Tiskane izdaje
Kako ohraniti, kar je neprecenljive vrednosti, se sprašujejo in zdaj že obupujejo postojnski letalci. Dobri dve desetletji so uspešno zbirali domača starodobna letala in jih obnovili, a statusa starodobnikov in muzeja zanje jim ni uspelo pridobiti. Zbirke morda kmalu ne bo več.
Usoda letalskih starodobnikov vprašljiva
Na letališču Aerokluba Postojna in v bližnji vasici Belsko hranijo letalci 14 starodobnih letal. Večina je jadralnih letal nekoč priznanih vrhunskih domačih konstruktorjev in domače izdelave, starih 50 in več let. Dve sta motorni letali slovenskih konstruktorjev, izdelani v nekdanji skupni državi Jugoslaviji: letali aero 3 in kurir. Obe sta leteči, kar je za letala te vrste predvsem na območju nekdanjih socialističnih držav prava redkost. Razen postojnskih je nekaj lesenih starih letal raztresenih še drugod po Sloveniji, tudi zaprašenih na podstrešjih aeroklubov in v zasebni lasti posameznih pilotov. Prav nobene spodbude ni, da bi se ta letala ohranila. Ohranjanje starodobnikov pa je zelo razvito na zahodu, bodisi v letečem stanju bodisi v muzejih, saj gre za neprecenljivo tehnološko-kulturno dediščino.
Postojnski letalci so v preteklosti uspešno organizirali dneve starodobnih letal, nazadnje leta 2007, kjer so se letala iz vse Slovenije predstavila javnosti. Potrkali so že na ničkoliko vrat v državi, da bi jim kdo pomagal letalsko dediščino ohraniti, a neuspešno. Medtem ko so lastniki motorjev in avtomobilov v bitki z birokracijo zmagali in svojim starodobnikom zagotovili status, ki pomeni spodbudo za ohranjanje žive tehniške dediščine, država letalskim starodobnikom statusa ne prizna.
Infografika: Delo
Postojnske letalce smo obiskali na letališču
Franc Jaklič vsakokrat, ko zasliši zvok letalskega motorja ali piš kril jadralnega letala, kljub pogovoru z nami pogleda v nebo. Seveda, polnih 33 let je bil upravnik Aerokluba Postojna, na travnati letalski pisti vsak dan od jutra do večera in spremljanje letal v zraku je bila njegova naloga. Zdaj teh skrbi kot upokojenec nima več, a je na športnem letališču v Postojni vseeno še vedno kot doma. Skupaj s sinom Jakom in letalskim kolegom Miranom Briškim skrbi za enajst letal muzejske vrednosti, spravljenih na letališču, še trije pa so v vasici Belsko pri nekdanjem padalcu Vinku Dolesu.
Kadar rečemo, da ima nekaj muzejsko vrednost, s tem povemo ne le, da gre za nujnost ohranjanja, ampak da je vrednost predmeta neskončno velika, neprecenljiva. Eden od vzrokov za to oznako je ljubezen. Kdor se je kadarkoli zares ukvarjal z letali, ve, kaj je to ljubezen.
Kako leti petdesetletnik?
»Aerc je nežen, mehak, bolj občutljiv po višini in nagibu kot novejša letala. Malo slabše sposobnosti ima, počasneje se dviga, ni poskočen, a je letenje z njim ena sama poezija, vse se preliva. Ko daš plin, je len, počasen, ne veš, ali boš vzletel ali ne, počasi pridobiva hitrost, nato najprej dvigne rep, pa čaka in nabira hitrost, dvigne trup, spet čaka, šele nato vzleti. Čisto drugače kot citabrija. Aero 3 ima težavo, ker je zelo težak, 900 kilogramov ima in 180 konjskih moči, propeler pa tak, da najbrž vse svoje moči niti ne izkoristi. A je z njim bistveno lepše leteti kot s sodobnimi letali. To je res pravi avion,« opiše letenje s starodobnikom, ki je bil izdelan leta 1957, 35-letni športni pilot in inženir strojništva Jaka Jaklič. Poleg očeta, ki je lastnik letala, je edini pilot v Sloveniji, ki leti s skupnim »aercem«.
