Kmetje bi prodajali, a nimajo komu

Brežice – Interes za prodajo na tržnicah v središčih šestih posavskih občin, obnovljenih za 1,7 milijona evrov, je pokazalo dvesto kmetij. Izobraževanja kmetijskega zavoda se jih je udeležilo 150, za registracijo za prodajo na tržnicah pa se jih je na novo odločilo le 15. Razlog: redki kupci in birokratske ovire.

»Bili smo presenečeni nad interesom za prodajo na tržnicah in bogato raznovrstnostjo pridelkov,« je dejala Zdenka Kramar iz novomeškega kmetijsko-gozdarskega zavod. Ta je s 125.000 evrov vrednim projektom Gremo na tržnico (vodilni partner LAS Posavje) želel čim več posavskih kmetov usposobiti za neposredno prodajo lokalno pridelane hrane in s tem pomagati pri ohranjanju majhnih kmetij. Pridelovalci namreč na tržnicah dosežejo občutno višje prodajne cene od odkupnih pri velikih trgovcih – od, denimo, 1,80 evra, odštetega v trgovini za kilogram solate, prejmejo le 0,60 evra.

Toda začetno navdušenje je takoj, ko se je pokazalo, da so teme usposabljanja registracija dejavnosti, sledljivost in higienski paketi, močno splahnelo. Negotovost se pri nosilcih kmetijske dejavnosti pojavi zaradi zakonskih zahtev pri predelavi, ko je v nasprotju s pridelavo treba voditi račune in imeti urejene prostore. »Gre za zelo specifične prostore, recimo za peko peciva ali za izdelavo testenin,« navaja Kramarjeva.

Podnevi njiva, ponoči računalnik

Medtem ko pridobitev vseh dokumentov, kot pravi Ivan Hriberšek s 13 hektari žitnih polj v okolici Globokega v brežiški občini, ni nepremostljiva težava, se mnogi manjši kmetje vseeno bojijo birokratskih zapletov. »Število kmetij z dopolnilnimi dejavnosti se zaradi birokracije krči. Nekateri raje občasno prodajajo izdelke pod mizo,« pravi Magda Mežič, ki ima žita zasejana na devetih hektarih polj blizu Malega Podloga v krški občini.

Tudi zaradi strahu pred dodatnim nadzorom se je v okviru projekta Gremo na tržnico le 17 kmetij odločilo za brezplačno promocijo v regijskem časopisu (ponujena je bila vsem pravilno registriranim ponudnikom samo lastnih pridelkov). Kmetijci nejevoljno ugotavljajo, da so izplen projekta tudi celodnevni sobotni obiski inšpektorjev na tržnicah. »Iščejo dlako v jajcu,« pravi eden od naših sogovornikov: »Država želi iz tržnic narediti trgovine, mnogi starejši pa si recimo želijo barantanja že zaradi potrebe po pogovoru.«

»Ponudniki se bomo morali združiti, da poskušamo omejiti birokracijo. Čez dan delaš na kmetiji, ponoči si za računalnikom,« pa sodobnost slovenskega kmeta opisuje Mežičeva. »Dolgo sem bila zaposlena na banki in sem tovrstnega dela vsaj vešča.«

Prodaja enostavno premajhna

Med 17 oglaševanimi kmetijami so prevladovali novi ponudniki, mnogi stari so bili neustrezno registrirani, pravi Kramarjeva: »To ne pomeni, da na tržnice ne pride več kmetij.« Nekaterih velikih, ki prodajajo za stojnicami širom države, na posavskih tržnicah ni zaradi ovire, ki je večja od birokratskih – obseg prodaje je enostavno premajhen. »Ob sobotah je rednih strank na krški tržnici, ki kupujejo pri povprečno osmih ponudnikih, od 20 do 30. Ostali so padalci,« razlaga Mežičeva, ki na vsaka dva tedna na ta način proda za 50 do 60 evrov robe.

V Brežicah je ponudnikov ob sobotah okoli 15, je v četrtek, ko je prodala za 50 evrov rož in sadik, razlagala Jožica Grajžl iz družinskega Vrtnarstva Vizlar: »Mladih na tržnico ni. Starejši nimajo denarja. Vemo, kdaj pridejo pokojnine. Zaradi samoborske tržnice, ki je cenejša, je letos promet upadel skoraj za polovico.«

»Prenova brežiške tržnice obiska ni povečala,« je o 1,7-milijonski lanskoletni obnovi šestih posavskih tržnic v sklopu projekta Posavska špajza, ko je bilo za promocijo namenjenih le 20 tisočakov, neposredna Tatjana Haler. Preprodajalka sadja in zelenjave za stojnicami že 22 let opazuje upad števila strank in dvig količine lokalno pridelane hrane: »Veliko ljudi sprašuje, ali je hrana slovenska, nekateri tuje ne kupijo več. Pri nas je pol ponudbe lokalne, domačega sadja še ni veliko. Čim več hrane želimo imeti iz okolice, v bližini Kostanjevice na Krki se je razvilo veliko novih zelenjadarjev.«

Javni zavodi in prodaja na domu

Ker je ponudba kmetij iz zaledja posavskih občinskih središč raznolika, interes za prodajo na tržnicah obstaja, birokratske ovire pa niso nepremostljive, bi bilo, po besedah Kramarjeve, »pomembno zgraditi promocijo, da bodo ljudje prišli na tržnico«.

Toda po vzoru Posavske špajze in ob zametkih občinskih promocij, pri katerih pridelovalci finančno najraje ne bi sodelovali, je bilo v aktivnostih Gremo na tržnico ob velikih stroških nakupa opreme za spodbujanje kupcev namenjenih vsega 10.000 evrov (med drugim 13 objav v regijskem brezplačniku). Tudi zato drugače kot na tržnici v Velenju, kjer je ob turističnem spremljevalnem programu ob sobotah od 45 do 50 ponudnikov, posavske ostajajo slabo obiskane.

Sebastijan Abram iz Rožnega pri Brestanici, ki družinske mesne izdelke prodaja po večjem delu osrednje in zahodne Slovenije, pravi, da so Posavci v nasprotju s Primorci (njihove stojnice so polno zasedene) veliko bolj negativno nastrojeni: »Češ, nič se na da narediti.« Abram je prepričan, da bi posamezniki ali organizacije morali vložiti veliko več energije v spodbujanje delovanja tržnic: »Lep primer je Kočevje, kjer prek facebooka napovejo ponudnike, na dan tržnice pa vsako uro sporočajo, kaj se dogaja in kaj je še na voljo.«

Posledično sta za posavske male kmetije veliko bolj donosni počasi razvijajoča se prodaja javnim zavodom in, kot priznava Mežičeva, ponudba na domu: »A zaradi rednih strank, tudi starejših brez avtomobila, še vztrajamo s prodajo na tržnici.«