Ko je podoba sodstva na psu

Sodniška zalega je največja kriminalna združba v državi ... Bravo, ploskam tistemu, ki je dal sodnici tinte pit ... Ni čudno, da je do tega prišlo, še huje bo ... Bratje in sestre, smejmo se slovenskemu sodstvu ... Narod se je končno spravil na skorumpirano golazen ... Kriminalno nesposobno podkupljivo slovensko sodstvo je v navezi s političnimi in kriminalnimi navezami ... Zaradi eksplozije se bodo sodniki obnašali kot žrtve in s tem upravičevali dvig plač ...

Sram me je. Sram, da živim v državi mentalnih, čustvenih, moralnih in še kakšnih amputirancev, ki se na spletnih forumih orgazmično naslajajo, kot je razvidno iz zgornjih citatov. Kakor heroja častijo tistega, ki je na okno otroške sobe hiše, v kateri živi okrožna kazenska sodnica, podtaknil eksploziv. Ploskanje kriminalcu, ki je stregel po življenju sodnici in njeni družini zgolj zaradi poklica, ki ga opravlja, ni le skrajno neokusno in nevarno, ampak vredno zgolj cerebralnih bankrotirancev. Pravna država namreč ne temelji na všečnem sojenju in odločitvah sodnikov, s katerimi bi bili vsi zadovoljni. Od vseh zahteva spoštovanje pravnih norm, tako od institucij, tudi izvršilnih, kot od državljanov.

Javna podoba slovenskega sodstva še nikoli ni bila tako na psu. Sodstvo je na repu lestvice zaupanja v institucije, po beli stavki zaradi plač pa so bile kritike še glasnejše. Dobršen del volivcev je z delom sodišč globoko nezadovoljen. Glede na sodno statistiko namreč pavšalno gledano povprečen Slovenec na sodišču izgubi vsaj enkrat na štiri leta. Nenaklonjeni sodišču so tudi tisti, ki na rešitev zadeve čakajo več mesecev ali let, ko primer končno dobi epilog, pa sta ob odhodu s sodišča nemalokrat nezadovoljni obe sprti stranki. Če k temu prištejemo še to, da se o sodstvu praviloma ponavlja le tisto, kar je negativno, dobre stvari pa se prezrejo, je pravosodje kot nalašč za dežurnega krivca.

Kakor pravi dr. Lojze Ude, tudi nekaterim politikom ni kaj dosti do tega, da bi se sodna funkcija oblasti dejansko uveljavila, in ustvarjajo ozračje v družbi, ki ocenjuje sodno funkcijo včasih celo kot krivca za družbeno razslojenost, kot popolnoma neučinkovito pri preprečevanju neupravičenega bogatenja posameznikov in celo pri preprečevanju klasične kriminalitete, kot neučinkovito pri zagotavljanju plačilne discipline in pogodbene zvestobe in zato tudi kot krivca za razmeroma slabo stanje pri uveljavljanju elementov pravne države. Nenehne kritike sodstva in nespoštovanje nekaterih sodnih odločitev dokazujejo, da si politika želi sodstvo le kot moderen in uspešen servis za reševanje sporov pravnih in fizičnih oseb. Torej kot moderno družbeno kemično čistilnico in pralnico, v katero bi zlasti nosili perilo političnih nasprotnikov, nikakor pa ne kot učinkovitega nosilca in izvajalca sodne oblasti. Močne tretje veje oblasti, s katero bi si morali deliti oblast, si ne želijo - radi bi si jo podredili.

Je potem čudno, da je avtoriteta sodstva videti kakor oskubljen piščanec? Kritika dela sodišč je sicer več kot dobrodošla, a le, če je argumentirana. Sodniki nimajo drugega orožja kot moč argumenta, moč besede. Toda prvi korak k izboljšanju javnega mnenja in zaupanja lahko naredijo le sami, tako s svojim delom kot z bolj odprtim komuniciranjem z državljani. Položaj sodstva je namreč zelo odvisen od javnega mnenja. Kam bo zaplul ugled sodniške funkcije, pa je odvisno tudi od tega, ali bo politika dovolj močno podprla sodnike. Sicer jih bosta zamenjali samovolja in pravica močnejšega. In še bo pokalo. Bo?!

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela