Tiskane izdaje
Maribor – Reševanje finančno nasedlega Športnega centra Pohorje je, čeprav je za zdaj ušel stečaju, še vedno pomembna tema pogovorov v Mariboru. S propadom bi poleg smučarije kratko potegnil tudi vse bolj priljubljeni kolesarski turizem, po mnenju vodje kolesarskega parka Iztoka Kvasa v prihodnosti ključni produkt pohorskega turizma.
Kaj bi morebitni stečaj podjetja pomenil za kolesarski turizem?
Veliko izgubo, in to ne le za kolesarski turizem, ampak za celotni turizem v mestu. Čutili bi jo dlje časa, zlasti dolgoročno, saj bi lahko infrastruktura hitro propadla.
Zelene zime so zadnja leta vse večja težava pohorskega turizma. Bi se morali po vašem mnenju bolj preusmeriti v kolesarski in pohodniški turizem, smučarija pa bi ostala kot nekakšna dodana vrednost, če bi pač zapadlo dovolj snega?
Zelene zime so težava, a verjetno ne bodo stalnica. Vendar se bodo dolgoročno najbrž pojavile večkrat kot v preteklosti. Zato bi bilo smiselno prilagoditi ključne tržne produkte novim vremenskim razmeram.
Kakšen pomen pripisujete kolesarskemu turizmu na Pohorju?
Velik. S pravilno orientiranostjo bi bil lahko na dolgi rok tudi ključen, saj Pohorje s svojimi naravnimi danostmi in bližino mesta predstavlja unikum v gorskem kolesarskem turizmu.
Zakaj nas Italijani, Avstrijci in še kdo prehitevajo po urejenosti kolesarskega turizma? Gre vzroke iskati v togosti naše zakonodaje, pri določenih lobijih ali kje drugje?
Zakonodaja je problematična in ni tržno naravnana.
Kako bi se dalo na Pohorju to obiti in omogočiti kolesarjenje po urejenih gozdnih poteh brez škode za naravo?
Tako da bi z lastniki zemljišč in lokalno skupnostjo našli rešitve v smeri spremembe prostorskega načrta in kolesarske poti, ki ne posegajo v zaščiteno območje Nature, spremenili v športne objekte, torej v zemljišča, namenja rekreaciji in športu. Na ta način bi lahko hitreje vzpostavili mrežo kolesarskih prog.
Ima kdo za to posluh?
Zagotovo. Po razgovorih z Mestno občino Maribor je posluh velik. A najprej je bilo treba rešiti Športni center Pohorje, ki je ključen element pri tem razvoju, zdaj pa verjamem, da bomo začeli skupaj aktivno pripravljati vse potrebno za vzpostavitev gorskega kolesarskega centra.
Ponekod, denimo v Avstriji, so nekatere poti, v kolesarskem žargonu »singlce« (stezice), namenjene zgolj kolesarjem in je hoja po njih prepovedana. Kako to doseči pri nas, kjer sožitje med pohodniki in kolesarji še ni na najvišji ravni?
Zelo pomembno je, da poleg kolesarskih poti pripravimo tudi poti za pohodnike. Na Pohorju je kar nekaj neoznačenih ali na pol označenih poti in to bi bil lahko poleg običajnih planinskih poti dobrodošel produkt.
Kako bi konkretno izboljšali Pohorje kot kolesarsko destinacijo, kamor že zdaj radi zahajajo tujci, zlasti Avstrijci?
Kolesarski park zdaj omogoča največ zabave bolj ekstremnim kolesarjem, predvsem spustašem. Vendar je ključen razvoj kolesarstva v smeri, da zadovoljimo kolesarje, ki ne iščejo le ekstremnih spustov, temveč tudi urejene kolesarske poti za vzpenjanje in kolesarjenje na območju med Mariborskim in Areškim Pohorjem, kjer so danosti za pripravo mreže poti izredne. Vse deležnike v mestu, odvisne od turističnih produktov, je treba povezati in napraviti strateški načrt, kako v treh do petih letih pripraviti gorski kolesarski center, ki je lahko eden najbolj obiskanih v Evropi.
Kako torej prepričati lastnike gozdov, da bodo dovolili kolesarjenje po njihovih zemljiščih?
Treba je najti konsenz in se dogovoriti za odškodnino ali soudeležbo pri razvoju kolesarskega centra. In za posege dobiti dovoljenje zavodov za gozdove in varstvo narave.
Ste že kaj potipali teren?
Tipamo. Preverjamo pripravljenost lastnikov zemljišč. Velika večina je nad idejo navdušena, seveda pod določenimi pogoji, saj tudi sami vidijo, da je kolesarjenje ena izmed panog, ki ob pohodnikih poleti prinese življenje na ta del Pohorja.
Z gozdarji in lovci ni težav?
Z zavodom za gozdove smo v stiku in sodelujemo, z lovci še nismo imeli dogovorov, sodelujemo pa s pašno skupnostjo in zavodom za varstvo narave.
Imate kakšno zanimivo zamisel, s katero bi povozili konkurenco z druge strani meje?
Zagotovo bi bili ob zelenih zimah eni redkih, ki bi ponujali kolesarjenje tudi pozimi. To bi bila prednost, ki bi jo imeli pred drugimi kolesarskimi parki. Druga pa je možnost nočnega kolesarjenja, za katerega v svetu še nisem slišal. Modra proga (najlažja, op. p.) v devetdesetih odstotkih poteka po smučišču, kjer so reflektorji, ki bi jih lahko izkoristili tudi poleti. To bi privabilo predvsem kolesarje, ki se julija in avgusta zaradi nižje lege in posledično višjih temperatur manj odločajo za mariborski kolesarski park in raje odhajajo tja, kjer je hladneje.
Je to recept, kako premagati konkurenco v Avstriji?
Ne samo to. Nujno je nenehno dograjevanje prog. Podobno kot pri smučariji. Če se ne razvijaš, obisk hitro pade. In tukaj zaostajamo za konkurenco. Druga stvar pa je razvoj mreže kolesarskih poti za neekstremne kolesarje, ki se odločajo za večdnevne kolesarske počitnice, kar Pohorje nujno potrebuje. Celoletni in nočni kolesarski park je torej le dodana vrednost.
Ampak pogoj je urejena zakonodaja, ker zdaj je lahko kolesar kaznovan že, če urejeno pot zapustili za nekaj metrov.
To je osnova. Brez tega nikjer v Sloveniji ne bomo naredili ničesar. Na Pohorju je treba prav zaradi bližine mesta in velikega števila pohodnikov strateško pravilno predstaviti, da razvoj kolesarskega parka ne predstavlja ambicije peščice divjakov, ki plašijo pohodnike, temveč da kolesarjenje predstavlja izjemno pomemben tržni produkt, ki lahko marsikomu zagotavlja eksistenco.
