Ko izgubljamo vsi

Če v koaliciji ne bodo kmalu sklenili dogovora o vzdržnem proračunu, bo država, ob najhujši gospodarski krizi v zgodovini, počasi zdrsela še v proračunski bankrot in resno politično in socialno krizo.

Objavljeno
24. september 2009 22.15
Miha Jenko
Miha Jenko
Vlada bi bila morala včeraj obravnavati državna proračuna za leti 2010 in 2011, skupaj z jesenskim poročilom Umarja z najnovejšimi gospodarskimi napovedmi. Nič od tega se ni zgodilo. In če v koaliciji ne bodo kmalu sklenili dogovora o vzdržnem proračunu, bo država, ob najhujši gospodarski krizi v zgodovini, počasi zdrsela še v proračunski bankrot in resno politično in socialno krizo.

Pojdimo po vrsti. Odlog pri obravnavi proračunov je bil, ne povsem presenetljivo, napovedan že predsinočnjim, po neuspešnih pogajanjih premierove ekipe z nepopustljivim Desusom. Dejstvo, da vlada včeraj ni obravnavala niti jesenskega poročila z novo, še znižano napovedjo letošnje gospodarske rasti (bolje rečeno padca), pa še dodatno kaže, da se ta čas ni sposobna/zmožna v dogovoru s partnerji odzvati na makroekonomsko realnost v kriznem letu 2009. In da očitno ne zaupa niti lastnim ekonomistom.

Na eni strani imamo padec slovenskega bruto domačega proizvoda, ki bi na letni ravni lahko znašal sedem ali osem odstotkov in posledično drastično zmanjšal proračunske prilive na dobrih 39 odstotkov BDP, na drugi strani pa neskrčene proračunske odlive, ki so za vsaj sedem odstotkov BDP večji. Tolikšni bi bili tudi javnofinančni primanjkljaji, ki nas v primeru neukrepanja čakajo v tem in prihodnjih letih. Takšni primanjkljaji in podvojen javni dolg bi Slovenijo v štirih, petih letih pahnili v položaj notorične dolžnice po modelu prezadolženih držav Latinske Amerike. Postali bi država s polnim nahrbtnikom dolgov in počasnim razvojem.

Karl Erjavec in njegovi strankarski kolegi se ne strinjajo z zamrznitvijo pokojnin. Morda mislijo, da vrednost njihovih političnih delnic strmo narašča – toda s tem, ko zapitek za svoj politični prestiž prelagajo v strmo naraščajoči javni dolg, zadolžujejo generacije svojih otrok in vnukov. Enako velja za uslužbence v javnem sektorju, ki z nerealnimi zahtevami po zvišanju plač prav tako kažejo, da živijo v nekakšnem vzporednem svetu, ki nima stika s krizno realnostjo. Napenjanje mišic in nezmožnost konsenza med političnimi/socialnimi partnerji in vlado tako vodita v položaj, ko izgubljata predvsem Slovenija in njena prihodnost.

Iz tiskane izdaje petkovega Dela.