Koalicija na treznjenju

Preteklo je leto dni od zmage levega trojčka na državnozborskih volitvah. Veselje na obrazih predsednikov strank, ki so v koalicijo povabili še Desus, je kmalu zbledelo, ker so vodenje države dobili v roke v kriznih razmerah.

Objavljeno
27. september 2009 19.40
Delo Mag
Delo Mag
Preteklo je leto dni od zmage levega trojčka na državnozborskih volitvah. Veselje na obrazih predsednikov strank, ki so v koalicijo povabili še Desus, je kmalu zbledelo, ker so vodenje države dobili v roke v kriznih razmerah. Da je bila mera polna, so se med seboj spopadali še v bolj ali manj pomembnih zadevah. Ob letu osorej pa so se po nekaterih podjetjih zgodili delavski upori, na katerih so zaposleni s prstom pokazali na uprave podjetij, sindikate in vlado. Opozicija si pri tem lahko mane roke, saj lahko z varne razdalje čaka na razpad vlade in morebitne predčasne volitve.

Vlada bi morala stopiti skupaj in začrtati nekatere pomembne strukturne reforme, biti gospodarstvu bolj v pomoč in ohranjati ustrezno raven socialnega miru. Premier Borut Pahor pravi, da so se v tem letu veliko naučili in da bodo v prihodnje delali veliko bolj usklajeno.

Začetek odnosov na levi nogi


Veliko prahu je dvignila odločitev vlade, da za direktorja urada za verske skupnosti imenuje Aleša Guliča. Čeprav je bil za glavnega krivca te kadrovske poteze vlade razglašen Milan M. Cvikl, je njegovo imenovanje dokončno, zaradi česar so se že ohladili odnosi s katoliško cerkvijo. To je lepo pokazal Pahorjev diplomatski spodrsljal, ko ga v Vatikanu ni hotel sprejeti papež Benedikt XVI. V Delu Magu lahko preberete razmišljanje o redefiniciji odnosov države do rimskokatoliške cerkve in drugih religij.

Ko oblast klecne pred kapitalskimi lobiji ...

V intervjuju smo se tokrat pogovarjali s predsednikom zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušanom Semoličem, ki so ga zadnje dni izžvižgali tako v Gorenju kot Muri. Kaže, da so delavci izgubili zaupanje tudi v sindikate, vendar Semolič opozarja, da je za krizo kriv pohlep kapitala. Velike socialne razlike pa je treba začeti reševati nemudoma, ker se s 400 evri plače v Evropi ne da živeti. Ponovil je priljubljeno zahtevo, da morajo biti zaposleni udeleženi pri dobičku podjetja, vendar ugotavlja, da ta pripravljenost pri strankah, ko enkrat pridejo na oblast, klecne pred kapitalskimi lobiji.

Podrobnosti preberite v novem Delu Magu.