»Ko ostaneš brez statusa, te delodajalec odrine«

Status dijaka ali študenta omogoča mladim številne ugodnosti, zato se marsikateri po študiju na nov izobraževalni program vpiše fiktivno. Da obveznosti ne opravlja, na šolah posumijo šele po več mesecih. Večina pa se za to odloči, saj je to začasna rešitev za njihov socialni položaj.

Petindvajsetletni Jan (ime je na željo sogovornika spremenjeno) je med študijem zadnje delo prek študentske napotnice opravljal dve leti, z letošnjim oktobrom pa mu je po magistrskem študiju potekel status. Potem je skoraj mesec dni delal na črno, nato pa mu je delodajalec predlagal odprtje samostojnega podjetja. »Niso mi povedali, koliko bi zaslužil, zato nisem vedel, ali bi mi na koncu meseca po tem, ko bi pokril vse stroške poslovanja, ki znašajo do štiristo evrov, sploh kaj ostalo,« opisuje sogovornik, ki je na delovnem mestu tudi zaradi pomanjkanja drugih del na trgu dela želel ostati, zato se je odločil, da se bo na eno od izobraževalnih ustanov, ki ponuja izobraževanje za odrasle, vpisal fiktivno.

Omejitev z evidenco eVŠ

Fiktivni vpisi zakonsko niso opredeljeni, zato je njihovo točno število nemogoče pridobiti. Po ocenah Študentske organizacije Slovenija (ŠOS) naj bi bilo takšnih študentov, ki so se po študiju vpisali na višje strokovne šole zgolj zaradi pridobitve študentskih ugodnosti, kot so urejeno zdravstveno zavarovanje, subvencionirani prevoz in predvsem možnost dela prek študentske napotnice, v najbolj kritičnem obdobju približno 30 odstotkov vpisanih.

Takšni vpisi niso nezakoniti, vendar obremenjujejo državni proračun, pojasnjujejo na ministrstvu za izobraževanje. Leta 2012 so zato z vpeljavo enotne evidence vpisov eVŠ in pravilom, da je brezplačno mogoče študirati dolžino trajanja študija in dodatno leto na posamezni stopnji, zaostrili pogoje za študij na visokošolskih in univerzitetnih programih. V visokem šolstvu fiktivni vpis tako ni več mogoč, še vedno pa se lahko mladi vpišejo na srednje poklicne šole, ki ponujajo izobraževanje odraslih.

Naš sogovornik Jan je po pregledu spleta in posvetovanju z vrstniki poklical eno od teh ustanov, kjer so ga vprašali, ali se želi vpisati redno ali zgolj zaradi statusa: »Z zadržkom sem priznal, da gre za fiktivni vpis. Naročili so mi, naj na šolo prinesem dokumente, in me še vprašali, ali želim obiskovati predavanja.« To bi pomenilo, da mora plačati šolnino, kar je zavrnil in poravnal le vpisnino. Ta ponavadi stane do tristo evrov in pomeni dodatno plačevanje posameznih izpitov.

Šola ni socialni korektiv

Ravnateljica Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad v Ljubljani Frančiška Al-Mansour pravi, da je v času nezaposljivosti mladim še vedno pomembno ponuditi možnost poklicne prekvalifikacije, kdo je vpisan fiktivno, pa je težko presoditi. To ugotovijo šele po več mesecih, ko se kandidat, ki ne opravlja obveznosti, na njihove pozive ne odzove. »Šole nismo pravi naslov za reševanje socialnih težav, vendar je težko soliti pamet mladim, ki so v stiski,« pravi Al-Mansourjeva, ki opaža, da je takšnih pri njih v povprečju še vedno od deset do dvajset odstotkov vpisanih.

Nihče od teh se noče vpisati navidezno, ampak ga v to prisilijo socialne razmere, opozarjajo na ŠOS. Ukrepom ministrstva, ki so razbremenili nekatere šole, bi zato moralo slediti več tistih, zaradi katerih bi izobraženi mladi lažje prehajali na trg dela.

Študij ne bi smel biti socialni korektiv, se strinja Jan, ki pravi, da bi država zaposlovanje mladih lahko spodbujala tudi z odpravljanjem administrativnih ovir pri ustanavljanju samostojnih podjetij, več pravilnosti pri delu pa bi lahko zagotovili z ustreznejšim inšpekcijskim nadzorom, s katerim bi ugotavljali kršitve delodajalcev: »Večno življenje pri starših nam ne omogoča osamosvojitve, zato ne moremo biti zadovoljni. Smo v letih, ko smo najbolj kreativni in imamo največ ambicij. Če nas v tej točki sistem odreže, bomo pri razvijanju svojih potencialov nazadovali.«