Konec obzirnega molka?

Tako dramatične spremembe, kakršno je v slovensko zdravstveno sfero vnesel novi kazenski zakonik, v delovanju medicine ne pomnijo. Novost sicer velja že nekaj časa, vendar velika večina zdravnikov pravzaprav sploh še ne pozna njenih razsežnosti. Le redki med njimi vedo, da vsak dan pri svojem delu izvajajo - kazniva dejanja. Pred začetkom zdravljenja, ki je poseg v človekovo telo, bi namreč morali vsakemu pacientu pojasniti vse podrobnosti o načrtovanih postopkih; šele po pisnem soglasju, in prav nič prej, je dopustno začeti zdravljenje. Zato kljub (nezapisani oziroma nepodpisani) privolitvi njihovih pacientov nekatera konkretna dejanja pri zdravljenju predznaka kaznivosti ne izgubijo - razlika med temi in pravimi kaznivimi dejanji je le ta, da se državi pregon ne zdi potreben in ne upravičen. In ga zato tudi (še) ni.

Sporni člen kazenskega zakonika zdravnikom namreč odvzema deontološko pravico do tako imenovanega terapevtskega privilegija oziroma obzirnega molka, ki jim ga, zanimivo, po drugi strani dopušča zakon o pravicah pacienta.

Absurdnost zakonodajnih določb, ki krnijo bit zdravnikovega poslanstva v njegovem odnosu z bolnikom - ta naj bo čim bolj iskren, celovit, strokoven in kakovosten, a žal vse prepogosto ni -, seveda ni nekaj novega. Je pa brez dvoma nedopustna. Odnosi v zdravstvu so že tako ali tako zelo slabi, kar se kaže tudi v zmanjševanju zaupanja in krnitvi dobrega (so)delovanja. Kaj torej ukreniti?

Pred nekaj dnevi je padla odločitev, da ministrstvo za zdravje potrebuje pobudo (ali pospešek) za uskladitev med trenutno povsem razhajajočimi se določbami kazenskega zakonika in zakona o pravicah pacienta. Za zadnjega, ki v praksi ne zaživi, ker je (prav tako) v koliziji z drugo zdravstveno zakonodajo, je tudi v pripravi pobuda za odpravo neskladij.

Toda vrnimo se k problemu kazenskega zakonika, zaradi katerega so redki zdravniki, ki poznajo njegovo pravo vsebino, povsem zgroženi. Kaj storiti pri številnih bolnikih, ki si vsega, kar lahko prinese zdravljenje, sploh ne želijo slišati? Seveda je takšno željo konkretnega pacienta mogoče dokumentirati v pojasnilnem obrazcu, kar pa zdravnika (z vidika kazenskega zakonika) še vedno ne odveže »krivde« ... Bi bilo zato najbolje pozabiti na obzirni molk - čeprav je jasno, da pri pacientu z določeno, denimo, psihiatrično diagnozo podrobni podatki lahko izrazito poslabšajo potek zdravljenja? S takšnim početjem bi zdravniki poteptali etični kodeks, prilagojen izkustvom in modrosti dobrih štirih tisočletij.

Je zdajšnja ureditev torej v dobro bolnika in njegove (boljše) zaščite ali, nasprotno, kaznovalnega prava? Dilema, ki še ni povsem prodrla v zavest akterjev na tem področju, pa nikakor ni ne edina ne osamljena. Toliko nejasnosti, kot jih mrgoli v zdravstveni sferi, bi v kateri koli drugi panogi pravzaprav težko našli. Medicinska dokumentacija, denimo, predstavlja morje možnosti za nedopustne kršitve, ki bi za seboj zlahka potegnile odškodninske tožbe, vredne milijone evrov. Revizijske sledi, po katerih bi moral biti v medicinskem kartonu evidentiran sleherni vpogled vanj in razlog zanj - za zadnjih pet let! - pa nekaznovano ostajajo zabrisane in neizpisane.

Pravila igre v zdravstvu, ki naj bodo najprej etična, nato pa ustrezajoča vsem strokovnim in pravnim uzusom, bo treba pospešeno postaviti (na nove temelje) in tako vsaj zlagoma premostiti popolni kaos, ki očitno prevladuje v normativni ureditvi tega področja. Vprašanje je le, kdo in kdaj bo to vsaj poskušal narediti.

Iz tiskane izdaje sredinega Dela.