Kdaj Fellinijev Amarcord pri koprskem Rexu?

Koper – Potopljeni ostanki prestižne italijanske potniške ladje Rex med Koprom in Izolo doživljajo podobno usodo kot lipicanci: imamo jih mi, izkoriščajo jih večinoma drugi. Italijani na veliko oživljajo mit o prestižni ikoni Mussolinijevega obdobja gospodarske velesile in tudi pri nas kupujejo dele in predmete s potopljene ladje.

V koprski občini si prizadevajo, da bi ovrednotili in zavarovali spomin na to izjemno ladjo in neverjeten dogodek. »Če hočemo postaviti pomnik, ki nas bo spominjal na dogodek, moramo čim prej nekaj narediti,« je prepričan slikar samouk Marjan Kralj iz Izole, zbiratelj vsega, kar je povezano z ladjo. Kot otrok je preplaval obalo do potopljenega železja, ki je štrlelo iz morja. Velika gmota uničene ladje ga je zaznamovala za vse življenje. Doslej je naslikal najmanj 25 platen z motivi ladje v različnih tehnikah, 15 so jih včeraj postavili na razstavi v Pokrajinskem muzeju Koper. V svoji delavnici že nekaj let končuje štiri metre dolg – 75-krat pomanjšan – model ladje v vseh podrobnostih, ki bo tudi plul.

Časa ni več prav veliko

»Pokrajinski muzej Koper z razstavo podpira prizadevanje, da bi na območju nekdanje obalne ceste primerno ovrednotili prostor, ki je izjemnega pomena za kulturno dediščino. Radi bi postavili pomnik, zavarovali ostaline v morju in omogočili turistični razvoj, ki ga lahko ponudi takšna dediščina. Razstava je samo del širših priprav za večji projekt,« je povedal direktor Pokrajinskega muzeja Luka Juri.

Kralj trdi, da časa ni veliko, ker spomin bledi, predmeti z ladje pa vse bolj prehajajo v roke tujih zbirateljev. V Italiji so dobili celo dva milijona evrov nepovratnih sredstev za ta namen, pri nas pa smo bili doslej romantično nerodni: »Skrajni čas je, da se povežejo vsi, ki kaj pomenijo v odnosu do te dediščine, in da skupaj izdelajo projekt, ki bi ga morale podpreti tudi državne ustanove. Ob obali bi lahko, denimo, postavili plavajočo platformo, morda v obliki Rexa, ki bi omogočala povezavo z arheološkim podmorskim parkom. A to je samo ena od zamisli, o katerih je treba premisliti.«

Kralj pravi, da tuji zbiratelji kupujejo zelo lepe predmete z ladje. Pomorski muzej v Piranu ima nekaj posod, jedilnega pribora in dokumentov z Rexa, v Vinakopru sta pisalna miza in vitrina, klavir je v sežanskem kulturnem domu. Upokojeni pomorščak Slavko Franca iz Lucije ima doma žepni muzejček s 40 predmeti z uničene ladje, na Hrvaškem zdaj nekdo prodaja rešilni čoln ... Toda najzanimivejši bi bil šestmetrski ladijski propeler, ki je zakopan globoko v mulju. Mnenja o tem, ali bi ga morali pustiti tam ali ne, so različna. Franca pravi: »To, da nekateri Rexovi deli propadajo pod muljem v morskem dnu, ne pomeni nikomur nič.« Tudi arheolog Andrej Gaspar meni, da ne bi bilo nič narobe, če bi ladijski vijak izkopali in ga pokazali javnosti. V Kopru so nekateri že računali, da bi za takšen podvig morali zbrati vsaj 100.000 evrov.

Odlično gradivo za turistično zgodbo

Od dvesto do tristo metrov od obalne ceste je na morskem dnu 12 metrov globoko še zmeraj vidna 200 metrov dolga, skoraj 30 metrov široka in osem metrov globoka sled ladje, ki je niso potopili »komunisti«, kot vztrajajo nekateri tuji avtorji, ampak angleška zavezniška letala, ki so na prazno, zasidrano lepotico izstrelila 123 raket. Sled je del oplate ladijskega trupa, ki ga delavci splitskega Brodospasa in Veli Jože konec 50. let prejšnjega stoletja niso mogli iztrgati iz mulja. Zdaj bi bilo to idealno območje za podvodni arheološki park. Do leta 1958 je bil potopljeni Rex največji »rudnik« železa v Jugoslaviji, saj so z njega pobrali 11.000 ton železa.

Kralj in njegovi podporniki imajo prav: imamo odlično gradivo za turistično zgodbo in zgodbo varovanja kulturne dediščine. Lahko jo pustimo pozabi časa, pogreznjeno v mulju lučaj od obale, ali pa ponudimo v poduk novim generacijam in kot turistično zanimivost hkrati.