Tiskane izdaje
Suzana Grau. Trenutno piše knjigo zgodb s svojih popotovanj, izobraževanj, zgodbo uvidov in navdihov, ki potujejo z njo. Učenka mnogoterih staroselskih šamanov, njenih učiteljev, išče zdravilne zgodbe. Vodi individualne delavnice za ženske, Rdeče šotore; popotovanja, kjer se delijo zgodbe, kjer »plešemo, ustvarjamo in se cartamo na vseh ravneh«.
V mestu jo pogosto najdete vso pisano odeto na kolesu, polno energije, ki jo nosijo le tisti, ki so na poti odkritja svoje lastne skrivnosti. Dr. Brené Brown, ameriška profesorica in tudi v Sloveniji priljubljena avtorica, pravi: »Ko zanikamo svojo zgodbo, nas ta določa. Ko postane naša, si lahko napišemo nov pogumni epilog.«
Morda bi bil čas, da v oporokah ne zapisujemo samo, katere materialne dobrine (ali dolgove) bomo zapustili otrokom, ampak tudi, s katerimi ranami se bodo morali soočati, kaj pravite?
Preden odgovorim, moram poudariti, da je vprašanje treba videti v luči časa, v katerem živimo. Moji starši so se rodili v petdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemalo po tem, ko se je končala vojna. In velika želja, s katero so zrasli, je bila pustiti otrokom dom, v katerem bodo lahko živeli, jim pomagati pri fizičnem preživetju. Njihove vrednote so prepojene z vrednotami njihovih staršev, ki so preživeli vojno. Kaj potrebuješ v vojnem času? Hrano, škornje, obleko in milost, da preživiš. Naša generacija, vsaj v večini, ima preskrbljene te osnovne potrebe. Si predstavljate, da bi vaša babica govorila o ranjenem notranjem otroku ali da gre meditirat? To pripada našemu času.
In ko gledamo na svoje starše, se moramo otresti iskanja krivde in se posvetiti razumevanju in preobrazbi tistega, kar ne deluje. Vsaka generacija nadgradi prejšnjo. Predajo nam vzorce in rane pa tudi kvalitete in dobre lastnosti. Jaz temu pravim glina. Kako boš oblikovala svoj kos? Na neki točki je čas, da prenehaš biti otrok, ki s prstom kaže na starše, česa mu niso dali, prevzameš odgovornost za svoj danes in si rečeš: »To je torej moj material. Kaj bom naredila z njim?« In začnem preobražati bolečine. Začnem prepoznavati kvalitete, ki so mi jih predali starši. To te osvobodi. In naredi odraslega. Ne le to, da greš od doma in si finančno neodvisen.
Na Oninem sestrstvu ste nas povabili k razmisleku, koliko (in ali sploh) se zavedamo, da nismo samo neposredni potomci naših staršev, temveč smo tudi vnuki, pravnuki, prapravnuki. Se zavedamo, kako vplivajo na nas tudi tisti, morda v vojni izgubljeni, koščki naše osebne preteklosti?
Enega od izzivov današnje družbe vidim v tem, da nima prave povezanosti s predniki, in tudi da se premalo zavedamo, da smo mi predniki bodočim generacijam. Torej, da zapuščamo dediščino, ki bo podprla ali otežila življenje prihodnjim generacijam. Na Novi Zelandiji imajo čudovito navado, da na vprašanje, kdo si, odgovorijo: Sem Suzana Grau, iz Ljubljane. Moja mama je Mira. Moj oče je Saša. Moja reka je Sava. Moja gora je Šmarna gora. Močno se zavedajo povezanosti s predniki in zemljo. Pri njih je iniciacija v odraslost vedenje, kdo si, kdo stoji za teboj, kdo te podpira, poznavanje svojih prednikov. Mladenič ali mladenka pred celotno skupnostjo deli imena svojih prednic in prednikov po mamini liniji, vse do zadnje oziroma do prve prednice. Znajo jih na pamet, tudi za 2000 let. Obred traja ure in ure. In občutek dobiš, da so vsi predniki v prostoru. Videni. Priznani. Sprejeti. Vse njihove odlike, vsa njihova prehojena pot, vsa ljubezen in ves trud. Vsa človeškost. In sprejemanje prednikov je spet ena od vstopnic za odraslo in zdravo življenje. A seveda gremo najprej skozi bolečine in praznine, ker to najbolj kliče po pozornosti.
Tudi sama sem se udeležila nekaj obredov s tistimi, ki so bili na svetu pred mano. In bolj ko gradim stik z njimi, bolj se mi odstirajo darovi, ki sem jih prejela. Bolj se razumem. Pretresla me je ugotovitev, da je zanikanje kakšne svoje potrebe ali talenta, kot bi zanikala njihov obstoj. Kdor sem, je v veliki meri njihovo darilo, darilo prednikov. Na tej poti dobiš tudi odgovore na vprašanje, kaj je zares tvoje. In včasih ni nič narobe, če ob kakšnem spoznanju preprosto zapreš vrata za seboj in narediš, kar pač lahko. Nekatere rane je včasih treba pustiti pri miru, ker se tako mnogo bolje zacelijo. Zato rada rečem, da nam predniki ponudijo kos gline. In kaj bomo naredili iz njega, je samo naša odločitev. Imamo moč, da svoje življenje oblikujemo v tako, ki nas navdihuje, a terja odločitev in zavezanost.
