Tiskane izdaje
Piran, Ljubljana – »Mislim, da bo to zelo razburljivo, zanimivo za mimoidoče, za Pirančane in turiste, negativno in pozitvno hkrati,« o zamisli Polone Senčar iz piranske Maone, da v Piranu razstavi tri njegove skulpture, pravi eden od izstopajočih kiparskih mojstrov 20. in 21. stoletja Jakov Brdar: »Če bo postavitev harmonična s prostorom, če bo dialog, bom presrečen.«
Povsem blizu uresničitvi je zamisel piranske Maone, da 3,7 metra dolgo Brdarjevo bronasto skulpturo Vstajajoči Kristus postavijo v piransko cerkev Marije zdravja na Punti, 2,8 metra oziroma 2,65 metra visoki skulpturi Ona in On pa kot dva stražarja in svetilnika na pomola ob vhodu v notranji piranski mandrač.
Znova na »godišnji odmor«
Vsa tri dela so neprecenljive umetniške vrednosti. Ona in On sta vajena potovanj. Potem ko ju je Brdar leta 2011 izdelal in leta 2012 razstavil v ljubljanski galeriji TR3, ju je umetnik odpeljal »na godišnji odmor« v Komižo. »Ko sem kipa začel delati, sem najprej zastavil Njega, v statični, pokončni faraonski drži, brez gestikuliranja. Potem se je začela vojna v Egiptu in je nastala ta militantna drža. Naenkrat skulptura ni hotela imeti več človeške podobe, glave, ampak kljun. Eni so si razlagali, da gre za kljun galeba. In spet sem se znašel v mitologiji. Nekako sem ju želel videti na Mediteranu. Njuna postavitev na obalnem zidu v Komiži je zbegala ljudi. Nekatere je navdušila. Drugi so imeli pikre pripombe, ker pač ne ločijo likovne anatomije od opisne funkcionalne anatomije človekovega telesa. In sem ju odpeljal. Šele potem so ju začeli pogrešati in me spraševati, zakaj jim ju nisem pustil,« je viško izkušnjo povzel mojster Jakov Brdar.
»Ljudje potrebujejo čas. Najprej jim ne gre v glavo, čez čas pa rečejo: 'Ma ... niti ni tako slabo.' Ko ju zdaj pogledam, sta dobila patino. Če se bosta vživela v ambient, bodo ljudje ti skulpturi tudi sprejeli,« pričakuje umetnik. Zadnji dve leti so bile te tri monumentalne skulpture deponirane in zapuščene. »Že tri mesece imam novo skulpturo, zavito v polivinil. Kakor da bi sebe zavil vanj. Začel sem sovražiti samega sebe. To je tako, kot če glasbenik nekaj skomponira, orkester pa ne igra glasbe. To je katastrofa, ne moreš spati. In da se ti ne zmeša, modeliraš naprej. Kako naj skrajšam takšne dneve? Zato sem vesel in sočasno ranljiv – zaradi zamisli Polone Senčar. Ko zdaj pogledam Njega in Njo, sta že začela živeti. Kakor da čutita, da se bosta selila na lepše. Ampak pri nas pravijo: 'Ne sezuvaj se, dokler ne prideš do vode,'« razmišlja slovenski umetnik, večkratni nagrajenec in avtor številnih spomenikov v Sloveniji in tujini.
Najprej za leto, dve,
V Turističnem združenju Portorož so podprli njeno zamisel: »Izjemnih umetniških stvaritev sodobne umetnosti nam v javnem prostoru v Sloveniji sploh primanjkuje. V tujini bi bila tako opazna in izstopajoča umetniška dela na prostem največja atrakcija in posebnost, turisti to iščejo,« je povedala Lea Šuligoj. V Ljubljani so Brdarjeva dela na več koncih mesta mestni dragulji, opazen poudarek daje mestu Brdarjev Ikarus v Kopru. V svetu so znani številni primeri umeščanja umetnosti v javni prostor.
Eden takšnih je projekt Play me, I'm Yours (Igraj me, tvoj sem), v katerem je Luke Jerram leta 2007 v Birminghamu (VB) na ulice namestil prvih 15 uličnih pianinov, zdaj jih je v 43 mestih po svetu že 1200 in nanje vsako leto igra na stotisoče takšnih in drugačnih glasbenikov. V majhnem Orgosolu, v hribovitem in zakotnem predelu Sardinije, so z angažiranimi stenskimi poslikavami na hišah naredili rojstni kraj Antonia Gramscija za enega najbolj prepoznavnih na otoku ...
Ribiči niso navdušeni
V Piranu še niso sprejeli dokončne odločitve o postavitvi Brdarjevih skulptur. Župan Peter Bossman, ki bi prevzel pokroviteljstvo, se je odločil, da bodo zamisel najprej proučili in uskladili s konservatorji z zavoda za varstvo kulturne dediščine, krajevno skupnostjo, turističnim gospodarstvom in predstavniki občine.
Zavod za varstvo kulturne dediščine je za postavitev že dal pozitivno mnenje, vendar tudi nekateri predstavniki stroke dvomijo, da sta pomola za postavitev Nje in Njega primerna. Poleg posameznih meščanov so najbolj glasni nasprotniki piranski ribiči, ki pravijo, da jim kipa nista všeč zaradi svoje zunajzemeljske podobe in da jim bosta vzela prostor na pomolih, ki ju občasno uporabijo za čiščenje mrež.
Brdarjeva dela krasijo tudi Ljubljano
Dela akademskega kiparja Jakova Brdarja krasijo tudi Ljubljano, v nekaterih zbujajo pravljične podobe, drugi menijo, da delujejo celo groteskno. Bronaste miniaturne plastike na polici ograje Mesarskega mostu in Prometej so bile sestavni del projekta za izvedbo tega mostu in del prvonagrajenega natečajnega elaborata.
Mesarski most je umeščen v središče nekdanjih mesarskih lop in skulpture na svoj način pripovedujejo to zgodbo. Na Petkovškovem nabrežju most označuje velik kip Prometeja, na ograji pa miniature namigujejo na dogajanje v tržnih lopah, opisuje te umetnine vodja ljubljanskega oddelka za kulturo mag. Mateja Demšič. Po pojasnilih ljubljanske Službe za razvojne projekte in investicije je ljubljanska občina istočasno z izvedbo projekta postavitve Mesarskega mostu financirala tudi postavitev Prometeja in manjših skulptur, okrasja na ograji mosta. Za avtorsko delo bronastih skulptur, pri čemer je MOL odkupila avtorske pravice in delo akademskega kiparja, in za izdelavo bronaste plastike (livarsko delo) na polici Mesarskega mostu so plačali 67.200 evrov z davkom. V mestnem oddelku za gospodarske dejavnosti pa dodajajo, da so za kipe na Petkovškovem nabrežju, ki so bili postavljeni v sklopu prenove nabrežja, plačali 30.000 evrov z davkom.
Sicer pa v ljubljanskem oddelku za kulturo nimajo natančnega podatka, koliko skulptur Jakova Brdarja je v mestu. V zadnjem obdobju je poleg njegovih skulptur na Mesarskem mostu in na Petkovškovem nabrežju Ljubljana postala bogatejša še za Brdarjevo kiparsko ureditev Ključavničarske steze, ki jo je mesto dobilo kot donacijo podjetja Medis ob njihovi 20. obletnici.
