Klic na pomoč: »Da bi le dolg odplačali in obdržali stanovanje!«

Včasih se življenje čez noč tako zelo zaplete, da človek ne vidi nobenega izhoda več. To se je zgodilo tudi Lidiji Kavšek in Alešu Peršinu, ki z dvema šoloobveznima otrokoma, pri obeh so odkrili posebne potrebe, živita v Grosuplju. Če ne bi bilo njunih sončkov, nikoli ne bi prosila za pomoč.

Lidija, mati desetletne Doris, ki ima precej težav s prilagajanjem in hiperaktivnostjo, ter dve leti in pol mlajšega Sebastjana s hudo avtistično motnjo, te dni obupuje. Duševno je popolnoma strta, saj ne ve, kako bo do 29. oktobra poravnala dolg in družino obvarovala pred deložacijo iz tako težko prigaranega stanovanja.

Še nedolgo tega je bilo čisto drugače. Lidija je opravljala odgovorno delo v velikem podjetju in bila zanj solidno plačana. Tudi Aleš se še pred dvema letoma ni mogel pritoževati. Potem pa so se stvari, kot za mnogo drugih Slovencev, tudi zanju zelo, zelo spremenile. Pred leti, ko sta imela še zadovoljive dohodke, sta staknila glavi, vse dobro preračunala, najela kredit in odkupila enosobno stanovanje, v katerem je nekoč Lidija živela s svojimi starši. »Ko se nama je rodil še Sebastjan, smo bili vsi štirje v njem zelo utesnjeni. Skoraj se nisi mogel obrniti, ne da bi dregnil ob otroško posteljico, kup cunj ali igrač. Ravno v tistem času se je gospa iz sosednjega stanovanja preselila v dom za starejše, njen sin pa se je odločil, da bo nepremičnino prodal. To je bila za nas odlična priložnost. Ker z Alešem niti pomislila nisva, da bi lahko kdaj izgubila zaposlitev, sva prosila še za dodaten kredit in stanovanje odkupila. Živeli smo skromno, pazili na vsak evro, ampak je šlo. Prebila sva steno, vsakemu otroku uredila svoj kotiček, pohištvo pa pobrala z vseh vetrov, kot vidite. A bili smo srečni,« je pripovedovala Lidija, ko smo jo obiskali. Aleša tedaj ni bilo doma. »V službi je. Še hvala bogu, da jo ima,« je pripomnila.

Premeščena, nato odpuščena

Toda, kje se je zalomilo? Lidija: »Proti koncu leta 2011 je Sebastjan hudo zbolel. Gnojna angina, 40 vročine. Že ob petih zjutraj sem šefinji poslala sporočilo, da zaradi sinove bolezni ne bom mogla priti v službo. Do tedaj je v takšnih primerih vedno vskočila moja mama, ravno takrat pa je imela veliko opraviti z očetom, ki je bil na kemoterapiji. Prav zdaj bo eno leto, odkar smo ga pokopali. Sebastjanova bolezen se je vlekla dva tedna. Ponudila sem se, da bi ta čas delala doma, vsebina dela je to dovoljevala, a me je nadrejena zavrnila. Ko sem se vrnila v službo, je bila tam že neka študentka, jaz pa sem jo morala uvesti v delo. Zdelo se mi je malo sumljivo. Ni trajalo dolgo, ko me je šefinja degradirala in poslala v trgovino za prodajalko, s čimer se mi je zelo znižala tudi plača. To in besedni pritisk sem požrla, ker sem se zavedala, da moram nekako odplačevati 430 evrov kredita na mesec, vezanega na švicarski frank. Še vedno se je dalo nekako živeti, nismo pa mogli več plačevati položnic upravljavskega sklada. Treba se je bilo odločiti, ali bomo kupili hrano, poravnali račun za elektriko, ki ti jo danes kaj hitro odklopijo, ali bomo plačevali upravnika. No, kmalu sem ostala še brez tega dela in pristala na zavodu za zaposlovanje.«

V tistem času je Aleš začasno delal kot varnostnik in prejemal minimalno plačo. »Prej je bil redno zaposlen v velikem podjetju in dobival lepo plačo. Takrat nisva niti v najbolj morastih sanjah slutila, da bo že kmalu, ko sva vzela kredit, tudi on odpuščen iz poslovnih razlogov. Kar nekaj časa je iskal službo, hodil na razgovore, a so mu očitali, da je že prestar. Medtem mu je umrla še mama, meni pa vsi stari starši. Tri mesece smo bili samo na pogrebih. Zelo ga je sesulo. No, še sreča, da mu je zdaj delodajalec šel na roke in ga zaposlil za nedoločen čas, sicer ne bi imeli niti za hrano. Od skrbi, dela in izpadov otrok ima Aleš pogosto tako močne migrene, da zatemni sobo, leže in kriči, da bo umrl,« je potarnala Lidija.

Diagnoza: avtizem

Med pogovorom se je iz sosednjega prostora zaslišalo butanje po steni in Sebastjan je odločno zahteval mamo. »Oprostite,« je rekla v zadregi. »Zaposlila sem ga z igrico na telefonu. To je pri njem dvorezen meč. Če je ni, je alarm, če je, je spet alarm. Nikoli ne vem, kako bo reagiral. Zelo je občutljiv. Naj se še tako trudim, pred njim ne morem skriti nemira,« je pojasnjevala njegovo težavo.

