Koga sploh (še) zanimajo jugoslovanski spomeniki revolucije?

Večina je spregledanih in zapuščenih, a določeni so »znamka«. Američan postavil spletno stran o spomenikih NOB.

Objavljeno
01. november 2016 21.21
Nina Čakarić
Nina Čakarić
Na spomenike se praviloma redko spomnimo: če smo v njihovi bližini, gremo mimo, namensko jih niti ne obiskujemo. Tam so, stojijo, počasi lezejo v pozabo ... A tako nas uči že zgodovina: z vsako padlo ideologijo, padejo tudi njeni pomniki. Po drugi strani pa iz peščice njih delamo blagovne znamke.

»Na Slovenskem imamo več dobrih gradenj, ki so kljub družbenim (političnim) spremembam in polarizaciji družbe redno obiskani in se ob njih prirejajo prireditve ob obletnicah. Če pustimo ob strani natančno definicijo javnega spomenika, bi lahko mednje šteli tudi Bazo 20 in bolnišnico Franja, ki sta tudi odlično obiskani turistični znamenitosti,« pravi asistent z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino Jurij Hadalin, ki s tem deloma zanika, da bi bili spomeniki revolucije NOB v Sloveniji spregledani.

Koliko je spomenikov, ki jih je v 60. in 70. letih po vsej Jugoslaviji dal postaviti dolgoletni dosmrtni predsednik SFRJ Josip Broz Tito, je skoraj nemogoče ugotoviti.

Samo v Sloveniji je v register nepremične kulturne dediščine ministrstva za kulturo vpisanih 2766 spominskih objektov in krajev povezanih z obdobjem druge svetovne vojne. Od tega jih je 1131 javnih, ostalo so spominske plošče in znamenja, grobišča, grobovi in grobnice, partizanske bolnišnice, spominski parki itn. Od 1131 javnih spomenikov je z najstrožjim varstvenim režimom varovanih 12 spomenikov državnega pomena, 310 jih je lokalnega pomena, ostali imajo status registrirane dediščine.

V povojnem času je vzniknilo večje število različno velikih spomenikov; profesorica Nelida Nemec jih je v svoji študiji Javni spomeniki na Primorskem 1945-1978 naštela nekaj sto, v obdobju med letoma 1958 in 1978 pa kar 180 zgolj na Primorskem.

Spomeniki revolucije NOB navdušujejo po svetu

»Če so prvotni vzgibi za postavljanje spomenikov sloneli na spontanih vzgibih lokalnih skupnosti, ki so želele obeležiti spomin na žrtve, ki so jih utrpele v času vojne, so kasneje ti povezani z vse večjo potrebo po legitimaciji družbene ureditve in imajo vse bolj vsenacionalni karakter. Skladno s tem se je povečevala njihova monumentalnost,« pojasnjuje Hadalin.

Z velikimi monumentalnimi spomeniki so zaznamovali kraj, kjer so se bile bitke (Tjentište, Kozara, Kadinjača), ali denimo mesto koncentracijskih taborišč (Jasenovac, Niš). S svoji podobami in sporočilom še vedno navdušujejo številne, fotografske navdušence, zgodovinarje, arhitekte ...

Da so ravno jugoslovanski spomeniki med bolj navdušujočimi na svetu, je nazadnje zapisal 35-letni Američan Donald Niebyl iz Rock Islanda v Illionisu, entuziast, zgodovinar po srcu, po poklicu pa biolog, ki se ukvarja z zaščito divjih živali. Postavil je spletno stran o spomenikih NOB na območju nekdanje Jugoslavije. Doslej je videl in popisal 45 velikih spomenikov, a tako temeljite in celovite podatkovne internetne baze doslej še ni bilo; najdete jo na spletni strani www.spomenikdatabase.org.

Donald Niebyl se bo v te kraje ponovno vrnil prihodnje leto in bo svoj seznam še dopolnil. Na fotografiji pri zapuščenem spomeniku Popina v Srbiji. Foto: Donald Niebyl

Kaj ga je tako navdušilo, da je dva meseca svojega dopusta namenil raziskovanju nekdanje Jugoslavije (in še pol leta za postavitev internetne strani)? »Tako izjemnih spomenikov, ki so povezani v mrežo vzdolž celotnega območja, še nisem nikjer zasledil.« Všeč mu je bilo sporočilo o moči, junaštvu in bratstvu, ki jo nosijo ti velikani tudi s svojo edinstveno podobo.

Prvič se je z njimi seznanil na fotografijah Belgijca Jana Kampenearsa, nato pa si je želel fotografske podobe nadgraditi in jih videti v živo. Ker sicer Američani bolj malo vedo o tem delu sveta in njegovi zgodovini, ga je zanimalo dobesedno vse: zakaj so bili zgrajeni, zakaj imajo tako nenavadno obliko in zakaj so sedaj po večini zapuščeni (Bihać, Gevgelija, Gornji Jelovac, Travnik, Popina, ...) ali uničeni (Knin, Košute, Makljen, Mostar, Petrova Gora, ...).

Največ narodnoosvobodilnih spomenikov so sicer postavili trideset let po koncu druge svetovne vojne. »Nekaj zaradi starosti akterjev NOB, nekaj pa tudi zaradi utrjevanja splošne zavesti o 'tekovinah' Jugoslavije. To je bilo seveda pogojeno tudi s pričakovanji, kako nadaljevati po Titovi smrti, ki je imel takrat že 72 let,« pojasnjuje Hadalin.

