Tiskane izdaje
Punčka. Koroška punčka okrogloličnega obraza in puhastih rjavih las se srečno smeji s pobledele družinske slike, ki jo mati privija k sebi. Deklica, o kateri domača javnost ve praktično vse in v resnici ničesar. Otrok, ki še ni niti zakoračil v svet odraslosti, a so ga tja pahnili neusmiljeni odrasli. Štiriletnica, o kateri se je glas zajedel v vsako družbeno poro – prisvojili so si jo socialni pedagogi, z njo prek birokratskih paragrafov rokujejo javni strokovni delavci, zanjo se trgajo odvetniki, neusmiljeno si jo lasti javnost prek družabnih omrežjih. Postala je celo objekt parlamentarnih debat. Je dragoceno blago, s katerim si v času pred državnimi volitvami hočejo zviševati politični ugled. Za njeno telo se pulijo starši in bližnji sorodniki, nihče pa se v globini svojih duš ne vpraša po njenih občutjih, hotenjih; njeno lastno voljo je družbeni sistem zmaličil v gmoto razčlovečenosti. V resnici o dekletcu vemo le, da je pred letom dni izginilo iz domačega ognjišča v mežiški dolini.
Ugrabitev?
Njen oče Boštjan, prvi otrokov varuh in zaščitnik, je pred materjo in dedkom, za katerega obstaja sum, da je nad deklico izživljal svoje spolne fantazije, bitjece odpeljal neznano kam. S tem s pravnega vidika nezakonitim dejanjem je nasilno pretrgal vez z dekličino materjo Aleksandro, čustveno bilko otrokovega življenja, na katero se otrok opira ob fizičnem in duhovnem razvoju. A konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala tudi naša država, očetu dopušča zaščito svojega otroka. Kar v dveh členih je zapis o spolni zlorabi: dokler zanjo obstaja najmanjši sum, je treba otroka zaščititi. In na to se opira oče. Tožilci in drugi pravosodni ter policijski delavci bi morali po uradni dolžnosti dognati, kaj se je v resnici dogajalo z otrokom in kolikšna je verjetnost, da se je zloraba dejansko zgodila, a je notranji nadzor v policiji razkril vrsto nepravilnosti. »Zato moram otroka zaščititi jaz,« izza rešetk, kamor so ga posadili zaradi domnevne ugrabitve in skrivanja hčerke, sporoča Boštjan. V 9. členu konvencije zasledimo, da država mora omogočati redne stike otroka s starši. Neučinkovit pravni sistem pa je le poglobil bitko med spoloma in si po črki zakona umil roke. Podaljšanje pripora očetu in obtožba zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe lahko Korošcu Boštjanu tudi za pet let odvzame prostost in s tem možnost, da bi deklico vrnili v normalno življenje.
Zlorabe za domačimi zidovi
Izjavi psihologa, očetovega zagovornika Matica Munca, da je »deklica glede na razmere v redu,« ne moremo kar mirno prikimati. Prav tako pa ne dopustiti, da bi jo brez podrobne preučitve morebitne spolne zlorabe vrnili v okolje, kjer za tovrstno kaznivo dejanje obstaja že najmanjši dvom. Svet Evrope v Konvenciji o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem (Konvencija Lanzarote) ugotavlja, da je eden od petih otrok v Evropi žrtev seksualnega nasilja. V 90 odstotkih ti napadi ne pridejo v javnost in so skriti za domačimi zidovi. Odstotki, ko je napadalec nekdo, ki ga otrok pozna, se gibljejo med 70 in 85. Če je bila dekletcu odvzeta pravica do spolne nedotakljivosti in je bila nemočna žrtev sprevržene seksualnosti odraslega, ravno tistega, ki bi moral njeno nedotakljivost ščititi, zakaj torej pravni red ne zaščiti dostojanstva otroka?