Na Novi Zelandiji sem tudi zares začutila, kako močne prednike imamo v Sloveniji oziroma na območju nekdanje Jugoslavije. Kakšna moč je v naših kosteh! Kakšna povezanost z zemljo! Kakšna norost in divjost in srčnost so v nas! Tolikšno bogastvo. Res bogastvo. In če se tega zavedaš, lahko bolj polno doživljaš sebe.
Vaša pot je zanimiva. Od maskerke in frizerke v Operi, prek poklica akademske igralke, izpopolnjevanja iz petja in giba na umetniški akademiji v Gradcu, študiranja ritualov na šoli, kjer »zdravijo« z gibom, v Angliji in Belgiji, ste voditeljica Rdečih šotorov in še in še ... Kdo ste, Suzana? Tako radi ljudi pospravljamo v predale.
Ja, in še in še. Ni mi dolgčas. (Smeh.) Ko rečem, da sem igralka, točno vem, kakšen odziv lahko dobim na drugi strani. Je obleka, je identiteta, ki pomaga sogovorniku ustvariti lažjo predstavo, kdo jaz sem. Sogovornik dobi občutek, da me pozna, ker ima predal, v katerega spadam. Ampak ta identiteta, ta obleka te lahko tudi zaduši. Menim, da imamo mnogo več obrazov in talentov, kot jih razvijemo. Ravno zaradi strahu pred izgubo identitete in pred tem neznanim, ki potem strmi v nas. Kdo sem, če nisem več to? Ali sem lahko oboje ali … Tukaj se začne »zabava« in postavljanje notranjega stebra, ki ni povezan z nalepko.
Včasih smo imeli zavestne iniciacije in prehode, ki so nas podprli pri stopanju v novo. Počastili smo prehod iz enega obdobja v drugo. Tako lahko vzameš kvalitete v svojo malho in jih ne zavržeš, ampak potujejo s teboj naprej.
Kateri so bili tisti dogodki v življenju, ki so vas najbolj zaznamovali?
Vsakič ko grem v neznano, ko zajadram iz enega obdobja v novo, se zgodi iniciacija. Tako je bilo, ko sem šla na sprejemne izpite na AGRFT, tako je bilo, ko sem šla študirat obredja ali potovat po Avstraliji. Vsakič ko grem iskat kak pozabljen, speč delec sebe, kakšno lastnost, razvijat kak talent, to postanejo mejniki.
Eden največjih je bilo romanje po Jakobovi poti v Španiji. Obstaja življenje pred Caminom in po njem. Na 1100 kilometrov dolgo pot sem se podala pred dobrimi 13 leti. Dala mi je priložnost, da sem se prvič v življenju zares uzrla. Kdo sem, kakšne zgodbe nosim v svojem nahrbtniku? Na tej poti sem prvič odvrgla masko igralke. Vse, kar sem imela, so bili potni list, pohodni čevlji, osem kilogramov prtljage, dnevnik in nekaj denarja.
Navdihnila me je Shirley Maclaine s svojo knjigo Camino. In sem se odpravila. Želela sem videti svet, ali odslikava moja notranja prepričanja in kakšna so. To je bila moja prva večja pot. Seveda sem imela kar nekaj strahov. Od tega, da me bodo posilili, mi pobrali organe, da bom postala žrtev italijanske mafije. (Smeh.) Do strahu pred srečanjem z divjimi psi, ki jih Shirley omenja v knjigi. Ampak, kot pravijo, Camino ti da vse, kar potrebuješ, in tudi jaz sem že na začetku dobila priložnost, da se soočim s strahovi in potem mirno romam.
Prvi del poti sem štopala, ustavil mi je tovornjakar, Italijan, zvečerilo se je in moj občutek v želodcu se je oglašal, tukaj je nekaj narobe. In res je bilo. Italijan se je začel sliniti po meni in prositi za poljubček: »Baci, baci, dame un bacito.« Uspešno sem mu ubežala, a sem že naslednje jutro dobila priložnost za novo soočenje. Prespala sem namreč na bližnjem seniku in ko sem odprla oči, je proti meni tekel ovčar. Da se polulaš od groze. Lastnika sem v polomljeni italijanščini prosila, naj me pusti, da grem naprej, da sem samo uboga romarka. (Smeh.)
A to še ni bil konec. Vsakič ko sem na poti zagledala psa, sem se mu izognila v velikem loku. Kmalu sem dojela, da tako ne bo šlo. Če bom za vsakega psa zaokrožila po poljani, ne bom nikoli prispela do Santiaga. Treba se bo dokončno spopasti s tem strahom. In potem se je pred mano pojavil rotvajler – ok, morda je bil pudelj. (Smeh.) Obstala sem in mu rekla, če me namerava požreti, naj me. Zraven pa pošiljala vibracijo ljubezni, kolikor sem je v strahu zmogla zbrati. (Smeh.) No, kot vidite, sem še tu. Camino ti res da vse, kar potrebuješ. In je dobra metafora življenja. Dogodki, ki se pripetijo, pokrajina, ki se spreminja, ljudje, ki jih srečaš ...