Aero 3 Foto: Mavric Pivk/Delo
Aero 3 je dvosedo šolsko športno letalo, ki so ga pred pol stoletja in več imeli vsi aeroklubi v Sloveniji in Jugoslaviji. Glavni konstruktor je bil slovenski inženir Boris Cijan, izdelala pa ga je tovarna letal Utva v Pančevu. Na njem so se izšolali vsi piloti takratnih generacij. Letala je razporejala po aeroklubih jugoslovanska vojska (JLA), katere cilj je bil, da se iz večjega števila mladih pilotov nekateri vključijo v rezervni vojaški sestav in vzdržujejo letalsko znanje in kondicijo, da bodo leteli varno za primer obrambe države.
Za obnovo okoli 8000 ur
Na začetku 80. let je JLA ukazala, naj aeroklubi ta lesena letala, preoblečena v platno, in podobna letala kurir uničijo. Takrat so začeli izdelovati šolska letala utva sodobnejše konstrukcije. A vsi aeroklubi navodil niso upoštevali in niso uničili vseh. »Leta 2007 smo izvedeli, da ga imajo v Sinju in da ga želijo prodati. Imel je srečo, da je bil v hangarju, zato je vojno preživel brez poškodb. Ker je v Dalmaciji manj vlage, je bila lesena konstrukcija v odličnem stanju,« opisuje Franci odločitev za nakup letala. S sinom sta ga nato obnavljala do leta 2014, ko je Franci po skoraj 30 letih z njim spet vzletel.
Franc in Jaka Jaklič, Miran Briški in Vinko Doles Foto: Milena Zupanič
Franci je med letoma 1996 in 2001 najprej obnavljal letalo kurir. Obnove jadralnih letal se je v istem času lotil športni pilot in strojni inženir Miran Briški, ki je bil nekaj časa tudi predsednik Aerokluba Postojna, ves čas pa jima je pomagal Vinko Doles, nekdanji padalec. Brez njega ne bi mogla, pravita oba.
»Na začetku sploh nismo vedeli, kako se obnove lotiti. Tako je bilo porabljenega veliko časa. Vsakdo je svetoval nekaj drugega, ni nekega pravila, vsaka obnova je unikatna, kupovala sva knjige, zbirala podatke v Nemčiji, iskala dokumentacijo letal,« je povedal Briški. Do danes so obnovili in obnavljajo 12 jadralnih in dve motorni letali. Zakaj so jih obnavljali?
Ohraniti slovensko dediščino
»Cilj je bil ohraniti letalsko kulturno dediščino, to je, ohraniti vsa letala, ki so kadarkoli letela v Sloveniji in jih čim več obdržati v letečem stanju. Imeti letečo zbirko starodobnikov, s katero bi se seznanjali mladi in z letali lahko tudi leteli. Vzor nam je bil muzej letečih letal v Schleissheimu pri Münchnu. Menimo, da bi to bila popestritev slovenske ponudbe za širšo Evropo in domačo javnost. Kdo si ne želi leteti z oldtimerjem?« pojasni kdo ve katerikrat že načrte postojnskih letalcev Miran Briški.
Z idejo leteče muzejske zbirke so poskušali navdušiti vse v državi: muzeje, občino, ministrstvo za kulturo, upravo za civilno letalstvo, turistične organizacije, upravo Postojnske jame. Pa ni šlo. Vedno se je kaj zataknilo. »Prišli smo na cilj – ustanovili smo zbirko. A možnosti, da bi muzej res postavili, nam ni uspelo uresničiti. Ne moremo sami, za to mora biti večji interes. Tega ni. V Sloveniji vsakdo išče možnost, kako nečesa ni mogoče narediti, ne kako se da. Prva težava je, kako kulturno dediščino sploh legalizirati. Našim letalom ne priznajo niti statusa starodobnikov. Nismo mogli slediti vzoru motoristov, ki lahko sami izdajo potrdilo, da je motor starodobnik. Na upravi za civilno letalstvo so nam namreč dejali, da je to njihova pristojnost, in tu se je tudi ustavilo. S statusom starodobnikov bi imeli cenejšo registracijo in zavarovanja. To in vzdrževanje letal je zelo drago. Drugi problem je, kje zbirko hraniti. Za to je potreben muzej, konkretno velik hangar. Tega sami ne moremo zgraditi. Tako se zgodba na žalost konča,« pravi Briški.
Oče in sin Jaklič sta obupala in bosta letala začela prodajati. Slovenija bo tako izgubila svojo bogato letalsko dediščino. Aero 3, ki smo ga med pogovorom zračili na toplem postojnskem soncu, smo ob tej ugotovitvi hitro potisnili nazaj v za vse premajhen hangar.
