Klammerjevi prijatelji pomagali malemu Luki

Kranjska Gora, Beljak – Včasih je dobro pogledati k sosedu, čez hrib, da vidiš, kaj bi lahko dobrega naredil, da bi dal stvarem veljavo, se priklonil pomembnim ljudem in izrazil spoštovanje njihovemu delu. Če vprašate Avstrijce, kdo je Franz Klammer, vam bodo brez razmisleka odgovorili, naš smučarski cesar. Vzdevek Kaiser Franz je dobil po avstrijskem cesarju Francu Jožefu.

Če pri nas vprašate, kdo je Bojan Križaj, prav tako bržkone ni človeka, ki ne bi vedel, da je sinonim slovenskega športa in človek, ki je v osemdesetih sprožil smučarski plaz, s katerim so junaki bele simfonije obnoreli vsak kotiček dežele na sončni strani Alp. Po domače smo mu rekli Bojči, čeprav bi lahko iz njegovega imena izpeljali kakšen drug vzdevek – recimo Bojan veliki, kar se sklada s športno terminologijo.

Cesar Franz

Razlika med Bojanom in Franzem je, da ima Franz v Avstriji »cesarski status« na vseh družbenih ravneh. Pri nas se mnogi ob imenu Bojana Križaja namrdnejo, češ, kdo pa misli, da je. Taki pač smo. Dokler je človek na vrhuncu športne moči, se vsi z njim prepoznamo, ko ga ni več, pa bi ga najraje postavili na smetišče zgodovine. No ja, na našega Bojana seveda ne pozabimo, ampak nam je bolj nadlogo kot v ponos. Njegov prispevek k slovenski samobitnosti je v mnogočem večji od mnogih, ki si jo tako radi vehementno lastijo. V času, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, so bili Križaj, Petrovič, Strel, Franko in Svetova vitezi slovenske prepoznavnosti. Stvar kulture je, kako se obnašamo do nekdanjih športnih junakov, kako jih umeščamo v zgodovino, na družbene lestvice. Prav v tem je bistvo »cesarja Franza« in »našega Bojčija«.

Ko Franz Klammer, član akademije Laureus in eden najbolj prepoznavnih svetovnih športnikov dobrodelnežev, pokliče prijatelje iz Avstrije, Italije, Nemčije, Švice in Slovenije, da naredijo nekaj za dobro družbe, ga ni športnika v Avstriji, ki se ne bi odzval.

Ko Križaj pokliče nekdanje in sedanje slovenske športnike, da bi se v imenitni družbi udeležili »Franzevega toura« oziroma dobrodelnega kolesarjenja Tour de Franz skozi tri dežele (države), se odzoveta le dva njegova prijatelja – Bojan Ropret in Stojan Lukanc. V Beljaku je imel na štartu 14. Tour de Franz precejšen cmok v grlu, ko je čutil dolžnost, da Franzu Klammerju in slovenskemu Korošcu Petru »Pacu« Wrolichu razloži, zakaj je odziv na imenitno prireditev na slovenski strani Alp tako skromen.

Ampak to ni stvar Križaja, temveč športne kulture, predvsem pa našega včasih zelo mačehovskega odnosa do dobrodelnosti. Saj poznamo tisto, »daj, zrihtaj vstopnico za ...« Vsa čast tistim, ki znajo te prireditve izpeljati in »vrniti« družbi oziroma okolju del tistega, kar so vložili v njihovo športno mladost in razvoj. Tudi to je del filozofije dobrodelnosti.

