Po drugi strani pa Veselinovičev odhod, če ga bodo nadzorniki sprejeli, ne bo razrešil temeljnih zagat NLB. V teh razmerah se zdi bolj upravičeno, da bi odstopil - in morda odškodninsko odgovarjal - nadzorni svet banke, ki po opozorilih Banke Slovenije ni bil kos tistemu, za kar je bil delegiran in nagrajevan. Ko so nadzorniki januarja na čelo NLB bliskovito imenovali Veselinoviča, so ubrali tvegano bližnjico, ki podaljšuje pot do konsolidacije upravljanja in nadzora v banki. Še bolj so ga polomili tisti v vladi, ki so obšli predlog kolegov, da bi morali najprej zamenjati nadzorni svet NLB - tako, da bi šele novi nadzorniki imenovali novega predsednika uprave. Past, v katero je z blagoslovom finančnega ministra naivno stopil Veselinovič, zdaj banki prinaša novo, veliko kadrovsko negotovost - kot da NLB nima že dovolj drugih tveganj, od tajkunskih posojil (zgodba z njimi še zdaleč ni končana) do recesije in tveganih balkanskih naložb.
Največji madež je na lastnici (predstavlja jo ministrstvo za finance), ki ji je strateški nadzor v NLB iz niza subjektivnih razlogov povsem ušel iz rok. Bo vlada zdaj, v času hujšega kreditnega krča, zmogla res čim prej sklicati napovedano izredno skupščino banke, ki bi na podlagi revizije starih spornih poslov imenovala nove nadzornike, ki bodo odločali o zasedbi uprave? Ima strokovne ljudi, ki bi zasedli ta mesta? Bo vlada preprečila, da bi dolžniki nadzirali upnike? Vprašanje za (Kramarjevih?) milijon evrov je torej, koliko časa si država še lahko privošči, da je NLB - ki upravlja portfelj v višini polovice slovenskega BDP - zaradi preračunljivosti in nesposobnosti vladajočih zdaj v najhujši krizi vodenja in nadzora v zgodovini.
Iz tiskane izdaje Dela