Tiskane izdaje
Ljubljana – Tina je postala invalidka po tem, ko jo je nasilni soprog potisnil po stopnicah. Ironija usode je hotela, da je mož, ki je povzročil njeno invalidnost, po vrnitvi iz bolnišnice tudi skrbel zanjo. Sčasoma je Tino prisilil v popolno socialno izolacijo in finančno odvisnost, iz katere se je izkopala šele po tem, ko je za pomoč prosila nevladno organizacijo.
S pomočjo svetovanja se je Tini uspelo osamosvojiti od nasilnega moža, poiskati lastno stanovanje in samostojno odločati o svojem okrevanju. Vse to je pripeljalo do tega, da invalidka, ki je po nesreči komaj naredila korak ali dva s hojico, zdaj lažje hodi in samostojno živi. Ko je nastala poškodba, ki je ovirala njeno mobilnost, Tina nasilja ni prijavila, padec po stopnicah je pojasnila kot nesrečo in ga policija nikoli ni preiskovala. Prijavo proti možu je podala šele ob odhodu iz nasilnega odnosa, in sicer za več dogodkov v preteklosti. Na sodni razplet še čaka.
Začaran krog zlorabe
Tinina zgodba je resnična, le njeno ime je izmišljeno, saj je želela ostati anonimna. Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo pojasnjuje, da je primerov nasilja nad invalidi v Sloveniji veliko več, kot jih obravnavajo državne in nevladne ustanove, vendar se po pomoč zaradi zlorabe obrne zelo malo ljudi. To med drugim kaže na to, da se ljudje z invalidnostjo največkrat ne upajo upreti tistim, ki skrbijo zanje, čeprav so morda ti celo povzročitelji njihove invalidnosti. Veliko oviranih ljudi ima nizke dohodke ali nadomestila, stroški nege pa so zelo visoki, zaradi česar se težko odločijo za odhod iz nasilnega razmerja, pravi Zabukovec Kerinova. Po drugi strani je veliko pomanjkanje stanovanj, ki bi bila prirejena za invalide, zaradi česar je malo upanja, da bi se lahko osamosvojili in izvili iz začaranega kroga zlorabe, ki je lahko telesna pa tudi psihološka, čustvena ali finančna. Opozarja, da je pri otrocih z intelektualnimi ovirami največja možnost spolnih zlorab, zato je treba o teh problemih javnost nenehno ozaveščati.
O tem, da nekateri invalidni ljudje vztrajajo v nasilnem družinskem okolju, pričajo podatki zavoda za zaposlovanje. Lea Kovač, defektologinja v službi za zaposlovanje in poklicno orientacijo, pravi, da v postopku ugotavljanja ocene funkcioniranja kar pet do deset odstotkov invalidnih ljudi priča o nasilnih družinskih odnosih v preteklosti. V času rehabilitacije, katere namen je kasnejša zaposlitev oziroma samostojnost, je pričevanj o nasilju precej manj, kasneje, ko se bliža zaposlitev, pa se ti nasilni vzorci ravnanja otrok ali partnerjev znova povrnejo. »Namen tega nasilja je predvsem preprečiti ekonomsko samostojnost invalidnega človeka,« ugotavlja Lea Kovač.
Nasilje države
Na nasilje države pa opozarja Tone Dolčič iz kabineta varuhinje človekovih pravic. Pravi, da država invalidnim ljudem ne zagotavlja vseh pravic, ki bi jim pripadale, predvsem pa jih sili v prilagajanje neživljenjskim predpisom in dolgotrajnemu urejanju papirjev. Opozoril je na odvzem poslovne sposobnosti ljudem s težavami v duševnem zdravju, ki jih naredi povsem odvisne in ranljive za zlorabe. »Bolj ko dokazujejo, da je odvzem pravic neupravičen, bolj so uradniki prepričani, da delujejo prav. In to je začaran krog, iz katerega invalidi ne morejo izstopiti, nekateri skrbniki pa bolj skrbijo za svoj interes kot za interes invalidnega človeka,« opaža Dolčič. »Invalidi občutijo kot nasilje tudi oviran dostop do različnih prostorov, zastarele tehnične pripomočke, ki so na voljo, ravnanja društev, ki zaradi sprtosti nočejo sodelovati z drugimi društvi,« našteva varuh. Država nima zakonskih vzvodov, da bi v takšnih primerih posredovala, pri nevladnih organizacijah pa ne more posredovati niti varuh.