Na senčni strani Alp
Slovensko notranje in pravosodno ministrstvo šele zdaj, potem ko je njuna vpletenost in hkrati neizraznost v tragični koroški drami v javnosti doživela izjemno negativen odjek, začenjata kampanjo o osveščanju o spolnih zlorabah otrok. Pozno? Bolje kot nikoli. Le upati je, da ne gre za predvolilno pometanje smeti izpred preobloženega praga, ko so ravno na primeru koroške deklice prav vsi pogrnili na celi črti. Dokaz: evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v teh dneh zabilo nov žebelj v krsto navidez pravne države – Slovenije. Celjskemu odvetniku Boštjanu Verstovšku, ki postaja sinonim za reševanje tragičnih otroških usod pred evropsko roko pravice, je spet uspelo z obsodbo ravnanja naše države v primeru kršenja otrokovih pravic. Z denarno odškodnino 4000 evrov za obdobje izgubljenih stikov s svojim otrokom, ki ga je v vrsti kršitev zakona naše sodišče dodelilo materi, ne očetu ne njegovemu potomcu ne more povrniti izgubljenega časa. Poldrugo leto je otrok odraščal brez očeta. Sodba odpira vprašanje odgovornosti države oziroma sodstva, ki dopušča zlorabe postopkov, je oster odvetnik, poleg tega pa se taki postopki neredko zavlečejo na dve leti in več, kar je nedopustno. Kot nemi krik se ob takih nesrečnih zgodbah bere izjava notranje ministrice Katarine Kresal: »Dolžnost države je, da pristojni organi objektivno preiščejo celotno dogajanje in sprožijo ustrezne postopke, ob tem pa morajo biti koristi otroka na prvem mestu.«
Kljub vsemu je narava družbe taka, da z otrokom, ki spregovori o zlorabi, ravna kot z drugorazrednim bitjem. »Slovenska pravna zakonodaja ni prijazna do otrok. Otroci, ki imajo probleme, naj si gre za nasilje v družini, zlorabe, zanemarjanje ali druge tegobe, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika. Včasih namreč tudi šole in centri za socialno delo težave spregledajo ali pa jih niti ne obravnavajo resno. Ponekod se pa tudi ob želji za reševanje neke situacije izpostavlja otroke, namesto da bi se jih zaščitilo.« Tako je stanje v družbi ocenil šolar Jan, predstavnik Nacionalnega otroškega parlamenta pri ZPMS.
Dobra praksa Evrope
Slovenija ni edina, ki se je znašla v vrtincu diskriminacije starševskih pravic in pravic otrok. Evropsko sodišče za človekove pravice se v zadnja leta sooča z primeri, ko mora odločati v primerih starševskih ugrabitev otrok po Evropi, kjer je vedno več mešanih parov in kjer so se močno spremenili tradiconalni družinski vzorci. Sodišča v EU nimajo poenotenega prava na tem področju, zato so v preteklosti odločala vsako po svoji pravni praksi. Bolj znan mednarodni primer sega v leto 2007. Slovenka Irena in Italijan Vincenzo sta se po 14 letih zakona ločila. Italijansko sodišče je Vincenzu zavrnilo prošnjo za dodelitev hčerke Alessandre in predlagalo, da jo začasno namestijo v dom za otroke v Pisi. Mati je deklico nemudoma odpeljala v Slovenijo. Slovensko sodišče, kamor se je obrnila Irena, je sledilo haaški konvenciji in predpisanemu najboljšemu namenu za otroka ter Ireni dodelilo skrbništvo, čeprav je pred tem italijanska roka pravice že začela postopke za vrnitev deklice očetu. Naše sodišče je odločilo z utemeljitvijo, da bi otroški dom deklici lahko pustil nepopravljivo travmo, prav tako je deklica Alessandra izrazila željo, da ostane pri materi. Vincenzo se je pritožil. Sodišče evropskih skupnosti je nato odločilo, da sodišče v državi EU, na ozemlju katerega je otrok prisoten, ne more dodeliti skrbništva enemu od staršev, če je sodišče druge države predhodno že odločalo o skrbništvu. Alessandro so vrnili v Italijo.
A obstajajo tudi dobre prakse. Mediatorka evropskega parlamenta Roberta Angelilli je ugodno za otroka zgladila spor med očetom italijanske in materjo slovaške narodnosti, ki se nista mogla dogovoriti o skrbništvu in pravicah do stika z njunima otrokoma, rojenima v Italiji, ki ju je mati odpeljala na Slovaško.
