Kje so slovenski piloti in stevardese?

Adria Airways je ugasnila, z njo pa so se od domačega zračnega prostora poslovili številni piloti in člani kabinskega osebja, ki so tudi na mednarodnem prizorišču veljali za zelo kakovosten kader. Nekateri so si poiskali novo službo pri tujih letalskih podjetjih, drugi so ostali v Sloveniji, kjer se je iskanje zaposlitve izkazalo za vse prej kot mačji kašelj. Kaj se je zgodilo z ljudmi v modrih uniformah, ki so marsikaterega Slovenca pospremili v svet?
 

Marko Kastelic, pilot

»Zaposlil sem se pri luksuznem letalskem prevozniku Vistajet, ki je eden največjih zasebnih na svetu, skupaj z ameriškim partnerjem upravlja več kot sto letal. Letim po vsem svetu, pilotiram pa global 6000. To je letalo, ki lahko leti trinajst ur brez pristanka in sprejme trinajst potnikov. V njem je poskrbljeno za udobje, na krovu so tudi postelje. Strošek letenja je 15 tisoč evrov na uro. Stranka, ki se odloči leteti iz Pariza v New York in naslednji dan nazaj, bo za potovanje odštela 240 tisoč evrov. Global 6000 najemajo milijarderji in velika podjetja, z njim letijo na sestanke, dopust … Sedemnajst dni na mesec letim po svetu, preostalih trinajst pa preživim doma. Zaradi menjave časovnih pasov sem po prihodu domov precej razdražen, a sem vesel, ko kovček postavim v garažo in povsem pozabim nanj do naslednjega odhoda. Čeprav je tujina zaradi visokih plač za marsikaterega pilota mamljiva, je tam kakovost življenja nedvomno slabša. Težav pri iskanju nove službe nisem imel, saj smo slovenski piloti v tujini zelo cenjeni, v marsičem prekašamo druge. Zasluge za to ima Adrijina šola, ki je bila zelo zahtevna in je slovela po kakovosti, od tujih bi jo lahko primerjali z Lufthansino. Pri srcu me stisne vsakič, ko na Brniku med čakanjem na letalo zagledam nedelujočo Adrijino floto. Morda smo bili po številu letal razmeroma majhen prevoznik, nikakor pa ne po znanju in delu, ki smo ga opravljali.«


 

Janez Škerl, pilot

»Z Adrio Airways sem letel dvanajst let, vse do stečaja. Zdaj sem zaposlen pri letalski družbi Laudamotion v Avstriji. Ta letalski prevoznik se je zaradi bližine izkazal za eno boljših izbir za slovenske pilote, ki imajo družino. Trenutno sem na šolanju v Londonu, učim se pilotirati airbus A320. Nato se bom odpravil na Dunaj in zatem v Zadar, kjer podjetje odpira novo letalsko bazo. Do nadaljnjega bom nastanjen tam, družina pa se mi bo pridružila v poletnih mesecih. Po velikosti flote sta Laudamotion in Adria zelo podobna. Slovenski prevoznik je vzdrževal zelo visoke standarde pri usposobljenosti posadke in pilotov. Svojo poklicno pot dolgujem Adrii in bi pri njej tudi ostal, če bi imel to možnost. Poklic pilota je zelo lep, s kolegi ga opravljamo z velikim zanosom.«

 

Aleš Demšar, pilot

FOTO: Osebni arhiv

»Za zdaj sem še v Sloveniji, se pa o zaposlitvi dogovarjam z Laudamotionom. Selitev v tujino ni tako preprosta, to je velika sprememba tudi za vso družino, še posebej če si vajen stabilnosti. Kljub temu je večina mojih kolegov zadovoljnih s službo na tujem. Za pilote je težava, če nekaj časa ne letijo, ker jim propade licenca. Ta velja eno leto, nato je treba na simulator, kjer tvoje znanje preveri inštruktor, strošek pa je 2000 evrov. Tudi če se bo slovenska država nekoč odločila ustanoviti novo letalsko družbo, bodo imeli velike težave pri iskanju kompetentnega kadra, saj bo takrat večina pilotov in kabinskega osebja že na tujem s podpisanimi pogodbami za daljše obdobje.«




 

Marjan Nemanič, vodja inštruktorjev kabinskega osebja

»Iščem novo zaposlitev, hkrati pa se dodatno usposabljam. Nadgrajujem znanje jezikov, računalništva … Težko je najti novo službo kljub dobri formalni izobrazbi, sploh če si bil več kot dvajset let zaposlen v letalstvu, ki zahteva zelo specifična znanja. Nekoliko lažje je mlajšim članom in članicam kabinskega osebja, saj letalski prevozniki iščejo mlad kader. Najtežje je srednji in starejši generaciji, nekateri so si poiskali službo v hotelu, na recepciji, v administraciji, ampak večina jih je še na zavodu za zaposlovanje. Če bi se rodili v Avstriji, Nemčiji ali kateri drugi državi, kjer je možnost zaposlitve v letalstvu bistveno večja, bi verjetno že vsi imeli službo. Slovenski delodajalci se žal ne zavedajo, koliko znanja imajo člani kabinskega osebja. Ne obvladajo samo servisa za potnike, kot je splošna predstava, ampak so izurjeni, da ustrezno ukrepajo v kriznih situacijah, znajo reševati konflikte, imajo vodstvene sposobnosti, so dobro organizirani, učinkoviti, obvladajo tuje jezike, izurjeni so v komuniciranju, navajeni naporov in tega, da v kratkem času veliko postorijo … Žal se bo to znanje sčasoma izgubilo. Evropska licenca za kabinsko osebje je veljavna še pet let od zadnjega poleta pri evropskem prevozniku. Kdor je sprejet v drugo evropsko letalsko podjetje, mora opraviti še dodatno šolanje, ki ga operater zahteva za kabinsko osebje.«
 

Vojka Viduč, vodja kabinske posadke

»Trenutno sem doma in iščem novo zaposlitev. Službo je težko najti, delodajalci žal ne prepoznajo naših potencialov, veščin in sposobnosti. V letalstvu bi lahko nadaljevala poklicno pot le, če bi se odločila za tujino, a sem letos dopolnila štirideset let, selitev v tujino bi bila zame prevelik izziv v povezavi z leti. Študirala sem turizem, zato iščem zaposlitev v tej panogi. Na leta, ki sem jih preživela pri Adrii Airways, gledam z nostalgijo in na trenutke z veliko žalostjo. Šolanje pri Adrii je bilo precej zahtevno, zato je bila šola kakovostna in zelo priznana v mednarodnem prostoru. Z njenim propadom se bo izgubilo veliko znanja in dobrih strokovnjakov.«
–––
Avtor je zaposlen v Delovnici.