Ko domov ne moreš več prinašati kruha

Primer družine Sagadin je živ dokaz, da izobrazba danes ni več vrednota, saj se številni slovenski intelektualci ne morejo več dostojno preživljati.

Objavljeno
11. avgust 2017 19.35
jer sagadin
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

Današnja zgodba zgovorno ruši stereotip, da se revščina navadno zaleze k nešolanim ljudem, k tistim, ki se ne znajo v življenju prav obrniti. V zadnjem času še zdaleč ni tako, kar dokazuje tudi primer Sagadinovih iz Notranjih Goric. Brezposelna, visoko izobražena starša svojim trem majhnim sinovom ne moreta več zagotoviti osnovnega preživetja. Bili so časi – o ja, bili so – ko sta s svojim zaslužkom lahko celo drugim pomagala, zdaj pa si nimata od koga več izposojati. Počasi obupujeta. Pa samo delala bi rada. Delala bi tisto, kar najbolje znata, za kar sta se gnala leta in leta študija, a kot da je bilo vse skupaj zaman.

Ko smo Sagadinove obiskali, smo doma našli le Vida. Žena Irma, s katero sta poročena že 17 let, je šla tisti dan ravno po otroke, ki so bili v koloniji z zvezo prijateljev mladine. Sedli smo pod košat bor, igrače, raztresene po majhnem vrtu, pa so nakazovale, da je ob hiši, kjer družina živi v enem od nadstropij, sicer pravi živžav. »Pred nekaj leti smo se preselili iz Šiške, da bi fantje uživali v naravi. Tukaj je veliko zelenja, Ljubljanica teče le 20 metrov od tod,« s posebnim žarom pripoveduje Vid. »Škoda, da ne boste mogli spoznati mojih fantov. Zakon so, držijo me pokonci.« Prav desetletni Iztok, sedemletni Anej in komaj štiriletni Samo so razlog, da je bil Vid pripravljen svojo nemoč razgrniti pred javnostjo.

Dvajset let je kot lektor delal po različnih medijskih hišah, leta 2014 pa je izgubil zadnjo zaposlitev pri Dnevniku, kjer je delal osem let. »Poleg tega sem lektoriral besedila še za druge pomembne časopise in revije, kot so Časopis za kritiko znanosti, Andragoška spoznanja, Emzin, lektoriral in tudi prevajal sem vrhunske strokovne članke za Univerzo na Primorskem, za založbe Beletrina, Mladinska knjiga in Družina. Kar dobro sem zaslužil,« se spominja. »Tudi če bi zdaj imel toliko dela, bi bil zaslužek šestkrat manjši, če ne še več, a dela enostavno ni.«


Vid in Irma imata tri sinove in prav oni so razlog, da sta svojo nemoč pripravljena razgrniti pred javnostjo. Foto: Jure Eržen/Delo

Njegovi ženi se ne godi nič bolje. »Po poklicu je slavistka, dodatno diplomo ima še iz primerjalne književnosti, zanjo je dobila študentsko Prešernovo nagrado. Po študiju je dvanajst let delala pri Kmečkem glasu in prav ona me je uvedla v lektorske vode, saj sem sam po izobrazbi filozof, imam pa, tako kot žena, tudi diplomo iz primerjalne književnosti. Z njeno pomočjo sem se izpilil še v jezikoslovju in dobival vse več dela.«

Cena dela je padla

Toda v zadnjih desetih letih, trdi Vid, se je na tem področju vse postavilo na glavo: »Takrat sva z lekturo ene strani zaslužila po dva evra in pol, danes je to delo vredno manj kot evro, nazadnje so mi plačevali samo po 42 centov. Že tako mizeren honorar pa človek dobi šele čez pol leta ali pa še to ne. Tako ni mogoče živeti. Nekaj v tej državi je hudo narobe. Pa tudi širše, v vsej civilizaciji, ki je izrazito materialistično orientirana. Humanistična izobrazba, filozofija, umetnost in kultura danes ne pomenijo ničesar. Imam vrsto prijateljev in kolegov, ki so vrhunski umetniki, magistri in doktorji znanosti, pa so vsi v približno enakem položaju kot jaz, a jih je sram priznati.

