Kodeks ni ukrotil prejemkov nadzornikov

Trbovlje – Dvesto nadzornikov in članov komisij nadzornih svetov (NS) v dvajsetih družbah v stoodstotni lasti države je lani prejelo 2,13 milijona evrov sejnin, potnih stroškov in drugih prejemkov; največ, skoraj milijon, si je razdelilo 61 bančnih nadzornikov, od tega tretjino osem nadzornikov NLB. Kodeks korporativnega upravljanja so državna podjetja sprejela, vendar ga v delu, ki ureja prejemke NS, ne uresničujejo.

To potrjujejo tudi v Slovenskem državnem holdingu (SDH), kjer pravijo, da priporočila družbe še niso implementirale v tako imenovane politike prejemkov organov vodenja. Plačila članov NS in sejnine so vezani na velikost in finančno stanje družb, a praksa je precej drugačna. Najvišje prejemke so imeli lani nadzorniki petih državnih bank (Abanka Vipa, Banka Celje, Gorenjska banka, NKBM, NLB), sledijo nadzorniki v državnih energetskih družbah (Elektrogospodarstvo Slovenija – razvoj in inženiring, HSE in Gen energija) in v prometu oziroma na področju transporta in infrastrukture (DRI, Dars, Infra, Kontrola zračnega prometa, SŽ).

Rekorderji v NLB

V bančnem sektorju so bili najbolj varčni v Banki Celje, kjer so se še najbolj približali ekonomskemu načelu kodeksa: z upoštevanjem 25-milijonske izgube si je osem ljudi v NS razdelilo le 62.000 evrov bruto. Rekorderji so nadzorniki skupine NLB. Kodeks priporoča višino osnovnega plačila za opravljanje funkcije v velikih družbah oziroma bankah med 13 in 15 tisočaki bruto. V NLB je osnovno plačilo znašalo dobrih 133 tisočakov bruto ali v povprečju 16.600 evrov na nadzornika. V skupini NKBM si je nadzorniške prejemke v višini skoraj 200 tisočakov bruto razdelilo devetnajst ljudi (poleg osmih nadzornikov NKBM še enajst članov revizijske komisije in komisije za prejemke NS), v energetski skupini HSE pa si je 258 tisočakov razdelilo 61 nadzornikov; enajst v HSE, 36 v osmih odvisnih družbah (Teš, Tet, Premogovnik Velenje ...), 14 v dveh komisijah NS HSE.

Sejnine, mimo priporočil

Asmir Bečarević, predsednik rudarskega sindikata SDRES v Premogovniku Velenje, opozarja na anomalije v primerih, ko člani poslovodstev nadrejenih družb v vlogi nadzornikov podrejenih družb prejemajo sejnino, čeprav so v tej vlogi po kodeksu upravičeni le do povračila dejanskih stroškov: »Ljudje, ki upravljajo državno premoženje, služijo še s sejninami in nagradami, večkrat kar med delovnim časom, od delavcev pa zahtevajo zategovanje pasu. In ti ljudje naj bi dvigovali standarde kakovosti vodenja in nadzora ter oblikovali transparentnost v skupini ...« Stojan Nikolič, član uprave nadrejenega HSE, je kot predsednik nadzornega sveta po Bečarevičevih podatkih v dobrih treh mesecih od nastopa mandata prejel 1900 evrov.

»Grozno, pri 70-milijonski dokapitalizaciji PV je problem mojih 1900 evrov bruto,« je Bečarevićevo navedbo komentiral Nikolič, ki pravi, da so njegovi prejemki v skladu s skupčinskimi sklepi in pogodbo.

Tudi zdaj že nekdanji nadzorniki RTH so primer slabe prakse, ko merilo velikosti družbe prevlada nad ekonomskim merilom: šest nadzornikov RTH si je lani kljub polmilijonski izgubi razdelilo 96.000 bruto prejemkov ali v povprečju 16 tisočakov vsak, kar je tisoč evrov več od najvišjega priporočila kodeksa SDH. Tega niso upoštevali niti v mikro družbi Slovenska tiskovna agencija. Čeprav si je pet nadzornikov lani izplačalo daleč najnižji znesek, dobrih 4700 evrov bruto ali od 100 do 130 evrov bruto na osebo, je to precej več kot v kodeksu priporočenih 75 evrov bruto.

Največja težava, da še nihče ni odgovarjal

Na enako anomalijo kot Bečarović opozarja tudi avtor zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije Matej Lahovnik. »Pri nagrajevanju državnih nadzornikov je nelogično, da posamezniki za svoje delo prejmejo plačilo dvakrat. Upravljanje odvisnih družb spada med naloge menedžmenta obvladujoče družbe, za katere so plačani. Pri nas pa si nekateri manedžerji v državnih skladih, bankah in podjetjih tako zvišujejo prejemke. Argument, češ da drugače ne bi bili zainteresirani za mesta v NS odvisnih družb, ne zdrži resne strokovne presoje, saj je upravljanje podjetij v skupini ena od njihovih nalog. Če bi država želela, bi na skupščinah družb to vprašanje lahko primerno uredila, vendar ne verjamem, da se bo to zgodilo,« opozarja.

Ni kazenske in odškodninske odgovornosti

Še večja težava pa je po Lahovnikovem mnenju, da še noben menedžer ali nadzornik v državnih gospodarskih družbah za svoje odločitve ni kazensko ali odškodninsko odgovarjal. Vzrok? Šibka sodna praksa, trdi Lahovnik. Ideal povprečnega slovenskega državnega menedžerja je po njegovem monopolni položaj na trgu, slab nadzor od politično imenovanih nadzornikov in neomejeni prejemki. Ker so številni menedžerji tudi nadzorniki državnih družb, ista logika obvladuje tudi njihove nadzorne svete. Tako je, denimo, lani zdaj že nekdanji predsednik uprave SDH Matej Pirc poleg plače v SDH kot prvi nadzornik Gen energije prejel dobrih 15.000 evrov neto oziroma 1095 evrov neto na mesec.

SDH za izboljšavo Lahovnikovega zakona

Do sprejetja politike prejemkov v skladu s kodeksom za prejemke vodilnih velja tako imenovani Lahovnikov zakon. Odločanje o politikah je individualno, SDH pa mora soglasje za glasovanje o tem na skupščini podati tudi vlada. V SDH menijo, da so glede na okoliščine primernejša rešitev izboljšave Lahovnikovega zakona. Lahovnik svari: »Če bi zakon, s katerim so menedžerske plače v državnih družbah omejene na petkratnik povprečne plače, odpravili, bi prejemki spet poleteli v nebo; izplačevali bi jih brez ustreznih kriterijev uspešnosti, kot je bila praksa pred veljavnostjo zakona. V normalnih državah z urejenim sistemom korporacijskega upravljanja zakonov o omejitvi prejemkov vodilnih praviloma ne poznajo.«

»Tisti, ki trdijo, da plača, dvakrat višja od plače predsednika vlade, predstavlja tveganje za korupcijo v državnih podjetjih, očitno predvidevajo, da je celoten ministrski zbor, ki prejema polovico nižjo plačo, koruptiven. Gre za absurdno logiko, saj plača ne more biti edini motiv za opravljanje funkcije. Kako lahko menedžerji pričakujejo, da bodo delavci motivirani ob povprečnih plačah, če njih ne motivirajo petkrat višje plače?« opozarja Lahnovik.