Ko je Pariz dosegljiv le na škatli piškotov

Ljubljana – Za 36 let delovne dobe, tretjino na Hrvaškem, Šime Sučić prejme pokojnino, ki ne omogoča dostojnega življenja. »Imam za sirup, da ga razredčim z vodo in si naredim pijačo, ter piškote Paris ob nedeljah, s čajem.« Tako Šime Sučić, 78-letni upokojenec iz Kopra, ponazarja svojo stisko, v kateri se je, kot je prepričan, znašel tudi zaradi ignorance pristojnih. Vseh v zadnjih dveh desetletjih.

Po 36 letih dela Sučićeva pokojnina, z varstvenim dodatkom vred, ne preseže 490 evrov na mesec. Stanuje v neprofitnem stanovanju koprskega občinskega sklada, z izredno socialno pomočjo si kupi najnujnejša oblačila. Skoraj dvajset let živi pod pragom tveganja revščine.

Zaposlen je bil v koprskem Tomosu, enajst let delovne dobe pa je pridobil na Hrvaškem. Kar je tudi eden od vzrokov, da je stiska še večja. »Če bi imel 36 let priznanih v domovini, bi zdaj imel v denarnici vsak mesec nekoliko več,« pripoveduje. Za hrvaško dobo prejema iz hrvaške pokojninske blagajne precej nižji znesek, kot bi ga za enako število let, oddelanih v Sloveniji, zaradi tega mu pripada tudi sorazmerno nižji regres, ki pa ga v sosednji državi sploh ni.

Ko je kilogram sadja velika želja

Pred leti se je pridružil društvu slovenskih državljanov, ki so si del pokojnine prislužili drugod v SFRJ, da bi politiko opozorili na krivico, ki so jim jo povzročili s podpisi sporazumov o socialnem zavarovanju. Vendar so drugi popolnoma preslišani.

»Želel bi si imeti dovolj denarja, da bi si brez skrbi kupil kilogram sadja,« pravi Šime Sučić iz Kopra.Foto: Jure Eržen/Delo

Oseminsedemdesetletnik je upokojenec že skoraj dvajset let in živi pod pragom revščine. Zaradi enajstih let, ko je bil zaposlen na Hrvaškem, je njegova pokojnina še bornejša, kot bi že tako ali tako bila.

Šime Sučić je bil livarski delavec v Tomosu, pozneje je delal še v službi kakovosti in skladišču rezervnih delov. Še prej pa je bil zaposlen na Hrvaškem, v istrskih premogovnikih in železarni v Sisku. Leta 1999, ko je imel malo več kot 36 let delovne dobe, se je upokojil. Ne po lastni volji. »Podjetju je šlo slabo in se nas je hotelo znebiti tako, da so nas pošiljali v pokoj. Ne samo mene. Ni jih zanimalo, ali smo izpolnili pogoje in kako bomo živeli naprej. Upiral sem se na vse načine, dokler sem se lahko. A tudi sodišča so dala prav delodajalcu. Zame je bila to tragična prelomnica. Če bi lahko delal še štiri leta, da bi imel 40 let dobe, bi bilo zdaj drugače,« pripoveduje 78-letnik, ki tudi po zadnji uskladitvi pokojnin, skupaj z varstvenim dodatkom, ne dobi na račun niti 490 evrov na mesec.

Razkošje so piškoti ob nedeljah

Z grenkobo ugotavlja, da je kljub vsem letom dela, pogosto odvisen od tankočutnosti ljudi, ki mu pridejo na pot. Tako se je nekoč obrnil na sindikat Skei, katerega član je bil kot zaposlen, da so mu dali denar, ko je ostal brez čevljev. Na centru za socialno delo dvakrat na leto zaprosi za izredno socialno pomoč, s čimer si kupi najnujnejša oblačila in hrano, ki je poleg položnic največje breme. Živi v neprofitnem stanovanju koprskega občinskega stanovanjskega sklada. »Želel bi si toliko, da bi lahko kupil kilogram sadja. Zdaj ne morem. Imam za sirup, da ga razredčim z vodo in si naredim pijačo, ter piškote Paris ob nedeljah, s čajem.« V vseh teh letih je pisal že več predsednikom republike in vlade, ministrom za delo, varuhinji človekovih pravic, ki je bila takrat Zdenka Čebašek Travnik in še komu. Tudi na ustavno sodišče se je obrnil. Zaman.