O tem, da je v Sloveniji še vedno premalo podatkov o nasilju nad invalidnimi ljudmi, saj jih ne zbirajo niti vsi centri za socialno delo niti invalidske in druge nevladne organizacije, so se strinjali udeležence strokovnega posveta, ki ga je pripravilo društvo Vizija. Tako, denimo, večina centrov za socialno delo ne vodi ločenih evidenc nasilja nad invalidi, saj za to nimajo niti zakonske podlage. Anketa društva Vizija je pokazala, da so v tistih centrih, ki zbirajo podatke, lani obravnavali 31 primerov žrtev nasilja med invalidi, to je komaj 3,9 odstotka vseh prijav. Podobno majhen delež – 55 primerov ali dva odstotka – je bilo tudi prijav nasilja nad invalidnimi ljudmi pri nevladnih organizacijah, pri čemer se lahko podatki centrov in društev tudi prekrivajo.
Julijana Kralj, predsednica društva Vizija, opozarja na diskriminiranost moških in žensk z invalidnostmi. Neuradno zaznavajo veliko več nasilja nad njimi, kakor kažejo pomanjkljivi podatki. »Ženska, uporabnica vozička, nima možnosti, da bi ubežala nasilju za domačimi stenami. Nima dovolj denarja, da bi se odselila, da bi si plačala pomoč, zelo malo možnosti je, da bi dobila svoje prilagojeno stanovanje, saj je teh veliko premalo. Nekatere so žrtve nasilja 30, 40 let, seveda pa so med žrtvami lahko tudi moški,« pravi Julijana Kralj, ki opozarja ne neozaveščenost in sram, ki žrtvam preprečuje, da bi razkrili, kaj se v njihovi družini dogaja. »Ko nekdo postane invalid, pride v družino posebno stanje, veliko je prilagajanja enemu družinskemu članu, pogosto se drugi naveličajo skrbeti za invalida, pri oskrbi pa je tudi premalo podpore družbe. Sama komaj čakam, da bo končno sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi. Zdaj si invalidi ne moremo privoščiti osebne asistence, da bi plačevali nekomu, ki bi skrbel za nas. Tudi varne hiše za invalide, žrtve nasilja, ne morejo delovati tako, kot bi želeli, saj invalidske organizacije nimamo dovolj denarja, da bi omogočile 24-urno skrb za ljudi, ki se tja zatečejo,« pravi Kraljeva. Veliko pričakuje tudi od novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je v nastajanju.
Varne hiše
Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon za ženske in otroke meni, da je treba pri žrtvah nasilja veliko hitreje in učinkoviteje ukrepati. Potem ko so v društvu zaznali pojave nasilja nad invalidi, so leta 2009 odprli prilagojeno varno hišo, kamor lahko namestijo ženske in otroke z gibalnimi oviranostmi. »Skrbi me, ker je takšnih klicev na pomoč zelo malo, pa tudi namestitev do zdaj nismo imeli veliko, vsega skupaj pet. Invalidni ljudje se za to zelo težko odločijo, ker jih je strah, kam naprej, po izhodu iz varne hiše. Strah jih je, da bo to za družino še večja sramota.«
Žrtve nasilja se že sicer težko odločajo za prijavo nasilja, pri invalidih je to še težje. V družini so zelo čustveni odnosi velikokrat prepleteni z odvisnostjo, tudi fizično, vendar skrbnik, ki ga nujno potrebujejo, pogosto zlorablja svojo moč. »Število prijavljenih zlorab in podatki, ki jih kažejo raziskave, so le del ledene gore. Veliko je še prikritega nasilja, zato je treba o tem problemu večkrat spregovoriti. Invalidom je treba povedati, da obstajajo SOS-telefoni, varne namestitve, v reševanje te problematike je treba aktivneje vplesti centre za socialno delo, ko gre za nasilje, je treba poklicati tudi policijo. Vedeti morajo, da je mogoče najti pot iz nasilnega odnosa. Eno gospo smo, denimo, namestili v neprofitno stanovanje, druga je zadovoljna v domu za ostarele, tretja se je odselila k novemu partnerju.«