Bojim se, da se nam dogaja poskus izbrisa izobraženega srednjega sloja s socialnega zemljevida. V javnosti se govori le o bedi upokojencev in fizičnih delavcev, intelektualcev v tem kontekstu ne omenja nihče, pa so globlje na socialnem dnu kot fizični delavci, na primer. V eni od oddaj na nacionalni televiziji sem slišal Luko Mesca, ki je govoril, da je v Sloveniji kar 300.000 ljudi na robu preživetja. Če pogledate uradne podatke, naj bi bilo teh le 100.000. Torej je kar 200.000 Slovencev v sivem polju, ki ga statistika sploh ne zazna. To so ljudje, ki imajo le en skromen vir dohodka, po drugi strani pa pet-, šestčlansko družino. Boli me, ker skušajo odgovorni intelektualce in umetnike javno vedno predstaviti kot osebe z nenavadnim načinom življenja, kot socialne parazite, ki se jim ne ljubi delati ... To je zelo zmotno prepričanje, a se je, na žalost, uveljavilo med ljudmi.«

Malo pomolči in s kretnjami potlači jezo nad sistemom, potem pa nadaljuje: »Za en prevod, na primer, porabim tudi po tisoč ur. Če bi izračunal, koliko mi dejansko plačajo, se izkupiček ne bi ustavil pri ničli, še v minusu bi bil. Nihče ne upošteva vložka v leta študija, materialnih stroškov, časa, ki ga porabim za delo. Če pride vodovodni inštalater zamenjat straniščno školjko, mu moram, za pol ure dela, takoj, na roke, odšteti 60 evrov. Jaz moram za ta denar trdo delati ves teden. Ne želim biti diskriminatoren, ampak če bi bil jaz vodovodni inštalater, midva zdajle ne bi govorila o socialni stiski.«

Izobrazba ni prednost

Ja, lahko bi na široko razpravljala o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, a sva se raje vrnila h konkretni težavi. »Intelektualci smo preprosto prisiljeni delati na črno, brez pogodb, pod vsiljenimi espeji, ki jih večina ne bi odprla, saj nimajo poslovnih ambicij, pa jih morajo, da podjetjem ni treba plačevati obveznosti,« nadaljuje Vid. »Moja družina se je znašla v stiski zato, ker moje delo nima več nobene veljave, čeprav sva z ženo oba visoko strokovno usposobljena in imava dobre reference od minulega dela. Ampak pojavlja se nelojalna konkurenca, na 'najina' mesta prihajajo ljudje brez licenc, ki nimajo izobrazbe, ti pa znižujejo ceno dela. Država bi morala to regulirati, pa gleda stran, zadevo prepušča stihiji trga. Položaj me zelo spominja na Mao Cetungovo kulturno revolucijo, ko so intelektualci za osnovno preživetje dejansko morali delati po tovarnah za tekočim trakom. Pri nas pa je še slabše, saj se je pojavil zanimiv fenomen prekvalificiranosti. Jaz ne morem delati za tekočim trakom. Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da sem prekvalificiran. Izobrazba danes ni prednost, prej hendikep. Celo desetletje vložiš v šolanje, potem pa nekoč v življenju ugotoviš, da si s tem ne le ne moreš pomagati, temveč da si prav zaradi tega zaznamovan in stigmatiziran.«

Četudi bi Vid prišel do kakšnega fizičnega dela, ga ne bi mogel opravljati, saj ga septembra čaka operacija trebušne kile, kar je še dodatna ovira zanj, na zavodu za zaposlovanje pa »na lestvici profilov preprosto ni nobenega primernega za moj poklic«, pove. »Znašel sem se v položaju, iz katerega ne vidim izhoda. Tudi zato, ker ne morem več prodreti v kroge, kjer sem bil prej pomemben član. Kulturni in književniški krogi so prav tako postali zaprti in polni lobijev, ne spuščajo me več blizu, ne objavljajo mojih prispevkov, nekako so ugotovili, da ne sodim v njihov kontekst. Okolje je majhno in človeka hitro izvrže. A če sem lahko na kaj ponosen, sem na to, da sem ostal pokončen, da nisem 'prodal' svojega prepričanja, čeprav smo lačni. Po naravi sem sarkastičen, ampak ko sarkazem postane resničnost, se človek znajde v čisti groteski.«