Očetje kot filmski junaki
Iztrgani iz družine
Natalija Markač je tudi sama najprej mama, ki je na lastni koži občutila birokratsko okostenelost sistema, ki ji je čez noč odvzel otroka brez obrazložitve. Oče je enoletno in petletno deklico odpeljal na center za socialno delo. Tam je z zgodbo, da je Natalija slaba mati, ki ne kuha in pere, dosegel neverjetno. Še isti večer je center (odločbe o otroškem dodatku sicer piše pet mesecev) odločil, da morata otroka v rejniško družino. Brez preverjanja in zaslišanja matere. Vse odločitve izvedencev, policije, ministrstva, inšpekcije, tožilstva, sodišča so se opirale le na ugotovitve centra, ki bi moral, kot zakon določa pred namestitvijo v rejništvo, opraviti ugotovitveni postopek in navesti vzroke. Natalija je svoji punčki prvič videla in objela tri tedne po odvzemu. Leta borb z inštitucijami niso prinesle napredka, šele inšpekcijski nadzor, ki ga je sprožila komisija za preprečevanje korupcije, je pokazal nepravilnosti. »Mojima hčerkama so bile kršene temeljne pravice. Iz družine sta bili iztrgani brez pravne podlage,« obžaluje mamica. Pri rejnikih sta ostali sedem let! Odgovarjal ni nihče. Nataliji se nihče ni niti opravičil za trpljenje, punčkama pa ne za sedem let izgubljenega otroštva. Direktorica centra, ki je vodil postopke, pa je v tem času celo napredovala.
Ptički brez gnezda
Ptički brez gnezda, ki jih je v literaturo na prelomu prejšnjega stoletja tenkočutno prelil Fran Milčinski, pionir evropskega sodstva, ki se je vestno ukvarjal s problematiko zapuščenih, zanemarjanih otrok brez staršev, otrok v rejništvu, ki živijo med nami. »Ali si čisto pozabila, kako je bilo pri nas, kako se je nama godilo brez mame, brez ljubezni, kakor dvema ptičkoma brez gnezda?« je nemi krik pisateljeve junakinje, ki je enako glasen tudi danes. Slišati bi ga morali starši, ki z otroki ravnajo kot z objektom medsebojne manipulacije, in vsi preostali, ki se vključujejo v reševanje razbitih družin. Tudi okroglolična punčka puhastih las, koroška deklica, ki že mesece ni uzrla lic svoje matere ne očeta, je ptiček brez gnezda. Koliko otroških usod po Evropski uniji, utemeljeni na demokraciji z izdatnim socialnim poreklom, pa dejansko hrepeni po pravičnejših, enotnejših in hitrejših postopkih, bo sčasoma pokazala zgolj suhoparna statistika. Vsak otrok potrebuje mamo, vsak otrok potrebuje očeta, je pred leti pela tudi svetovno znana družina Kelly Family. Ali sploh želimo slišati ptičke?
Zaporne kazni za nevestno delo!
Deklaracija o otrokovih pravicah zapoveduje, da naj otrok v svojih najnežnejših letih ne bi bil ločen od matere, in še navaja, da potrebuje oba roditelja. Usoda mnogo otrok pa je položena v roke tujcem, ki čez njih naredijo odločilni križ. Sistem jih ne ne upošteva kot svobodno, edinstveno in samosvoje bitje, čeprav Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah otroku zagotavlja, da se ga v postopkih pred državnimi organi obravnava kot subjekt in ne objekt. Podrobneje procesne pravice otrok določa Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic. Obe se na podlagi 8. člena ustave uporabljata neposredno, a v praksi to pogosto zbledi. »Po naši oceni se pogosto pojavlja stanje, da sodišče oceni, kateri od staršev je primernejši za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo in na tej podlagi izda začasno odredbo,« ugotavljajo pri varuhu človekovih pravic. V nadaljnjih postopkih, do pravnomočnosti nekateri potrebujejo tudi več kot šest let, državni organi in nosilci javnih pooblastil tako stanje prepogosto pomagajo ohranjati, namesto da bi ga odklanjali. Organi, izostri psiholog Matic Munc, ne spodbujajo učinkovitih rešitev za otroka. »Naš pravni sistem ni pripravljen na hitre in strokovne odločitve v primerih, ko je poleg civilnega (razveza) v teku še kazenski postopek (sum nasilja, zlorabe ...).« Samo s takojšnjo popolno reformacijo postopkov, z akutnim doizobraževanjem in s povezovanjem vladnega ter nevladnega sektorja bi začeli reševati eno največjih ran naše družbe. Nevestno delo posameznikov, ki otroke pojmujejo kot predmete, pa bi, zagovarjajo psihologi, moralo biti kaznovano tudi z zapornimi kaznimi.
