Tiskane izdaje
Idrija niso le čipke, žlikrofi in drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Med njene znamenitosti, ki jih še premalo poznamo, bi lahko prišteli tudi meščanski čebelnjak. Eden redkih primerkov tovrstne stavbe dediščine pri nas je po koreniti obnovi zdaj pripravljen na svojo prvo turistično sezono.
Meščanski čebelnjak v Idriji je bil zgrajen leta 1925 na željo Pavla Lapajneta, sina premožnega trgovca s čipkami Franca Lapajneta. Lapajnetovi predniki so bili iz vasi Vojsko, natančneje iz Ogalc. Poznani so bili kot »čvelarji«, ki so imeli vedno v lasti manjše čebelnjake, v katerih so pridobivali med za lastno uporabo.
Tako se je ljubezen do čebel prenesla na Pavla, ki se je odločil postaviti večji, sodobnejši čebelnjak na sončni legi na vrtu za družinsko hišo v Idriji. Pavel je namreč v nemški knjigi Der Imker der Neuzeit avtorja Otta Palusa, ki je izšla leta 1910, zasledil fotografijo sodobnega čebelnjaka. Na njeni podlagi je nastal načrt, po katerem je mizar Jože Kenda izdelal čebelnjak in si z delom pridobil mojstrski naziv.
Meščanski čebelnjak je bil zgrajen leta 1925 na željo Pavla Lapajneta. Foto: arhiv ICRA
Tak čebelnjak je bil v tistem času pravi statusni simbol lastnika. Njegova posebnost se je skrivala v njegovi notranjosti, ki je bila sestavljena iz treh prostorov. Osrednji prostor z okni je bil namenjen druženju in delu v čebelnjaku.
V njem so bili velika miza, dvosed in stoli iz bambusovega lesa, stene pa so krasile slike. V čebelnjaku so se namreč ob praznikih in nedeljah družili gospodje in igrali družabne igre. Pogosto so se tu srečevali okoliški čebelarji in si izmenjevali izkušnje.
Druga dva prostora sta bila namenjena domu za čebele in skladiščenju sodobne opreme za čebelarstvo, od stojal, ročnega točila za med, raznih oblik matičnic, posod za shranjevanje medu do žic za napenjanje okvirjev, satnic ter preostale opreme, ki jo je lastnik prinesel s številnih potovanj po tujini.
Na panjih Cortina d'Ampezzo
Čebelnjaki tistega časa so bili sicer največkrat manjši, enostavni leseni objekti s slamnato streho, v katerih je bilo prostora za nekaj panjev in čebelarsko opremo. Dober socialni položaj je Lapajnetovim omogočal, da so za čebelnjak uporabili dražje in kakovostnejše materiale, ki so bili pri gradnjah čebelnjakov na Slovenskem prej izjema kot pravilo.
Kot je mogoče prebrati v brošuri, ki jo je ob prenovi čebelnjaka izdala Idrijsko-cerkljanska razvojna agencija, so bile v čebelnjaku na vsaki strani dve vrsti (dvakrat po šest) panjev in ena vrsta kranjičev. Vsak panj je imel svojo kartoteko, v katero je oskrbnik Julij Lapajne zapisoval vse pomembne podatke (izvalitev matice, rojenje, pojav bolezni).
Foto: arhiv ICRA
Ker so bili lastniki čebelnjaka popotniki in veliki ljubitelji gora, posebno Dolomitov, je bila na levi strani čebelnjaka na AŽ-panjih upodobljena Cortina d'Ampezzo. Na desni strani pa je nečak Pavla Lapajneta, priznani idrijski umetnik Nikolaj Pirnat, porisal pročelja AŽ-panjev in panjske končnice kranjičev s prikazi dela čebelarja, živalskimi in ljudskimi motivi.
V okolici čebelnjaka so Lapajnetovi načrtno posadili medovite rastline, kot so češnje, leske, smreke, jelke in akacije. Na pergoli, ki je bila postavljena v bližini čebelnjaka, so rasle mediteranske ovijalke in vrtnice. Po parceli čebelnjaka so bile speljane poti, pred njim sta bili postavljeni dve klopci, na njih pa sta stala dva pletena panja iz slame, predhodnika kranjičev.
Pri tem velja omeniti, da je zaradi obilice dela v družinskem podjetju in šibkega zdravja Pavel Lapajne celotno oskrbo čebelnjaka in čebel prepustil sorodniku Juliju Lapajnetu, ki je zanj skrbel od postavitve do leta 1979. Pred drugo svetovno vojno je bilo v čebelnjaku do trideset panjev kranjskih čebel. Med vojno vihro, leta 1943, je gospodar Pavel Lapajne umrl, Julij Lapajne pa je bil vpoklican v vojsko, tako da so bili za preživetje peščice čebeljih družin zaslužni zaposleni v družinskem podjetju.
