Ključni K

Kolega Miha Naglič je pred davnimi leti ugotovil, da je za slovensko politično zgodovino ključna črka K. Krek, Kulovec, Kardelj, Kidrič, Kučan ... »Zgodbo« bo verjetno treba malce podaljšati. Tu imamo K. Erjavca, trenutno v funkciji ministra za okolje, in imamo C. Goldonija. V italijanščini se to izgovarja kot Karel, Karlo, Karleto in tako naprej. Italijanščina je pravzaprav »obglavljena« za eno črko, torej K. Mi pa smo močni prav pri K, ker se nam pojavlja v različnih pozicijah in na različnih poveljniških dolžnostih.

Z gospodom K. imamo že kar dolgoletno zgodovino. Najprej smo ga zaznali pri finski zadevi Patria, ko celo Fincem, prislovično poštenim ljudem, ni bilo jasno, kaj in kako. Seveda pa je gospodu K. uspelo doseči tolikšno zmedo z nekimi »konfiguracijami«, da so se celo hladnokrvni Skandinavci vdali. Nič ne kaže, da se bo ta commedia dell'arte končala za časa našega življenja. Ko se stvari loteva glavni opozicijski voditelj, ni pričakovati, da bo kaj drugače.

Gospodu Carlu Goldoniju, italijanskemu komediografu, bi bilo treba takoj zagotoviti posmrtno slovensko državljanstvo. Dolga leta je razveseljeval podanike Beneške republike s commedia dell'arte z radoživimi komedijami, postal je pojem nekega teatra, ki še vedno živi. In še vedno živi zlasti pri nas. Navsezadnje je tretjina Slovenije politično naslednica Beneške republike, mnogi pa so še vedno nasledniki njegovih kazanov in živahnih beneških deklet.

Commedia dell'arte je dvorezna zadevščina. Lahko je čista zabava, lahko pa je, tako kot pri Goldoniju (in navsezadnje pri Molieru, ki je bil njegov predhodnik), zelo sporočljiva. Morda so komedije več povedale človeštvu kot grške tragedije.
Tu smo spet nekako pri K., na katerega je Carlo Goldoni očitno pozabil, sicer bi ga tako ali drugače vstavil v svoje odrske peripetije. K. bi neizmerno obogatil commedio dell'arte, bil bi lik, ki bi dajal absoluten pečat dogajanju na odru. Najprej nas je razveseljeval s finskimi osemkolesniki. Dogajanje se je razvilo v komedijo, ki ji za popolnost manjka samo še ženski lik.
Zdaj pa smo pri novi predstavi gospoda K. V Tržaškem zalivu nameravajo gospodje postaviti nekakšno plinsko razstrelišče, gospod K. pa še vztrajno zatrjuje, da se ne moremo pritožiti nad konfiguracijo. Primer je seveda presegel vse meje pričakovanega: če sosednja država laže, ponareja podatke in dejstva, potem smo oboji v hudi zagati. To v vsakem primeru in zlasti v diplomaciji mednarodnih odnosov gotovo presega sposobnosti nekega voditelja neke upokojenske stranke.

Tu se ne gre več šaliti. Politika neke države, kot je Slovenija, pač ne more biti omejena na pooblastila in domet nekega okoljskega ministra; tu gre za zelo resne reči in javnost seveda upravičeno pričakuje, kdaj bo kako moško besedo izrekel tudi sam premier.

Commedia dell'arte se lahko konča pri kakem ministru, ne more pa se uokviriti v državno politiko. Zlasti če je ta molčeča, kot je značilno za Pahorja. No, on pač ni K. Slovenska zunanja politika je v očitni defenzivi, kar je razvidno tako in drugače: s hrvaškim zunanjim ministrom se bosta pogajala zunanji minister in premier, kar je, blago rečeno, čudno, v Tržaškem zalivu, ki je tako rekoč tempirana bomba Slovenije, pa si namaka noge neki K. Strokovnjak za konfiguracije.

Doslej smo menili, da je teater rezerviran za Italijo in - v še slabšem primeru - za tako imenovane banana republike, tu pa smo nenadoma pri tako hecnih razmerah, da jih zdravi razum ne more več dohitevati. Dogajajo se reči, ki so ključnega pomena za prihodnost te države, ima pa sle in diplomate, ki ne segajo do kolen nekdanjim. Tržaški zaliv je tu seveda ključnega pomena. Titu je uspelo zbrati nekaj sto tisoč vojakov in tankov, da bi ohranil vsaj politični nadzor nad tem območjem; tu pa se najde neka španska prividna družba, ki po svoje meri globino in temperaturo tega občutljivega koščka sveta.

Commedia dell'arte. Ali pa Commedia dell' Chicago?

Iz tiskane izdaje Nedela