Tiskane izdaje
Ljubljana – Brezposelnost se zmanjšuje, gospodarski kazalniki so spodbudni, humanitarne organizacije pa opozarjajo na nove oblike revščine, ki nastajajo kljub veliki gospodarski rasti. Tako socialna kot davčna zakonodaja ne dajeta spodbude, da bi se ljudje iz socialne stiske postavili na svoje noge, svarijo.
Na ljubljanskem območnem združenju Rdečega križa so povedali, da je letos pri njih za pomoč zaprosilo dvesto ljudi, ki so se nanje obrnili prvič. To je v nasprotju s trendi v zadnjih dveh letih, ko se je število prosilcev zmanjšalo.
Po besedah Eme Verbnik, sekretarke območnega združenja Rdečega križa Ljubljana, je med tistimi, ki potrkajo na njihova vrata, vse več zaposlenih.
Po pakete tudi negovalke in snažilke
»K nam pridejo ljudje, ki imajo status zaposlenega, a ne prejemajo dohodka ali pa je ta zelo nizek. Prinesejo nam plačilne liste ali bančne izpiske, iz katerih je razvidno, da ne zaslužijo niti minimalne plače. Marsikdo dela v javnem zavodu in država mu doplačuje do minimalne plače, kar se nam zdi skrajno nesprejemljivo. Sramotno je, kako mizerne so te plače,« je kritična Ema Verbnik, ki opozarja, da te osebe zato, ker so zaposlene, nimajo možnosti pridobitve različnih transferjev in tudi če bi jih lahko dobili, tega ne vedo. Po živilske pakete in drugo pomoč prihaja veliko negovalk, ki delajo v Kliničnem centru in domovih za ostarele. Tudi tiste z dolgo delovno dobo ne dosežejo minimalne plače. »Te ženske garajo, njihovo delo je psihično in fizično zelo naporno, v javnem sektorju ne zaslužijo niti za preživetje«. Prihajajo, na primer, snažilke, ki so zaposlene prek agencij, a za čiščenje javnih ustanov. Serijsko se srečujejo s pojavom, da ljudje dobivajo pogodbe o zaposlitvi za en mesec in so ves čas v negotovosti, ali jim jih bodo podaljšali ali ne.
Število brezposelnih je od marca leta 2013 do danes padlo z 125.000 na 85.000. Tudi stopnja tveganja revščine se, po podatkih statističnega urada, zmanjšuje, posebno med otroci. A ti optimistični podatki ne dosegajo socialno najšibkejših, humanitarne organizacije pa s prstom kažejo predvsem na pristojne, da nimajo posluha za ljudi v stiski. Pri iskanju rešitev, kako iz revščine, marsikdo namreč ugotovi, da bi z zaposlitvijo svoj socialni položaj še poslabšal, saj so socialni transferji, ki jih prejema, pogosto skoraj tako visoki, kot bi bila plača. Poleg tega jim neživljenjska zakonodaja dodatno otežuje, da bi se z lastnim delom izkopali iz slabega položaja.
Ni samo izguba zaposlitve vzrok za revščino
»Ko staršem uspe najti zaposlitev, se prihodek družine nekoliko poveča, a jim to ne zagotavlja, da se bodo rešili iz stiske. Plača pomeni, da izgubijo subvencije za najemnino stanovanja, znižajo jim otroške dodatke in subvencije za šolsko prehrano. Poseben problem pa je, da imajo ti ljudje ponavadi tudi dolgove, ki jih s socialnimi transferji niso mogli poplačevati in jim banke tudi niso smele trgati sredstev za izvršbe. Zato se po tem, ko dobijo delo, pravzaprav znajdejo v še večji stiski, z vsemi dolgovi za nazaj. Vsak dan prejemamo prošnje zaposlenih za pomoč,« opozarja Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, kjer že osem let izvajajo projekt Botrstvo, s katerim so do zdaj pomagali več kot 7300 otrokom. Tudi takim, kjer sta oba starša zaposlena.
