Kje je nalivno pero?

Nemalo začudenja je bilo v Sloveniji, ko v petek hrvaški zunanji minister Gordan Jandroković v Bruslju iz suknjiča ni potegnil nalivnega peresa in parafiral arbitražnega sporazuma. Ni sicer povsem jasno, od kod takšna pričakovanja, saj na Hrvaškem papirja, ki je krožil med slovenskimi politiki in naj bi ga podpisovali na sedežu komisije, nihče, razen najbrž ozkega premierkinega kroga, sploh ni videl, kaj šele o njem razpravljal. Na Hrvaškem se, razen morda tajno, na to temo ni sestala vlada in ni razpravljala vladna koalicija. Še več, ko se odloča o tako pomembnih stvareh, kakor je urejanje odnosov s Slovenijo, se na posebnem sestanku srečajo predsedniki vseh parlamentarnih strank, prikaže se predsednik države kot soustvarjalec hrvaške zunanje politike in nato odločitev sprejemajo v parlamentu. Nič od tega se ni zgodilo.

Zato je bilo povsem naivno pričakovati, da bo Jandroković v petek kaj podpisal. Na Hrvaškem je namreč v veljavi »uradna resnica«, ki jo je v saboru krčevito branila premierka Jadranka Kosor - da se je dogovorila le to, da se bodo v petek pogajanja o meji nadaljevala, in so zlobni tisti, ki zatrjujejo, da je privolila v drugi Rehnov predlog. V javnosti se je nato, ker je Kosorjeva z žalostjo ugotavljala, da ji poslanci ne verjamejo, ustvaril vtis, da bodo od petka naprej stekla dolgotrajna in mučna pogajanja o arbitražnem sporazumu. Toda naglo slovensko barantanje s papirjem, ki zelo spominja na zadnji komisarjev predlog, ki se mu je Zagreb odločno odrekel, kakor tudi dejstvo, da nihče na Hrvaškem ni zavpil, da v Ljubljani lažejo in si izmišljajo arbitražne dokumente, kaže, da je Kosorjeva vedela (in storila) več, kot je priznala poslancem sabora. Za začetek vsaj to, da je privolila v papirje, ki sumljivo spominjajo na tiste s konca junija.

In ker se danes vsaj približno ve, kaj se bo (morda) podpisalo, je za hrvaške razmere še bolj šokantno, da med opozicijsko-pozicijskimi politiki in v medijih vlada nenavadno pacifistično stanje. Kakor da nihče ni opazil, da je premierka zavajala in da je Zagreb pristal prav blizu tistega, kar je pred časom odločno že zavrnil in zaradi česar so pred dnevi v saboru opozicijski poslanci brusili nože in zahtevali pojasnila. Kar seveda ne pomeni, da je takšen miroljuben položaj slab, saj vodi h kompromisu in ureditvi razmer. Je pa takšno stanje - če se samo spomnimo, kako eksplozivno razpoloženje je bilo na Hrvaškem ob začetku poletja - presenetljivo. Vse to ima lahko več razlag: od te, da sta bili državi zares pod hudim pritiskom pomembnih držav, pa vse do tiste, da je Kosorjeva, da bi rešila evropsko zgodbo, popustila. In tudi do povsem verjetne, da so na Hrvaškem ugotovili, da arbitražni sporazum, ki je v igri, obeta. Kar koli je v ozadju, v prihodnjih dneh bo morala Kosorjeva veliko pojasnjevati.

Kljub vsemu pa je bilo v teh dneh pri sosedih presenetljivo malo pozornosti namenjene nadaljevanju pogajanj o meji; nihče tudi ni skočil v zrak, ko je slovenski premier izjavil, da je tudi Kosorjeva že dobila mandat za podpis sporazuma. Mandat od koga? Na Hrvaškem se torej dogaja na pol prikrita in nenavadna zgodba, iz katere je zelo težko izluščiti, za kakšno taktiko in igro se je - ob krotki opoziciji in medijih - odločil državni vrh.