Prijatelje spoznaš v nesreči

Na lastni koži je Vid Sagadin občutil, kako hitro prijatelji človeka zapustijo, če zaide v stisko. »Čeprav jih je veliko v podobnem položaju, kot je moja družina, sem opazil tudi takšne primere. V nesreči se dejansko izkaže, kdo je pravi prijatelj. Ljudje v Srbiji, denimo, lažje funkcionirajo, čeprav imajo le po 250 evrov plače. Tam je tako, da si med seboj zelo pomagajo, pri nas pa je sistem z zakonom o malem delu še to preprečil. S tem so ubili še zadnje koščke solidarnosti. Kot da bi država ljudi skušala uničiti, namesto da bi jim pomagala. Kot da bi komaj čakala, da ljudem vzame hiše in otroke. To je nevidna ideologija, ki bi se ji upal reči socialni fašizem, saj segmentira ljudi, da bi se med seboj čim manj pogovarjali, čim manj sodelovali. In to vse po diktatu kapitala. Ta je alfa in omega. Če nimaš kapitala, danes ne obstajaš. Ta je očitno pogoj eksistence. Delovna sila pa je danes samo strošek, namesto da bi bila vrednota.«

Vid se nikakor ne more sprijazniti s tem, saj je imel iz preteklosti drugačne izkušnje. »V devetdesetih sem živel čisto drugače, imel sem celo Zoisovo štipendijo za nadarjene. V petnajstih letih se je položaj drastično spremenil in ta država ni zdrava. Filozofija in kultura bi morali biti poleg znanosti med nosilnimi stebri razvoja, pri nas pa sta porinjeni na stran, da bi bolj do izraza prišle neizobražene osebe, ki so na oblasti. Ti ljudje se ne znajo obnašati, ne znajo komunicirati, imajo pa kapital, politične točke in znajo lobirati. Morda je moja težava prav v tem, da nikdar nisem lobiral. Vedno sem delal tisto, kar mi je bilo v veselje, nisem pa vlagal energije v tkanje socialnih vezi, ki bi mi omogočile vstop v sistem,« razmišlja sogovornik, ki je v devetdesetih napisal več kot dvesto kritik za različne časopise. Izdal je tudi dve pesniški zbirki, »tretje, dvojezične zbirke, Metamorfoze, ki sem jo spisal, pa ne morem izdati, saj za to nimam denarja,« nadaljuje. »Še za kruh nimamo.

Vsi prihranki so že zdavnaj izhlapeli, nimam si od koga sposoditi denarja, saj so vsi prijatelji – vrhunski antropologi, sociologi, umetniki, sama znana imena – v podobni stiski kot moja družina. To me razžira. Ponoči ne spim in iščem poti, kako bi prehranil svoje otroke. Včasih se mi zdi, da so mi vzeli možnost biti padre de familia, prinašati kruh domov, možnost, da bi dostojanstveno poskrbel za svojo družino. To je moralna in psihična degradacija. Nisi več mož, ne oče. Nekje sem prebral, da človeka ni treba ustreliti, če ga hočeš ubiti, dovolj je, če mu blokiraš račun in vzameš službo. Živa resnica! To me je psihično potolklo. Ničesar nisem zakrivil, ves čas sem delal, oba z ženo sva, zdaj pa nas je sistem ponižal in razžalil, predvsem pa onemogočil, da bi moja družina dostojno živela. Hudo je. Z ženo sva bila dve leti brez vsakršne socialne pomoči, ker je ona formalno četrtinska solastnica maminega stanovanja v Ljubljani, pa si z njim ne moremo nič pomagati ... A če bodo moji trije fantje še naprej tako pridni, kot so zdaj, če bodo tako lepo sodelovali in držali skupaj, bomo že nekako splavali iz stiske,« žalostno, a optimistično svojo življenjsko pripoved konča Vid Sagadin.