Med prosilci je veliko prekarnih delavcev, ki ne morejo uveljavljati bolniškega staleža in niso kreditno sposobni, da bi reševali stanovanjsko problematiko, poudarja Ogulinova in dodaja, da se na ZPMS obračajo tudi samostojni podjetniki, ki zaradi plačilne nediscipline ne morejo poplačati svojih obveznosti, zato jih je zelo veliko brez zdravstvenega zavarovanja. Delajo v zelo slabih pogojih, tudi ko so zelo bolni. Žalostno je, poudarja, da ni samo izguba dela vzrok za revščino, ampak da tudi ob zaposlitvi ljudje ne morejo iz nje. Ranljivi so predvsem ob kakih nenadnih dogodkih, kot je, denimo, da se pokvari peč ali pralni stroj – vse to zahteva izdatke, ki jih družine z najnižjimi plačami ne zmorejo in se znajdejo pod robom preživetja.
Upajo na pametne ukrepe
»Gospodarska rast ne pomeni samoumevno, da je vsem prebivalcem ali zaposlenim bolje, daleč od tega. Nujni bodo pametni ukrepi na področju socialne, zdravstvene in davčne politike, da bodo prelili sredstva do najšibkejših in popravili krivice otrokom, ki so jih v vseh teh letih prikrajševali za osnovne življenjske pogoje,« je dejala Ogulinova. Prepričana je, da bi morali ljudi, ki prehajajo iz socialnih transferjev v delovno aktivne, razbremeniti davščin in jim omogočiti določeno prehodno obdobje, v katerem bi bili še naprej upravičeni do subvencij, da si opomorejo in potem zmorejo naprej. Posebej pa opozarja, da je treba poskrbeti za otroke, saj jim odraščanje v pomanjkanju ne zagotavlja varnega razvoja. Številne humanitarne organizacije že več let pozivajo oblasti, naj otroški dodatek izvzamejo iz sistema socialnih transferjev. Ali pa naj se pri odmeri pravic iz javnih sredstev upošteva razpoložljivi prihodek, ki je tisti, ki omogoča preživetje.
Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, kjer že osem let izvajajo projekt Botrstvo. Foto: Blaž Samec/Delo
V projektu Botrstvo predlagajo nekaj konkretnih sistemskih ukrepov, denimo spremembo zakona o izvršbi in zavarovanju, da bi omogočal daljši, triletni odlog izvršbe za terjatve, ki se nanašajo na javne storitve, in vzpostavitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila najemnine, stroškov kurjave, elektrike, vode, za prehodno obdobje socialne ogroženosti družin.
Socialni transferji skoraj dosegajo minimalno plačo
Po besedah ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anje Kopač Mrak na ministrstvu prepoznajo, »da so v določenih skupinah težave, kjer celoten paket – denarna socialna pomoč, otroški dodatki, subvencija za najemnino in vrtec ter vse drugo – znaša toliko kot približno dohodek nekoga, ki dela in prejema minimalno plačo«. Strinja se, da je treba pogledati, kako so obremenjeni posamezni dohodkovni razredi, saj je slovenska dohodninska lestvica zelo stopničasta. O prihodnosti pa meni, da je s transferji treba pomagati, ko ljudje nimajo od česa preživeti, hkrati pa opozarja, da se je od transferne politike treba preusmeriti v gradnjo sistema različnih storitev, s čimer bi ljudem pomagali, da sami najdejo pot iz svojega položaja.
Tereza Novak, direktorica Slovenske filantropije, pritrjuje, da včasih težko koga zelo zmotivirajo za delo, če vsi vpleteni vedo, da bo potem prikrajšan. In seveda takega uporabnika razumejo. Vendar rešitev vidi drugje. »Minimalne plače so prenizke. Ljudje ne morejo dostojno živeti, čeprav so angažirani po osem ur ali celo več. Če se zaposliš in z vsemi dajatvami prispevaš v skupni BDP, moraš dobiti dovolj visoko plačilo, da normalno preživiš in ti še nekaj ostane. Pot iz tega položaja ni v popravkih zakonodaje, ampak je ključ do spremembe višje plačilo za delo. Delo ne bi smelo biti tako malo vredno,« je prepričana Tereza Novak.