Ena močnejših zgodb je bilo srečanje s Francozinjo Michelle. Nekaj dni sva hodili skupaj in ob večerih delili večerjo in pogovore o uvidih, ki nama jih je dal dan. Blizu mi je bila. Nadarjena pisateljica otroških knjig. Duhovita. Izobražena. Izjemno lepa. Nekega večera je pred menoj prispela v refugio (romarsko zatočišče) in sem jo v smehu poklicala: Mademoiselle Michelle, ça-va? Ko se je obrnila, sem zamrznila. Bila sem prepričana, da me bo udarila, tolikšen bes je bil v njej. Kaj sem naredila narobe? Nisem razumela. Zvečer je prišla k meni pomirjena. Delila je z mano, kaj ji besedi v resnici pomenita. Ko je bila še deklica in se je v očetu ali bratu zbudila sla, sta jo vedno poklicala: Mademoiselle Michelle, mademoiselle Michelle! Pridi …
Ne vem, ali je še živa. Izgubili sva stik. Vem pa, da je rak razjedal njeno maternico in se širil na preostale dele telesa. Njena zgodba me je zelo pretresla. In čeprav sama nisem doživela česa tako grozovitega, mi je dala zelo jasen uvid: če bom pestovala bolečine in zamere, če ne najdem poti, da odpustim preteklost, je to pot v smrt.
Mar moramo potemtakem vsi na pot?
Ne, je pa zagotovo laže, ko se umakneš iz znanega okolja, malo zrahljaš idejo o svoji osebnosti in identiteti. Camino je blagoslov. In ko delamo občasne umike, dobimo uvide o sebi. Prerodimo se. Bolj se slišimo, kar je v naši družbi, ki nepretrgano stremi naprej, kar izziv. Skorajda tekmujemo, kdo ima bolj natrpan urnik z obveznostmi. Naš družba je naravnana na energijo poletja. Vse je na vrhuncu cvetenja. Smrt in tišina nimata ne prave vloge ne opevanja.
Ampak v njiju se najbolj regeneriramo in potem res lahko delujemo v najvišje dobro. Sebe, družine in skupnosti. Ker se zaslišimo. Na Rdečih šotorih vidim, kako velik izziv si nam je ženskam vzeti čas zase. Izčrpane, a še kar delujemo. Pregorele, pa še kar kuhamo, likamo in smo družabne, čeprav naše celo telo kriči – stop. Še posebno v času menstruacije, ki je čas za počitek! Čas za regeneracijo. To je naša zima. Vsak mesec jo imamo. Spuščamo se globoko v podzemlje. Na plan stopijo naši strahovi in sence in če si vzamemo ta čas za počitek in izstop iz svojih vlog, lahko zelo veliko naredimo in potem spet zajadramo prerojene v pomlad. Ampak večina je preplavljena s krivdo in dolžnostjo in deluje enako kot takrat, ko ovulira in je na vrhuncu energije. In tukaj vidim naš največji odmik od naravnih ciklov. Ne spoštujemo jih. Ne poslušamo svojih teles. Ne prisluškujemo naravi. Je čas za počitek in je čas za akcijo in ustvarjanje. Preprosto, kajne? Na Oninem sestrstvu smo naše druženje sklenile ob ognjenem srcu, z zgodbo in povabilom, naj naš notranji ogenj ne neha goreti. Negujmo ga, da ne ugasne. Moje vodilo je delovati za dobro Zemlje in vseh nas, ki bivamo na njej. Vem, da smo močni ustvarjalci in da lahko preobražamo sebe in svet na bolje. Da imamo možnost zapustiti dediščino, ki je v navdih in podporo prihajajočim generacijam. Iz tega vedenja sem ustvarila Aluna tempelj, v katerem ustvarjam individualne in skupinske delavnice, obrede ter srečanja (t. i. gatheringe). Delavnice, ki jih vodim, so preplet moje ljubezni do zgodb, plesa, petja, tišine, obredov ter znanja, ki sem ga nabirala kot igralka in učenka staroselskih modrosti in praks. Sem kot babica porodnica, ki te podpre, da si prisluhneš in prepoznaš svojo modrost, moč, lepoto in to, kar se izraža skozi tebe. Vodim te, da živiš svojo sočnost in celovitost. Kot pravi Howard Thurman, vplivni afroameriški teolog in filozof: »Ne sprašuj se, kaj potrebuje svet. Vprašaj se, kaj me dela sočnega in živega in potem pojdi in to uresniči. Kajti svet potrebuje ljudi, ki so prepojeni s sokom življenja.« Ali kot pravijo moji predniki: »Piči, Miki!« (Smeh.)
