Komu koristijo meje?

Morda kdo v tej Evropi še verjame, da so meje in policijski nadzor na njih zveličavni za obrambo pred vsem zlom. In morda kdo še verjame, da se bo Italija s pomočjo tega ukrepa ubranila hudega terorističnega ali pa kakega drugega neprijetnega dejanja v času sestanka na vrhu skupine G8 v Aquili. Velika večina tistih, ki vsaj približno poznajo to mejo, pa bolj verjamejo neimenovanemu italijanskemu policistu, ki so ga citirali v tržaškem Il Piccolu: »Z našim nadzorom lahko pričakujemo zelo pičel, pravzaprav ničen rezultat. Če bi kateri s slabimi nameni rad prestopil to mejo, ima na voljo toliko gozdov in toliko stezic,« je dejal policist in nemočno razširil roke.

Zdaj bi bila gneča tudi brez policistov, kajti široko avtocesto, ki so jo zgradili lani do nekdanjega mejnega prehoda, so zdaj zožili na en sam pas. V nedeljo so se naredile več kilometrov dolge kolone vozil. Še daljše kot v smeri proti Italiji so bile v nasprotni smeri iz Italije proti Sloveniji. Koga so varovali z nadzorom potnikov v vozilih, namenjenih v Istro, niso vedeli niti italijanski policisti sami. Pravega rezultata ni videti. Po poročanju italijanskih medijev so odkrili skupino »kosovarjev«, ki so prišli brez ustreznih dokumentov na maloobmejni prehod in so jih vrnili od koder so prišli. Odkrili pa so tudi nekaj psov, ki ni imelo ustreznih dokumentov o cepljenju ... Za dvanajst mejnih prehodov je italijanska država namenila vsega sto policistov, čeprav jih je bilo predvidenih 250. Tolažijo se z okrepitvami.

Italijanski (in celo slovenski) predstavniki države trdijo, da je tak začasen nadzor na mejah povsem upravičen in da so to počeli tudi drugod po Evropi. Toda na meji z Avstrijo so med nogometnim prvenstvom samo nadzirali promet in ustavljali le izbrana vozila. Dolgih čakalnih kolon ni bilo, ker so Avstrijci dobro vedeli, kaj pomeni odprta meja. Ne drži povsem, da zdaj Italijani izvajajo enak nadzor na meji z Avstrijo. V nedeljo na avstrijsko-italijanskih nekdanjih mejnih prehodih ni bilo zastojev. Italijanski policisti so nadzirali samo vstop v svojo državo (in ne izstopa).

Zakaj torej takšna italijanska poteza dva tedna prej, preden se bo v Aquili sploh kaj zgodilo? Najprej zato, da država pokaže, kako funkcionira in skrbi. Potem opomin državljanom, da nevarnost prihaja od zunaj, največkrat z vzhoda. Če je ob tem mogoče zadržati nekaj sto tisoč Italijanov doma, toliko bolje. Takšna logika je z vseh zornih kotov nevaren dvorezen meč. Ljudje bodo hodili manj po nakupih v Italijo in avstrijski turisti bodo, upajmo, raje zapeljali v Slovenijo. Če bodo italijanski policisti vsaj približno tako natančni pri izvajanju nadzora, kot so na slovenski strani, seveda.

Odločitev ima gotovo tudi eno dobro stran. To je dober primer za razmislek o različnih mejah v Evropi, o odnosih med velikimi in močnimi, takšnimi, ki lahko zahtevajo višino cestnine v sosednji državi, in med majhnimi in drugorazrednimi, ki vsako potezo velikih brezpogojno in ponižno sprejmejo. Za premislek o skupnosti, ki vse raje izbira dodatne zapletene »ovinke« in predpise, če ji to prinaša navidezne prednosti in še tako majhne koristi. Lahko pa si samo mislimo, kam še pridemo v takšni skupnosti, kjer lahko vsaka država vsak trenutek najde opravičilo za takšen ali drugačen za večino neprijazen ukrep. Tudi Slovenija je odkrila razlog za oviro sosedi. Samo zato, ker sosedi nista bili dovolj zreli za drugačno reševanje zapleta. Vsakdo naredi samo tisto, kar zna in zmore. Italijani boljše rešitve tokrat niso znali najti.

Iz torkovega Dela.