Kdo sta urbanist Miran Gajšek in prof. Roko Žarnić?

Kdo bo okoljski minister? Miran Gajšek: urbanist, ki ga je nekdanja ljubljanska županja opisala kot urbanista, ki se je v Ljubljani dobro znašel ali prof. Roko Žarnić, strokovnjak za gradbene materiale in potresno inženirstv.

Objavljeno
29. januar 2010 21.49
Miran Gajšek
Dejan Vodovnik, Tomaž Švagelj
Dejan Vodovnik, Tomaž Švagelj
Miran Gajšek, eden od kandidatov za novega ministra za okolje in prostor, v ljubljanskem urbanističnem miljeju ni neznan. Njegova pot v glavnem mestu se je začela 1. novembra pred petimi leti, ko je v ljubljanski mestni upravi na povabilo takratne županje Danice Simšič (SD) nastopil vodenje področja usklajevanja urbanističnega načrtovanja in gradnje, kar je bila tudi njegova dotedanja delovna obveznost na Mestni občini Celje; na oddelku za okolje in prostor ter komunalo je uradoval kot višji svetovalec 1 - vodja sektorja za prostorsko načrtovanje in evropske zadeve. Danica Simšič je za Delo včeraj dejala, da je Gajšek »delal dobro in z njim nisem imela slabih izkušenj«. Na naše vprašanje, ali ga vidi kot novega okoljskega ministra, pa je le odgovorila, da »gre za urbanista, ki se je v Ljubljani dobro znašel«.

 

Je pa ob njegovem prihodu v glavno mesto precej prahu povzročilo dejstvo, da je bil Gajšek, ko je bil direktor celjskega zavoda za planiranje in izgradnjo, pravnomočno obsojen na štiri mesece zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let. Obsojen je bil namreč zaradi zlorabe uradnega položaja v nepremoženjsko korist tretje osebe s tem, ko je podjetju Gradbeništvo Božičnik izdal lažni potrdili, da je v celoti plačalo kupnino in komunalni prispevek za občinsko stavbno zemljišče ob Ljubljanski cesti v Celju, čeprav v resnici še ni poravnalo vseh obveznosti. Leta 2005, ko je nastopil položaj t. i. koordinatorja urbanističnega načrtovanja in gradnje v Mestni občini Ljubljana, je bil pred zakonom spet čist, vendar se je prav to dejstvo iz njegovega »personalnega kartona« vleklo še precej časa in bržkone ni pozabljeno niti zdaj.

 

Zdaj ko je načelnik oddelka za urejanje prostora v prestolnici, skrbi za pripravo dolgoročnih prostorskih planskih in prostorskih izvedbenih aktov; postopki so v zadnji fazi, čeprav bo treba odgovoriti še na najmanj 3000 pripomb posameznikov in četrtnih skupnosti. Kljub temu pa ima o načelniku in enem od ministrskih kandidatov Gajšku župan glavnega mesta Zoran Janković izredno dobro mnenje. Tu je nemara tudi vzrok za precej močno in aktivno (politično) lobiranje, s katerim si prav župan želi videti Gajška na ministrskem stolčku. Vendar, kot je slišati iz krogov blizu predsednika vlade, ima Gajšek »približno 30 odstotkov možnosti za uspeh«.

 

Iz ljubljanskih opozicijskih strank (SDS, NSi, SLS) pa je neuradno mogoče slišati, da bi bilo morebitno imenovanje Mirana Gajška za ministra, »milo rečeno, neresno«, saj bi - med drugim - pomenilo, da bi pripravljavec dolgoročnih prostorskih načrtov za razvoj glavnega mesta sam sebi potrjeval omenjeno gradivo.

 

Kdo je prof. dr. Roko Žarnić


Strokovnjak za gradbene materiale in potresno inženirstvo dr. Roko Žarnić je redni profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, kjer predava predmete eksperimentalna analiza konstrukcij, gradiva, vzdrževanje in gospodarjenje z objekti, vodarstvo in komunalno inženirstvo ter propadanje gradbenih materialov. Leta 1995 je na fakulteti ustanovil katedro za preizkušanje materialov in konstrukcij, ki jo vodi še danes.

 

Na matični fakulteti je doktoriral leta 1992. Na takratnem Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij (ZRMK) v Ljubljani se je zaposlil po diplomi leta 1974 in ostal do leta 1993, nazadnje kot generalni direktor, na sedanjem Gradbenem inštitutu ZRMK pa je član uprave za raziskovalno delo in član upravnega odbora Holdinga ZRMK.

 

Svojo raziskovalno pot je začel v potresnem inženirstvu na ZRMK. Posebej se je posvetil potresni odpornosti zidanih konstrukcij, in sicer večinoma zgradb, ki so del naše kulturne dediščine. Izkušnje si je nabiral med prenovo Posočja po prvem potresu leta 1977 in v Črni gori po potresu 1979. K napredku stroke je na mednarodni ravni prispeval z izvirnim eksperimentalno podprtim modelom za nelinearno analizo potresnega odziva okvirne konstrukcije z zidanimi polnili, kar je bilo podlaga za njegovo magistrsko in doktorsko delo.

 

Po prihodu na univerzo je nadaljeval z zidanimi in lesenimi konstrukcijskimi elementi, v zadnjih osmih letih pa tudi s tistimi iz armiranih umetnih snovi in sodobnimi konstrukcijami iz lameliranega stekla.

 

Sodeluje pri pripravi nove generacije evrokodov (evropskih standardov) za konstrukcije iz armirane plastike in stekla, raziskuje tudi lastnosti klasičnih gradiv, kot je denimo beton, kar mu omogoča stalno posodabljanje predmeta gradiva, ter problematiko varstva in prenove kulturne dediščine.

 

S svojim delom na ravni evropske gradbene tehnološke platforme, kjer je odgovoren za kulturno dediščino, pomaga pri usmerjanju sredstev evropske komisije v raziskave s tega področja. Sodeloval je in še vedno sodeluje pri vrsti bilateralnih projektov, projektov Eureka in Cost in tistih, ki so financirani v okviru programov evropske komisije. Soorganiziral je tri mednarodne konference o prenovi kulturne dediščine.

 

Rezultate raziskav je sam ali s sodelavci objavil v treh monografijah ter mnogih knjižnih poglavjih, prispevkih na domačih in mednarodnih konferencah, člankih v revijah, še več pa v prispevkih na konferencah in v knjigah drugih avtorjev. Sodeloval je na več kot desetih znanstvenih konferencah, bil je recenzent projektov za italijansko ministrstvo za znanost in visoko šolstvo ter za ARRS v Sloveniji. Veliko je predaval v tujini, za svoje delo je dobil vrsto uglednih nagrad in priznanj.

 

Pod njegovim mentorstvom so doslej doktorirali štirje kandidati za doktorat znanosti, magistriralo je šest diplomantov, diplomiralo pa 60 absolventov fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

 

Iz sobotne tiskane izdaje Dela