»Mogoče delajo vse prav in tako kot je po predpisih, ampak to nam ne pomaga nič in smo še naprej lačni. Življenje je drago, da ne rečem predrago. Iz dneva v dan je vse hujše. Meni in sotrpinom ne pomaga usklajevanje pokojnin za enega do šest evrov, to je samo metanje peska v oči. V državi bi se morali tega problema lotiti resno in sistemsko, ne pa krpati luknje z danes na jutri. Številni socialno ogroženi beračijo pri Karitasu in Rdečem križu za osnovne življenjske potrebščine,« je kritičen Sučić.

Dvojno oškodovan

Prepričan je, da bi bil v vsaj nekoliko boljšem položaju, če ne bi del poklicne poti, približno enajst let, delal na Hrvaškem. Če bi imel 36 let priznanih v domovini, bi danes imel v denarnici vsak mesec nekoliko več. Zaradi »hrvaških let« pa tudi ni upravičen do polnega regresa, ampak le do sorazmernega dela. V sosednji državi pa regresa za upokojence ni. Tudi pri lanskem zvišanju pokojnin za polno dobo na 500 evrov je izpadel, ker velja za delovno dobo od 37 let naprej.

Dokument iz Šimetovega arhiva

Pred leti se je pridružil Društvu slovenskih državljanov, ki so si del pokojnine zaslužili v eni od republik nekdanje skupne države SFRJ, ki pa je, predvsem zaradi neuspeha na vseh instancah, počasi ugasnilo. »Največ nas je bilo s slovensko-hrvaške meje, predvsem s štajerskega konca jih je bilo veliko. Hodili smo naokrog, se sestajali s politiki in ministri, da bi jim predstavili naš položaj, a nihče nam ni bil pripravljen prisluhniti, nekateri pa so nas celo zasmehovali,« se spominja.

Izvzeti vojaki in funkcionarji

Slovenija je z vsemi državami na območju nekdanje SFRJ, razen s Kosovom, sklenila sporazume o socialnem zavarovanju. Države, ki so podpisnice sporazuma, Slovencem, ki so del ali celotno delovno dobo delali v kateri od teh držav, izplačujejo zneske, ki so sorazmerni z dolžino njihove zavarovalne dobe v tej državi. O tem, koliko ljudi je to prizadelo, nam na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso posredovali podatka, ker naj bi bila za to potrebna statistična analiza, leta 2014 pa je bila ocena, da okoli 16.000 upokojencev iz Slovenije prejema vsaj delež pokojnine iz drugih blagajn, največ iz Hrvaške. Velika večina je pri izplačilu pokojnin precej na slabšem, kot če bi jim pokojnino v celoti izplačeval Zpiz, tako kot je bilo urejeno pred uveljavitvijo sporazumov. Ljudje, ki so pred letom 1991, denimo, delali v podjetjih na drugi strani meje ali podjetjih, ki so imeli sedež v kateri drugi nekdanji republiki, si niso predstavljali, da bodo zaradi tega prejemali precej, nekateri celo za polovico nižjo pokojnino, saj naj bi prispevali v pokojninsko blagajno druge države. Mnogi so se, prepričani, da se jim je zgodila krivica, obrnili na različna sodišča, tudi ustavnega. Do zdaj neuspešno.

Sporazumi pa se – čeprav niso prispevali v slovensko pokojninsko blagajno – ne nanašajo na tiste, ki so bili kot aktivne vojaške osebe zaposleni v JLA. Prav tako je država poskrbela za diplomate in druge zvezne uslužbence ter funkcionarje, ki so bili izvoljeni na funkcijo ali v imenovanje v organe nekdanje SFRJ, ki so upravičeni do posebnega dodatka, če seštevek osebne slovenske in srbske pokojnine ne dosega primerljivega zneska pokojnine po slovenskih predpisih.

Gotovo pa so bili vseh teh sporazumov zelo veseli upokojenci iz drugih držav, ki so delali za slovenska podjetja. Zpiz je februarja 67.717 upravičencem nakazal skupaj več kot 12,4 milijona evrov, od tega 5,8 milijona 30.430 upokojencem na Hrvaškem in 4,3 milijona 23.277 v Bosni in Hercegovini, v Srbijo pa za 11.858 upravičencev manj kot dva milijona evrov.