva,« nam je povedal izolski župan Danilo Markočič.