Tiskane izdaje
Ljubljana – Dejstvo, da se vsak družinski spor, pri katerem sodnik angažira izvedenca klinične prihologije, podaljša za najmanj pol leta, se zdi skrb vzbujajoče tako sodiščem kot ministrstvu za pravosodje in zbornici kliničnih psihologov. Razlikujejo pa se pogledi, kako bi ta problem rešili.
Na to, da je specialistov klinične psihologije pri nas premalo, posebno tistih, ki bi bili pripravljeni poleg svojega rednega dela opravljati še sodno izvedenstvo, že vrsto let opozarjajo tako rekoč vsi, ki jih to področje kakorkoli zadeva. Pri zbornici kliničnih psihologov trditve podkrepijo s številkami – nikjer v EU ni manj kliničnih psihologov v javni zdravstveni mreži kot pri nas (tri na 100.000 prebivalcev), čakalna doba za obravnavo otroka na napotnico je od pet do deset mesecev, za odraslega pa celo več kot dve leti.
Še bolj skromne so številke pri izvedeništvu – po navedbah zbornice je 24 sodnih izvedencev za to področje, v resnici pa naj bi se jih, po podatkih, ki smo jih dobili s sodišč, s primeri družinskih sporov ukvarjalo le 17. Na ministrstvu za pravosodje, ki skrbi za sezname izvedencev, cenilcev in tolmačev, se vrzeli, po besedah Evelin Pristavec Tratar, v. d. generalne direktorice direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo, zavedajo in jo poskušajo zapolniti.
A je očitno pristop, kako so se tega lotili, zmotil zbornico kliničnih psihologov, kjer so prepričani, da se strokovno znanje, kompetence in izkušnje, ki jih pridobijo med petletnim študijem in potem še v štirih letih specializacije ter prakso, ne morejo primerjati z nobenim drugim usposabljanjem. Konkretno z družinskimi terapevti, ki študirajo na teološki fakulteti – pred časom so predlagali, da bi jih uvrstili na seznam izvedencev. Pravosodno ministrstvo pa je, po besedah Evelin Pristavec Tratar, poslalo poizvedbo na resorno ministrstvo, ali se študijska programa kliničnih psihologov in družinskih terapevtov prepletata in bi tudi oni lahko opravljali izvedeništvo, vendar odgovora v nekaj mesecih še nimajo. A klinični psihologi opozarjajo, da ne družinski ne terapevti drugih usmeritev niso dovolj izobraženi za tovrstno izvedenstvo.
Izvor vseh težav: specializacije
»Problema bi se morali lotiti tako, da bi razširili mrežo specialistov klinične psihologije v zdravstvu, tako bi omogočili ljudem, da pridejo do pomoči, ko jo potrebujejo, po drugi strani pa bi imeli širši nabor specialistov, ki se lahko odločali za izvedenstvo,« je prepričana dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica zbornice kliničnih psihologov, ki vidi rešitev v sodelovanju med ministrstvom za zdravje in ministrstvom za pravosodje. »V državi ni institucije, ki bi imela točen podatek, koliko specialistov klinične psihologije imamo in kje delajo. Naša zbornica je organizirana kot profesionalno društvo, nimamo pa javnih pooblastil, ker ministrstvo za zdravje vztrajno zavrača podelitev in s tem na neki način sporoča, da ga to področje ne zanima in naj si ga uredimo sami, kakor vemo in znamo,« meni dr. Sana Čoderl Dobnik.
Obenem opozarja, da je izvor vseh težav financiranje specializacij: »Mi bi si želeli, da bi bilo financiranje specializacij klinične psihologije, ki so štiriletne in potekajo prek usposabljanja v posameznih zdravstvenih ustanovah, kot pri zdravnikih, tudi financirano tako, kot so zdravniške specializacije. Njihova specializacija gre iz sredstev proračuna, mreža je izdelana, nadzor ima zdravniška zbornica s sodelovanjem z ministrstvom za zdravje.«
Specializacije kliničnih psihologov pa plačujejo posamezni zavodi, kjer so ti ljudje zaposleni, glede na sredstva, ki jih pač imajo in brez kakšnega krovnega pregleda. Klinični psihologi pa pogrešajo dodatna usposabljanja, saj se kot izvedenci postavljeni v drugačen položaj, kot so običajno v službi. »V klinični praksi srečaš ljudi, ki odkrito govorijo o težavah in iščejo pomoč, kot izvedenec pa imaš pred seboj starše, ki se poskušajo delati čim boljše,« je ponazorila dr. Polona Matjan Štuhec.
