Tiskane izdaje
Fenomen razkrivanja (domnevno) koruptivnih dejanj v zdravstveni sferi si nedvomno zasluži celovito pozornost. Predvsem zato, ker se za razgaljanje majhnih lopovščin ali nedopustnih okoriščanj praviloma odločajo - anonimneži. Tako se je zgodilo tudi v zadnjem primeru, v katerem se bosta farmacevtski velikan Novartis in njegova hčerinska slovenska ekspozitura znašli pred roko pravice zaradi kazenske ovadbe, ki so jo vložili odvetniki na željo anonimnega informatorja, ki svoje identitete noče razkriti. Zdaj lahko le ugibamo, kako in koliko je bil dotični morda tudi sam vpleten v zadevo, posredno ali neposredno.
Čeprav je ovadba širša, saj zahteva odgovornost zaradi (poskusov) podkupovanj zdravnikov in zdravstvenih politikov v Srbiji in Albaniji, pa je vsebinsko, vsaj kar se slovenskega prostora tiče, še bolj zanimiva. Ovadeni oziroma zatoženi so bili zdravniki, medicinske sestre, njihovi svojci in celo sosedje, ki so se pustili s čarterskim poletom odpeljati na promocijo zdravila, ki naj bi ga prvi (po izletniškem prepričevanju) pospešeno predpisovali svojim pacientom.
Ali se je vse navedeno in očitano tudi res zgodilo, bodo kmalu preverjali, ugotavljali in dokazovali za to pristojni organi. Zdaj je zadeva (v Sloveniji) v rokah okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani pa tudi Kosove protikorupcijske komisije, s primerom se bodo najbrž ukvarjali tudi na policiji. Na mednarodni ravni pa je v reševanje sumljive in konkurenčno ter poslovno nedopustne zadeve vpletenih toliko forumov, da bo kršitelje, če drugega ne, v prihodnje še pošteno bolela glava zaradi »pozabljenih« etičnih norm.
Pojavnost nepravilnosti naj bi tako v zdravstvenih institucijah kot v farmacevtskih podjetjih, v lekarniški ali kateri koli drugi dejavnosti, preprečevali kodeksi etike in interni pravilniki, ki določajo pravila igre pri, denimo, financiranju strokovnih izobraževanj - toda ti so, kot je videti, precej porozni. O tem pričajo tudi mnenja komisije za preprečevanje korupcije (med drugim o sporni zadevi v UKC Ljubljana, ki je zdaj še v revizijskem postopku), ki trenutno proučuje »zelo dobro dokumentirano« zadevo Novartis.
Pravzaprav je zanimivo, da je primer kršitve etičnih standardov s strani farmacevtske industrije na eni in predstavnikov zdravstva oziroma zdravstvene politike na drugi strani priplaval na površje prav v času, ko je potekalo srečanje Greca - Skupine držav Sveta Evrope proti korupciji, ki ji predseduje predsednik slovenske komisije za preprečevanje korupcije. Že zaradi (naključnega?) časovnega ujemanja obeh dogodkov je razlogov za razkritje ozadja v omenjeni zadevi več kot dovolj. Dodatna motivacija v razgaljanju mednarodne konkurenčne pokvarjenosti pa je tudi dejstvo, da evropska komisija že nekaj časa pospešeno raziskuje poslovne nepravilnosti v proizvodnji zdravil.
Ker so v razkrivanje te afere vpeti številni forumi, od evropske komisije, evropskega združenja farmacevtske industrije, ki ima celovita samonadzorovalna pravila za dobro poslovno prakso, do Interpola, je pri tej zgodbi mogoče pričakovati hitrejši in doslednejši razplet kot pri njenih predhodnicah.
Aktualno pa ostaja isto vprašanje: Kdo si pri vseh teh zadevah mane roke? Pa ne le zdaj, po konkretni kazenski ovadbi, ampak pri končnem izkupičku, pri katerem sicer vse prej kot zanemarljivi sodno-odvetniški stroški predstavljajo le kapljo v morje - v primerjavi z dobički, ki se kopičijo pri uspešnem potegovanju za ustrezno uvrstitev (in prodajo) zdravil (ali, na primer, medicinske opreme) v sistemu. In pri takšnem početju, da ne bo pomote, nikakor ni na prvem mestu skrb za blagor bolnikov.
Iz torkove tiskane izdaje Delo