Ko je imela težave v službi, se je tudi sinovo stanje precej poslabšalo. »Do takrat nisem niti pomislila, da je tako hudo, čeprav si pred težavami nikoli nisem zatiskala oči. Potem so se samo stopnjevale. Neprestano je jokal. Metal se je ob tla. Ni hotel v vrtec. Začela sem brati literaturo, ga voziti okrog zdravnikov in postavili so mu diagnozo avtistična motnja. Hudo je. Nikoli ne vem, kdaj in kaj bo sprožilo njegove napade. Tudi Doris je bila ob njem vse bolj nemirna. Morda se je čutila odrinjeno, ker sem veliko časa posvečala bratcu. Celo spala sem pri njem, da je bil miren. Nekateri so mi očitali, da sem ga razvadila. To lahko reče samo kdo, ki nima tovrstnih izkušenj. Oba otroka potrebujeta veliko pozornosti, razumevanja, posebnih vaj, ki bi lahko pomembno ublažile njune težave. Sebastjanu zelo pomaga tudi brezglutenska hrana, ampak to je tako drago,« je poudarila.

Doris, ki je očitno slišala, da jo mama v pogovoru omenja, je v kuhinjo iz svojega kotička ob njej v naročju prinesla drobnega sivega zajčka. »Je živ?« sem vprašala. »Seveda je živ,« je prijazno odgovorila. »Skokec mu je ime. Dobili smo ga zastonj, kajne mami, nič ni bilo treba plačati zanj. Kar posvojili smo ga.«

Mama ji je pritrdila in dodala, da so iz zavetišča pripeljali tudi mešančka Aleksa: »Ne bi verjeli, koliko jima živali pomenita. Prav terapevtsko delujeta nanju in ju pomirita. Saj vem, da stanovanje nista najbolj primerni, pa še živalska hrana nam jemlje denar ... Tudi dela je veliko z živalmi, ampak ... Sebastjan je toliko časa prosil za kužka ...«

Tedaj se je tudi fantek že toliko privadil na goste, da je plaho prišel v kuhinjo in povedal: »Ravno kopal sem se pa mi je ati prišel povedat, da je pripeljal Aleksa. Tako zelo sem bil vesel.« Lidija ga je pobožala po laseh in ga pohvalila, kako lepo je povedal.

Račun brez krčmarja

Že v naslednjem trenutku je Sebastjana spet nekam odneslo, mama pa je nadaljevala: »Vse bi še šlo, če nam ne bi nad glavo visel ta dolg. Vse moje nadomestilo za brezposelne, ki ga bom že decembra izgubila, gre za kredit, z Aleševimi 500 evri pa tudi ne moreva delati čudežev. Že nekaj časa smo stanovalci bloka zbirali denar za menjavo oken in vrat, ki so bila res slaba. Računi za ogrevanje so bili pozimi ogromni. Lani pa so nas obvestili, da bodo obnovili fasado. Midva se nisva strinjala, tudi nekateri sosedje se niso, ampak ker je več kot 75 odstotkov drugih projekt podprlo, so začeli delati. Vsakdo naj bi prispeval po kvadraturi. Ker sva midva združila stanovanji, bi morala plačati delež, preračunan na 70 kvadratnih metrov, zraven pa naj bi bila všteta še izolacija podstrešja, ker smo v najvišjem nadstropju, pa še marmornate okenske police so si izmislili. Kako naj to plačava? Že tako smo bili upravljavcu dolžni 2800 evrov, zdaj pa naj bi naju obnova, s katero se sploh nisva strinjala, saj si je ne moreva privoščiti, stala še dodatnih šest tisočakov.«

No, fasado na bloku so medtem obnovili, upravnik pa je proti Lidiji in Alešu vložil tožbo. Sodišče je odločilo, da morata ogromen znesek, s pripadajočimi obrestmi, poravnati do roka. Na odločbi piše, da »bo v primeru neplačila podan predlog za izvršbo na nepremičnini«. Lidija je obupana: »Tu v okolici sem se že nagledala takšnih stvari. Pridejo rubežniki, ljudje pa so kmalu na cesti. Kam naj grem z dvema otrokoma? Nikjer nimava nič. Nič nisva podedovala pa tudi sorodniki nama nimajo s čim pomagati. Razmišljala sva že, da bi prodala stanovanje, toda to ni rešitev. Ni prav dosti vredno pa še kredit bi nama ostal. Tudi na otroka morava gledati. Pri Sebastjanu že veliko manjše stvari, kot je selitev, sprožijo hude napade. V najem z njim enostavno ne moreva. Mir in svoj prostor mora imeti. Žal, ne gre drugače.«

Lidija je že maja lani na ministrstvo poslala vlogo, z vso potrebno dokumentacijo, da bi ji dali nadomestilo, ker skrbi za avtističnega sina, pa so ji odgovorili, da do tega ni upravičena, ker »otrok nima duševne motnje«. Na odločbo se je, s pomočjo pravnikov z ZPM Ljubljana Moste - Polje pritožila, a »državni mlini meljejo tako počasi«, je pripomnila.

Rada bi našla kakšno delo, ki bi ga lahko opravljala doma, medtem ko sta otroka v šoli. Zjutraj in popoldne pač mora biti samo njuna. »Nočem, da bi še učiteljica imela težave s Sebastjanom, zato moram zelo paziti, kako ga zjutraj oddam. Če ga na poti v šolo kaj vznemiri, dobi potne roke, začne se tresti in klicati mama, mama. Lahko bi ga pustila in odrinila, ampak tega vendar ne morem. Ko ga pomirim, je sposoben lepo slediti pouku. Zdi se mi, da bo v številkah zelo dober.«

Čeprav je Lidija že zelo izčrpana, ji skrb za otroka nikoli ni odveč. Prav zaradi njiju zdaj prosi dobre ljudi za pomoč: »Da bi le dolg odplačali in obdržali stanovanje, vse drugo bomo nekako rešili in skromno živeli dalje.«