Kdo je sploh nedolžen

Verjetno ni naključje, da je Igor Bavčar za kriminalistično preiskavo, ki je ta teden doletela njega in Boška Šrota, okrivil Zorana Jankovića. S tem je koristno zožil prostor razmišljanja, kaj so bili pravzaprav temeljni gradniki preiskave in kakšna je bila resnična teža preiskovanega dejanja. Kriminalisti so se ravnali po načelu, ki je v navadi tudi pri preiskovalnem novinarstvu: če hočeš priti zadevi do dna, slêdi denarju! V kombinaciji treh imen (Bavčar, Šrot in Janković) nas pot tako pripelje v leto 2005, torej v čas tik pred razrešitivjo Jankovića kot predsednika uprave Mercatorja in po njej. V tem kontekstu dobi preiskava spornega posla (domnevnega pranja denarja) v letu 2007 pravo težo. Na dlani je, da ne gre za majhno ali obrobno tajkunsko zgodbo, temveč za pomemben dogodek v izgradnji zloglasnega tajkunskega omrežja, ki se je po letu 2005 razmahnilo kot konglomerat z močnimi sidrišči v politiki.

Zgodba o vzrokih za kriminalistično preiskavo v sredo gre takole: Pivovarna Laško je leta 2007 kupila 7,3 odstotka delnic Istrabenza, jih nato prodala hčerinski družbi Plinfin in nato po bolj ali manj isti ceni (precej pod borzno ceno) blejski Sportini. Pivovarna je delnice menda kupila draže, kot jih je prodala naprej. V dolgi nadaljnji verigi so delnice menda prišle v okolje Igorja Bavčarja, očitek, ki je povzročil preiskavo, pa je, da je Pivovarna Laško (Šrot) kupila delnice, ki so bile 25 milijonov evrov dražje, kakor je bila njihova cena v nadaljnji verigi preprodaje (Microtrust, Pom-invest), ko so prišle v družbe Staneta Valanta kot solastnika Istrabenza. Očitek je tudi, da je ta finančna razlika Bavčarju rabila za začetek lastniškega prevzema Istrabenza, za isto vsoto pa da je bila oškodovana tedaj še Šrotova Pivovarna Laško. Bistvo suma za preiskavo je, da je bilo to pranje denarja in gospodarski kriminal. Postavlja pa se vprašanje, zakaj bi Šrot oškodoval lastno pivovarno in koristil Bavčarju.

Odgovor med poznavalci deluje kot logičen in pelje najprej do domnevnih Jankovićevih zamer, nato pa še do političnega okolja, ki je posel bodisi omogočilo bodisi ga ni preprečilo. Poznavalci so namreč velikodušno Šrotovo uslugo Bavčarju pojasnili s protiuslugo, saj je Istrabenz septembra 2007 Laškemu prodal del Mercatorja, ki mu ga je 2005 prodala država (Kad). To naj bi bil nasledek ugodne prodaje Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško 2005. Siva cona očitkov in zamer, ki sežejo onkraj zdajšnje preiskave, pa je sestanek akterjev, Boška Šrota in Igorja Bavčarja s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo. Bilo je 12. avgusta 2005, pomembno vlogo pri tem pa je imela tudi državna sekretarka Andrijana Starina Kosem. Tu se postavi nadaljnje vprašanje, ali bi se tajkunski balon lahko začel napihovati brez blagoslova tedanjega prvega ministra države.

Na koncu verige domnevnega pranja denarja je kriminalistična preiskava, na koncu tajkunske verige pa družbeni problem, ki v gospodarski krizi dobi poseben ten. Za Bavčarja ni pomemben Janković, temveč (sporna) vsebina dejanja. Šrotu gre ugotovitev, da je pohlep kakor zmaj, ki požre vse okoli sebe, na koncu pa ugrizne v lastni rep. Kaj pa je z Janševo tezo o tajkunih, ki da so po zadnjih volitvah odpirali šampanjce? Dvanajstega avgusta 2005 so buteljke prinesli iz premierove pisarne, zdaj so te dokazni material v kriminalistični preiskavi. In nauk? Sodni mlini resda večkrat meljejo počasi, težko pa jih je prepričati, naj ne meljejo.

Iz sobotne tiskane izdaje Delo