Kakorkoli, sto Klammerjevih prijateljev se je udeležilo letošnjega Tour de Franz, ki z dobrodelno noto presega druženje nekdanjih šampionov z vseh vetrov. Na kolesarjenje na trasi Beljak–Kranjska Gora–Trbiž–Baško jezero sta med drugimi prišla tudi Jan Ullrich (iz Švice), zmagovalec Toura iz devetdesetih, in Klaus Heidegger (iz Kalifornije oz. Malibuja), nekoč eden najboljših slalomistov sveta in Križajev ostri tekmec. Tržičan je bil zelo vesel, da ga je spet srečal. V kolesarskih dresih smo prepoznali tudi aktualnega olimpijskega prvaka v smuku Matthiasa Mayerja, prav tako olimpijskega šampiona v nordijski kombinaciji Felixa Gottwalda, italijanska smukača Ivana Marzolo in Petra Runggaldierja, deskarja na snegu Benjamina Karla, pa tudi Franza Webbra, nekoč enega najboljših hitrostnih smučarjev sveta in soustanovitelja Tour de Franz.

Rojena v Kaliforniji

Sijajna zamisel, povezana z imenom Tour de France, se je rodila v Kaliforniji pred trinajstimi leti. Takoj je padla na plodna tla, saj ves denar, ki ga zberejo od sponzorjev in štartnine (sto evrov), podarijo izbranim družinam, ki pomoč potrebujejo. Letos jih bodo prvič trem – po eni na avstrijskem Koroškem in v FJK oziroma Trbižu ter Kranjski Gori. Klammer in Paco Wrolich sta tretjino zbranega denarja (letos računajo na rekordnih 30.000 evrov) podarila malemu Luki Peternelu iz Kranjske Gore. Štiriletnemu fantiču so pred tremi leti presadili srce, donacijo Tour de Franz pa bodo namenili fizioterapiji. Oče Mitja Peternel je bil hvaležen športnim šampionom in vsem dobrodelnikom.

Letošnji Tour de Franz pa je imel tudi turistično noto. Prvič je gostoval izven Avstrije, pri nas v Kranjski Gori. Kolesarjenje ob Savi Dolinki je bilo pravo doživetje. Mnogi se niso mogli načuditi lepoti (v povezavi s kolesarjenjem) tega dela Slovenije. Bojan Ropret je ugotovil, da stotnija kolesarjev, na Tour de France bi ji rekli »gruppetto«, velikih športnih asov, zelo disciplinirano in zbrano kolesari, drži stalen ritem (okrog 25 km/h) in se po klancih spušča brez zaviranja. Eni imajo veliko kilometrino (Ullrich 10.000), drugi manjšo (Wrolich 5000, Claudia Strobl pa v treh letih skupaj 4560 – na štartu), Križaj pa, kot je dejal 2000 km, pravzaprav majhno, glede na čas, ki bi si ga lahko privoščil za kolesarjenje.

Paco Wrolich, ki skrbi za kolesarstvo, povezano s turizmom na avstrijskem Koroškem, je strnil misli poznavalcev evropskih kolesarskih poti, da je kolesarjenje po nekdanji železniški progi od Jesenic do Rateč najlepša kolesarska pot v Srednji Evropi. »S Kranjsko Goro sodelujemo pri pripravi skupnih prireditev v okviru projekta Alpe-Adria, tako da smo takoj našli skupni jezik. Prepričan sem, da ne bo ostalo samo pri letošnjem Franzevem touru, ampak bomo še prišli, kajti doživetje je v enem dnevu prekolesariti tri države, spoznati se s tremi jeziki in tremi kulturami. Posebno doživetje za vse pa je bila vožnja z vlakom skozi karavanški tunel. Za nas, rekreativne kolesarje, so karavanški klanci vendarle prehuda ovira,« je strnil misli Paco, sicer petkratni udeleženec najbolj slovitega Toura – de France.

Da si kulturno nismo tako daleč, je bilo videti pri prvem postanku v Oštariji v Kranjski Gori. Italijan Marzoli je za slovo zapel »Mi se imamo radi ...« Le kje se jo je naučil, je bilo slišati Jojota Pogačnika, enega velikih poznavalcev slovenskega športa, smučanja, kolesarstva in vseh skritih kranjskogorskih stez. Dober glas se pač sliši v deveto vas.