Po vojni, pa vse do svoje smrti, je Julij Lapajne vzdrževal od sedem do deset panjev. Matice je kupoval pri lokalnih čebelarjih, kasneje v vzgojnih centrih. Ves med in propolis, ki ju je skrbnik pridobil, so porabili doma. Med je bil najpogosteje mešan, včasih akacijev ali lipov. Po drugi svetovni vojni je Julij Lapajne vozil čebele na pašo na Cerkljansko ob reko Idrijco, kjer so kmetje sejali ajdo. Po smrti Julija Lapajneta je za čebelnjak dve leti skrbel njegov sin Peter.
Ker lastnika čebelnjaka, Pavel in Amalija Lapajne, nista imela otrok, je leta 1980 hišo in čebelnjak podedovala Amalijina polsestra Vojka Mrak. Od leta 1981 je bil čebelnjak, ki je v slovenskem merilu izjemen primerek tovrstne stavbne dediščine, nenaseljen in prepuščen zobu časa.
Foto: arhiv ICRA
Lapajnetovim so sicer že leta 1953 z nacionalizacijo odvzeli parcelo s čebelnjakom in spodnje nadstropje hiše. Kasneje so hišo dobili nazaj, lastnica parcele pa je postala občina Idrija, ki jo je kasneje prodala gradbenemu podjetju SGP Zidgrad Idrija.
Novo življenje čebelnjaka
»Več let smo opazovali, kako eden redkih meščanskih čebelnjakov v Sloveniji propada, in to prav v neposredni bližini občine Idrija. Zato smo se trudili, da bi na katerem od razpisov pridobili sredstva za obnovo, in v tretjem poskusu nam je tudi uspelo,« pravi Karmen Makuc iz občine Idrija.
Kot pojasnjuje, so se že pred leti obrnili na podjetje SGP Zidgrad Idrija, da bi jim čebelnjak odstopili za potrebe obnove. »Lastnik parcele najprej ni hotel prodati, zato smo pomislili, da bi čebelnjak preselili na drugo lokacijo, ki je v lasti občine. A se je izkazalo, da bi bil strošek takšne prenove precej večji in ga s sredstvi, ki smo jih pridobili – dobrih 41.000 evrov v okviru programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013 iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev – ne bi mogli izpeljati. Zato smo se z Zigradom dogovorili, da čebelnjaka ne selimo, temveč ga od njih odkupimo, skupaj z delom parcele, na katerem stoji. Tako smo tudi ohranili njegovo avtentičnost: če bi ga selili, bi ga morali namreč postaviti popolnoma na novo,« pojasnjuje Makučeva.
Panjske končnice je naslikal domači slikar Danilo Jereb pod vodstvom arhitekta Cveta Kodra. Foto: arhiv ICRA
Čebelnjak so začeli prenavljati konec avgusta 2013 in končali konec leta, v nadaljevanju pa so poslikali tudi panjske končnice, kar je delo domačega slikarja Danila Jereba pod vodstvom arhitekta Cveta Kodra, ki je tudi poskrbel za načrt obnove čebelnjaka. »Na čebelnjaku so detajli iz naše zgodovine in sedanjosti. Vidimo lahko prepoznavne idrijske objekte, čipko, rudnik, skratka vse naše znamenitosti,« dodaja.
Čebelarji so v panje že naselili nekaj družin kranjskih čebel, za katere zdaj skrbi oskrbnik čebelnjaka Andrej Likar, čebelar iz Idrije. Kmalu po vselitvi čebel so si čebelnjak ogledali prvi obiskovalci, septembra lani pa so predstavniki Čebelarskega društva Idrija ob njem uredili še čebelarsko učno pot. Sledilo je slovesno odprtje čebelnjaka, v prihodnje pa nameravajo njegovo vsebino obogatiti z zbirko starega čebelarskega orodja in vrtom medovitih rastlin.
»Letošnjo pomlad nas čaka nadaljnja ureditev okolice čebelnjaka. Pri projektu smo ves čas sodelovali s Čebelarskim društvom Idrija, saj smo čebelnjaku želeli dati vsebino. Z njimi so se že takoj tudi dogovorili, da bomo objekt uporabljali za izobraževanje otrok in mladine ter v turistične namene, zato smo ga društvu dali v upravljanje,« poudarja Karmen Makuc.
Priznava, da so z odprtjem čebelnjaka sredi lanskega septembra glavno turistično sezono resda zamudili, zato pa je Center za idrijsko dediščino njegov obisk že uvrstil v svoje programe. Tako prvo pravo turistično sezono in z njo povezan večji obisk šele pričakujejo.
Na vprašanje, ali ta idrijski meščanski čebelnjak Slovenci sploh poznamo, Makučeva tako za zdaj (še) odgovarja nikalno, a promocija in prihajajoči začetek glavne letošnje turistične sezone utegneta to seveda spremeniti.