Med petimi najljubšimi spomeniki je Donald Niebyl izpostavil ... lepo ohranjen spomenik Kozara v Bosni (zaradi skrivnostne oblike). Foto: Donald Niebyl

V Sloveniji lepo ohranjeni, drugod razpadajo

Pred razpadom Jugoslavije so bili mnogi spomeniki prostor srečevanj in druženja ob obletnicah in državnih praznikih, a zdaj jih le redko kdo obišče. Mnogi so zato prepuščeni sami sebi, uničeni, porušeni v vojni, popisani z grafiti.

V Sloveniji so, kot priznava tudi Niebyl, spomeniki še najlepše ohranjeni. Kako dobro je posamezni spomenik ohranjen, je ocenil tudi na svoji spletni strani. Da je za spomenike NOB in revolucije v Sloveniji dobro poskrbljeno in večinoma bolje kot v ostalih republikah nekdanje Jugoslavije, ocenjuje tudi Hadalin. Med drugim vidi razloge dotrajanosti materialov (beton in železo), na Hrvaškem, denimo, tudi v manjšem pomenu SUBNORA (ZZB), osrednji pa je posledica razpada države in vojn. Pri nas aktivno s pomočjo lokalnih odborov in skupnosti skrbi zanje skrbi ZZB NOB, ki je tudi vodila njihovo postavitev in je nad njimi bdela, v kolikor niso ta obeležja postala kar del urbane arhitekture.

...  dobro ohranjen spomenik Tjentište v Bosni (zaradi najbolj očarljive združitve oblike in pokrajine). Foto: Donald Niebyl

Kot primer morda najbolj impozantne urbane gradnje (če izvzamemo Velenje in Novo Gorico) Hadalin izpostavi današnji Trg republike oziroma nekdanji Trg revolucije. Moderno arhitekturo Eda Ravnikarja v ozadju na monumentalnem trgu dopolnjujejo plastika (Spomenik revolucije - ki je ena največjih bronastih javnih plastik na Slovenskem) in jarboli, ki so bili postavljeni leta 1975. Otvoriliso ga 9. maja (ob 30. letnici zmage) ob spremljavi ognjemeta z Ljubljanskega gradu. Obeležje dopolnjuje še nekaj let kasneje dodan spomenik Edvardu Kardelju«.

Zasluge, da spomeniki revolucije s svojim močnim vizualnim vplivom, ki je takrat kazal na moč in pomen SFRJ, še danes nudijo nekaj več, lahko pripišemo prihodu novega umetniškega obdobja modernizma. Socialistični realizem, ki je človeško figuro predstavljal kot bazo, se je v petdesetih letih umaknil in naredil prostor modernejšim pristopom oblikovanja - socialističnemu modernizmu. »Nad sodobnimi trendi je bdela strokovna spomeniška komisija pri Glavnem odboru Zveze borcev NOV Slovenije, ki je leta 1958 izdelala tudi Pravilnik o postavljanju spomenikov in o urejanju partizanskih grobišč in grobov na območju SR Slovenije. Modernizem, ki je v službi nove socialistične ureditve postajal vse bolj pomemben, je zaslužen, da so spomeniki vse bolj poprijemali abstraktne forme in izkoriščali možnosti, ki sta jih ponujala beton in železo,« pojasnjuje Hadalin.

... odlično ohranjen spomenik Jasenovac na Hrvaškem (zaradi sporočila o tragični zgodovini). Foto: Donald Niebyl

Mladi do spomenikov nimajo odnosa

Zdi se, da tako navdušuje le peščica spomenikov - tistih največjih, monumentalnih, a Saša Renčelj Škedelj z Zavoda za kulturno dediščino Slovenije meni drugače: »Še vedno obstaja velik odstotek ljudi, ki za spomenike skrbi samoiniciativno, angažirano in prostovoljno. Res pa je, da gre predvsem za starejše ljudi, ki so, ali doživeli čas, ki ga ti spomeniki obeležujejo, ali pa je bilo družinsko izročilo o usodi njihovih najbližjih v času NOB tako močno, da se je čustveno doživljanje preneslo na naslednjo generacijo.« Tako lahko sklepamo, da takšne spomenike obiskujejo le ljudje, ki čutijo do njih »ideološko« pripadnost, saj, kot priznava Renčelj Škedeljeva, danes večina aktivne populacije dejansko ne čuti več nobene povezanosti z narodnoosvobodilnim bojem, zato do njih danes nima posebnega odnosa.

Postavljajo pa se tudi že nova obeležja, opozarja Hadalin: »Primerjajmo vrhunce postavljanja spomenikov - 30. let po osvobodilni vojni -, s trenutnim stanjem, ko opažamo trend poudarjanja dosežkov iz časa osamosvajanja oziroma vračanja vanj. Ker pa živimo v demokraciji, sta tokrat dejavni vsaj dve struji in poskusi klesanja takšnih in drugačnih spomenikov niso nujno enoznačni.«

... dobro ohranjen spomenik Kruševo v Makedoniji (zaradi nenavadne in surrealistične oblike). Foto: Donald Niebyl

In še nekaj velja, nekoliko hudomušno pripomni Hadalin; spomenik ima samo dva trenutka, ko je res opažen - ko ga postavijo in ko ga zrušijo. Vmes pa ljudje hodijo mimo njega, ne da bi ga res videli in služijo predvsem golobom. Nekaj njih sicer oživi predvsem 1. novembra, kar po mnenju Hadalina morda daje vtis, da smo nanje pozabili. Ali morda nismo? Koliko od vseh tisočih, ki so bili postavljeni, znamo našteti? Verjetno nas niti ne ganejo več ... Morda pa po naslednjem obratu zgodovine.